Jedro

Posledice pobotanja učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. To je takrat, ko sta se terjatvi tožeče in tožene stranke srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše obveznosti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu, v katerem ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki spremenilo tako: "da se ugotovi tudi obstoj pobotnega tožbenega zahtevka in se zato tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi glede zneska 2.453,76 EUR (prej 588.019 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje do plačila zavrne" ter glede pravdnih stroškov r a z v e l j a v i ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje .

II. Odločitev o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom in dopolnilno sodbo ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do tožencev v znesku 2.454,06 EUR (prej 588.091 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje do plačila. V zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke je ugotovilo, da ne obstoji nasprotna terjatev tožene stranke v višini 16.671,84 EUR (prej 4.000.032 SIT). Tožencem je naložilo nerazdelno plačilo zneska 2.454,06 EUR (prej 588.091 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je 5. in 6. točko prvostopenjske sodbe spremenilo in ugotovilo obstoj pobotnega zahtevka tožene stranke v višini ugotovljene terjatve tožeče stranke, kar je utemeljilo s presojo, da je tožnik obogaten z uporabo poslovnega prostora, za katerega znaša uporabnina 15.674,75 EUR, to pa je najmanj toliko, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče zaradi pobotanja zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi glede zneska 2.454,06 EUR (prej 588.091 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer jo izpodbija v delu, v katerem je to sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. V zahtevi navaja, da je tožena stranka dne 11.5.1994 uveljavljala v pobot zahtevek za plačilo uporabnine, ker je bil tožnik obogaten z dvajsetmesečno uporabo poslovnega prostora. Sodni izvedenec je v poročilu z dne 10.10.2004 izračunal 15.674,75 EUR uporabnine, na podlagi česar je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo ugotovilo tudi obstoj pobotnega tožbenega zahtevka in zato tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo tudi glede zneska 2.453,76 EUR (prej 588.019 SIT; pravilno: 2.454,06 EUR oziroma prej 588.091 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje do plačila. Takšno odločitev je sodišče utemeljilo na opravičeni opustitvi pravočasne izpolnitve dokaznega bremena tožene stranke glede višine uporabnine (ni pa preverjalo izpolnitve trditvenega in dokaznega bremena glede utemeljenosti uporabe 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Navedlo je po izvedencu izračunano uporabnino v znesku 15.574,75 EUR (prej 3.732.333,09 SIT; pravilno 15.674,75 EUR oziroma 3.756.297,09 SIT). Zaključilo je, da ta uporabnina znaša najmanj toliko, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je tako izvedlo pobot in zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi pri pobotu upoštevalo celotne ugotovljene terjatve tožeče stranke, glavnice in zakonskih zamudnih obresti. Po priloženem izračunu tožilstva znaša ugotovljena glavnica z zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 1.1.2002 32.443,72 EUR (prej 7.774.813,71 SIT). Sodba pritožbenega sodišča tako nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne da preizkusiti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vrhovno državno tožilstvo predlaga razveljavitev izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in toženi stranki, ki je v odgovoru navedla, da je zahteva neutemeljena, saj izpodbija samo dejansko stanje, ter predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pobotanje je prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama. Pravdno pobotanje je institut, ko toženec proti tožnikovemu zahtevku v pravdi z ugovorom uveljavlja v pobot svojo obstoječo terjatev. To je storila tožena stranka v tej pravdi in uveljavljala v pobot svojo terjatev za plačilo uporabnine, ki jo je v izpodbijani drugostopenjski sodbi pritožbeno sodišče ugotovilo (na podlagi izračuna izvedenca v prvostopenjskem postopku v znesku 15.674,75 EUR) najmanj v višini, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku. Temu pa je bilo ugodeno v višini 2.454,06 EUR (prej 588.091 SIT) z obrestmi. Z drugostopenjsko sodbo je tako s posebnim tričlenim izrekom prišlo do pobotanja in posledično do zavrnitve tožnikovega tožbenega zahtevka.

Prav ima zahteva, da pritožbeno sodišče pri opisani izvedbi pobota in pri svoji odločitvi ni upoštevalo celotne terjatve tožeče stranke, to je glavnice in zakonskih zamudnih obresti. Prezrlo je namreč določbo drugega odstavka 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Pri procesnem pobotanju pobot nastane s sodbo, z odločbo o obstoju v pobot ugovarjane terjatve (tretji odstavek 324. člena ZPP), vendar se tudi v tem primeru skladno z drugim odstavkom 337. člena ZOR šteje, da posledice pobotanja učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. To je takrat, ko sta se terjatvi tožeče in tožene stranke srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše obveznosti. Posledica pobotanja je, da prenehata pobotani obveznosti do višine nižje od njiju, pri čemer takrat nehajo teči zamudne obresti.

V obravnavanem primeru v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kot pravilno trdi zahteva in sicer ni pojasnjeno, kdaj sta se terjatvi tožeče in tožene stranke srečali, kar je odvisno od tega, kdaj je zapadla v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke, o čemer tudi ni nobenih razlogov. Ker ni ugotovitve, kdaj so se stekli pogoji za pobot, ni jasno, kdaj je prenehala terjatev tožeče stranke in s tem, kdaj so prenehale teči zakonske zamudne obresti za tožniku prisojeno glavnico. Višina terjatve tožeče stranke, torej glavnica in zakonske zamudne obresti do trenutka pobota, tako ni ugotovljena in v izpodbijani sodbi ni pojasnjena, zato ni mogoč preizkus pravilnosti odločitve, da terjatev tožene stranke res znaša najmanj toliko, kolikor znaša ugotovljena terjatev tožeče stranke. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja zahteva, zato ji je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu (s katerim je bila prvostopenjska sodba spremenjena) in v stroškovnem delu. Zadevo je vrnilo sodišču druge stopnje, da bo v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljeno kršitev.