Jedro

Pri presoji višine odškodnine so bolj pomembne konkretne posledice oz. konkretno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in duševno trpljenje v zvezi z njim, kot pa sama kategorija invalidnosti po enih ali odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti po drugih (včasih neprimerljivih) merilih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici za škodo, ki jo je pretrpela v prometni nesreči dne 26.11.1994, prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 7.000.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišalo za 500.000,00 SIT in tako prisodilo odškodnino v skupnem znesku 7.500.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V stroškovni izrek prvostopne sodbe ni poseglo, pač pa je toženo stranko obsodilo na povrnitev tožnikovih stroškov pritožbenega postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji v celoti ponavlja izvedensko mnenje dr. A. A. in na njegovi podlagi zahteva višjo odškodnino za vse tri odškodninske postavke. V reviziji še primerja odločitev v tej pravdni zadevi z odločitvijo, ki je bila sprejeta v pravdni zadevi tožeče stranke V. G., ki je bila sopotnica v istem avtomobilu in je pretrpela sicer podobno, vendar manj hudo škodo kot tožnica. Meni, da ima tožnica pravico do 30% višje odškodnine. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da dosodi bistveno višjo odškodnino in toženo stranko zaveže na plačilo vseh stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posebej pa še poudarja, da sodišči nista upoštevali odločbe ZPIZ Slovenije z dne 18.9.1996, opr.št. I-4.051.149, na podlagi katere je tožnica uvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu. Tako velika stopnja invalidnosti pomeni, da tožnica ne bo več mogla opravljati del in nalog šivilje, za katere je izučena, ter se tudi v popoldanskem času več ne bo mogla ukvarjati s šivanjem, kar ji je predstavljalo posebno veselje. Upoštevati je končno še njeno starost. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pooblaščenec tožeče stranke v reviziji le ponavlja vse tisto, kar je že bilo natančno ugotovljeno na prvi in drugi stopnji in temu ne dodaja ničesar takšnega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev na revizijski stopnji. Revizijsko sodišče le opozarja, da so trditve v reviziji pretežno dejanske narave, ki tudi niso več sporne, saj jih pooblaščenec dobesedno ponavlja, teh pa tudi revizijsko sodišče ne sme več ponovno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravno oceno škode, ki je nastala tožnici v navedeni prometni nesreči. To velja za vse tri oblike nepremoženjske škode.

Kar zadeva primerjavo, ki jo želi tožeča stranka doseči s pravdno zadevo tožeče stranke V. G. proti isti zavarovalnici, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da primerjave ni mogoče izvesti. Res je sicer, da je po podatkih spisa poškodba tožnice nekoliko hujša kot poškodba v pravdni zadevi, s katero revident primerja odločitev na drugi stopnji, vendar pa to dejstvo ne more vplivati na drugačno odločitev. Treba je upoštevati, da je v primerjani pravdni zadevi zoper odločbo druge stopnje vložila revizijo le tožeča stranka. Revizijsko sodišče je njeno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer je treba poudariti, da sprememba v škodo stranke, ki je edina vložila pravno sredstvo, ni dovoljeno sprejeti (399. člen ZPP v povezavi s 374. členom ZPP). Zato se revizijsko sodišče z vprašanjem, ali je morda bila V. G. prisojena previsoka odškodnina, ni smelo ukvarjati.

Zaradi tega je revizijsko sodišče smelo preizkušati le, ali je bilo v tem postopku materialno pravo kršeno v škodo tožeče stranke.

Ugotovilo je, da ne. Sodišče druge stopnje se je pri presoji oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, iz katerega je razvidno, koliko časa je tožnica trpela telesne bolečine in kakšne telesne bolečine je mogoče pričakovati v bodoče. Upoštevalo je intenzivnost in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin, vse nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem, ter upoštevalo tudi starost tožnice ob nezgodi (35 let). Prisojena odškodnina v znesku 2.500.000,00 SIT ustreza vsem merilom iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče je tudi posebej poudarilo, katera so ta merila in pri tem upoštevalo konkretni primer z vsemi individualnimi posebnostmi. Zato revident nima prav, ko zahteva višjo odškodnino.

Enako velja tudi za odškodnino za strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo primarni in sekundarni strah ob in po poškodbi. Ugotovilo je tudi njuno trajanje in intenzivnost. Več kot 500.000,00 SIT iz tega naslova tožnici ne gre.

Končno je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo težo in obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je še posebej ponovilo, na katerih področjih je tožnica prizadeta in kakšne anatomske in funkcionalne posledice so zaradi poškodbe nastale. Ob upoštevanju tudi nadaljnjih pričakovanih artrotičnih sprememb in zaradi tega tudi pričakovane zmanjšane gibljivosti hrbtenice je pravilno ravnalo, ko je prisojeno odškodnino na prvi stopnji nekoliko zvišalo in sicer na znesek 4.500.000,00 SIT. Primerjava s podobnimi odškodninskimi zadevami s primerljivimi poškodbami bi pripeljala do previsoke odškodnine, predvsem pa bi višja odškodnina ne vzdržala primerjav med prisojenimi odškodninami za katastrofalne in druge večje škode, kar bi lahko pripeljalo do neenakosti pred zakonom. Pri tem revizijsko sodišče še enkrat poudarja, da morebitna višja odškodnina, ki je bila prisojena v istem škodnem dogodku, ne more imeti za posledico drugačno ravnanje revizijskega sodišča, če to sodišče ni imelo možnosti za korekcijo njene višine pri drugi oškodovanki.

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje tudi upoštevali tožničino invalidnost in tudi ta ne more pripeljati do drugačne višine odškodnine. Sodišče druge stopnje je še posebej ponovno poudarilo, da gre za invalidnost II. kategorije. K temu revizijsko sodišče le še dodaja, da so pri presoji višine odškodnine bolj pomembne konkretne posledice oz. konkretno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in duševno trpljenje v zvezi z njim, kot pa sama kategorija invalidnosti po enih ali odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti po drugih (včasih neprimerljivih) merilih.

Glede na vse navedeno je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).