Jedro

Določbe 13. in 16. člena ZTuj niso pravna podlaga za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi razloga, ker tožnik v Sloveniji ni prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1685/96-9 z dne 27.1.1999, se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije z dne 11.10.1996 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je zadevo obravnavalo v upravnem sporu na prvi stopnji, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 11.10.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 22.7.1996. Z njo ni bilo ugodeno tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da se dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I; ZTuj). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije. Tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji upravni organ ni ugodil, ker ni izpolnil pogoja neprekinjenega triletnega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, saj prošnja za pridobitev tega dovoljenja po 26.2.1992, ko je postal v Republiki Sloveniji tujec (2. odstavek 81. člena Ztuj) sploh ni vložil. ZTuj v 1. odstavku 16. člena povezuje triletno neprekinjeno prebivanje z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki ga v primeru, če tujec sploh ni zaprosil za to dovoljenje, ne more nadomestiti dejansko ali legalizirano prebivanje na območju Republike Slovenije v obdobju, preden je tožnik postal tujec, to je pred 26.2.1992. V primeru, ko tožnik po tem datumu niti ni zaprosil za dovoljenje za začasno prebivanje, da bi lahko izpolnil prvi pogoj po 1. odstavku 16. člena ZTuj, oziroma tudi pogoj, ki izhaja iz citiranega sklepa tožene stranke z dne 3.9.1992 (triletna prijava stalnega prebivališča, preden so zanj začele veljati določbe ZTuj, to je pred 26.2.1992), ni podlage za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb procesnega prava. Navaja, da sodišče ni presodilo vseh njegovih ugovorov, navedenih v tožbi, ki se nanašajo na pridobitev in prenehanje stalnega prebivališča. Določbi 13. in 16. člena ZTuj veljata samo za tujce, ki prihajajo v Slovenijo po uveljavitvi tega zakona. Tujci iz 2. odstavka 81. in 3. odstavka 82. člena ZTuj pa so pridobili pravico do naselitve - stalnega prebivališča že po predpisih prejšnje skupne države. Ker jim ta pravica z ZTuj ali kakšnim drugim zakonom ni odvzeta po samem zakonu in ni prenehala na osnovi odločbe iz razlogov predpisanih v ZTuj in ker Ustava RS v 1. odstavku 32. člena zagotavlja pravico do izbire stalnega prebivališča, ti tujci niso dolžni prositi za začasno prebivanje in dovoljenje za stalno prebivanje po 13. in 16. členu ZTuj. Pravico do stalnega prebivališča mu zagotavlja Ustava RS, ker je imel to pravico že prej. Posledica takšne sodbe pa je dejanska ločitev od soproge, dokončna izguba vseh pravic, upravičenj in koristi, ki so navezane na stalno prebivališče - pokojnine, identifikacijskih listin, oziroma onemogočanje življenja, dostojnega človeka v RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odpravi odločbo tožene stranke.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Med tem upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) odločilo, da je Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91, 44/97 in 50/98 odl. US) v neskladju z Ustavo RS zaradi protiustavne praznine, ker ni določil pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena tega zakona. Določbi 13. in 16. člena ZTuj po mnenju ustavnega sodišča nista ustrezni določbi za državljane drugih republik nekdanje države, ki so izpolnjevali pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v državi in so na območju Republike Slovenije tudi dejansko živeli.

V obravnavanem primeru odločitev tožene stranke temelji na določbah 13., 16. ter drugega odstavka 81. člena takrat veljavnega ZTuj. Zato je glede na navedeno odločbo ustavnega sodišča ta pravna podlaga za zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zaradi razloga, ker tožnik v Sloveniji ni prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, odpadla. Upravni organ bi lahko na podlagi navedenih določb ZTuj odločil o tožnikovi zahtevi le, če bi ugotovil, da ga ni šteti za osebo iz 2. odstavka 81. člena ZTuj. Taka ugotovitev pa iz podatkov upravnih spisov niti iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

V zvezi z navedeno odločbo ustavnega sodišča je bil sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 odl. US in 64/01), ki je začel veljati 28.9.1999. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku glede na navedeni zakon ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo zahtevanega dovoljenja.

Glede na navedeno je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.