Jedro

Po 14. členu ZPP je sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Na pravnomočno obsodilno sodbo sodnika za prekrške ni vezano, zato ima ta pravnomočna odločba enako dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi.

V primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o hitrosti in pravila o prednosti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednosti, praviloma nosi večji delež odgovornosti.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se prisodi oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti – če so močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v prvi alineji I. točke izreka tako, da se znesek 3.375,00 EUR zniža za 1.950,00 EUR (na 1.425,00 EUR) - v drugi alineji I. točke izreka tako, da se znesek 521,62 EUR zniža za 208,64 EUR (na 312,98 EUR) - II. točki izreka tako, da se II. točka izreka v celoti glasi: "Višji tožbeni zahtevek se zavrne." - v III. točki izreka tako, da se III. točka izreka v celoti glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 116,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 153,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna v 15 dneh tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2007 dalje do prenehanja obveznosti (prva alineja I. točke izreka) in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 521,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2006 do prenehanja obveznosti (druga alineja I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek (da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.145,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2007 dalje in za materialno škodo v znesku 521,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2006 dalje), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovljeno odgovornost udeležencev prometne nesreče napačno utemeljilo z vezanostjo na pravnomočno odločbo sodnika za prekrške ob smiselni uporabi 14. člena ZPP. Ta pravnomočna odločba ima enako dokazno moč kot drugi dokazi in bi jo moralo sodišče oceniti v skladu z 8. členom ZPP. Ker je štelo za vnaprej dokazano, da je prometno nesrečo povzročila tožnica in ni presojalo odgovornosti udeležencev prometne nesreče glede na izvedene dokaze in z enakimi kriteriji do vseh izvedenih dokazov, je podana kršitev 8. člena ZPP, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih) in kršitev ustavne pravice tožnice do enakega varstva pravic in sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS. Čeprav je sodišče prve stopnje deloma protispisno povzelo ugotovitev sodnega izvedenca, da je bila hitrost vožnje avtobusa v trenutku trka med 37 in 54 km/h (ugotovil je namreč, da je bila trčna hitrost okoli 53 do 54 km/h) in da je bila hitrost vožnje avtobusa 62 km/h (po njegovih ugotovitvah je znašala 64 km/h), je pravilna ugotovitev, da je bila vožnja avtobusa nad dovoljeno hitrostjo (najmanj v višini 25%). Ker je do nesreče prišlo zaradi prehitre vožnje in zaradi napačne reakcije voznika avtobusa (kot je to smiselno ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke), ki kaže na to, da voznik avtobusa ni bil pozoren na stanje na cesti, čeprav mora kot profesionalni voznik ravnati z večjo skrbnostjo, je glavna odgovornost za prometno nesrečo na strani voznika avtobusa. Prekršil je tako 30. člen ZVCP-1, kot tudi 7/b. točko 32. člena ZVCP-1 (prekoračitev hitrosti v naselju za več kot 10km/h), česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prispevek tožnice ne presega 20%. Napačna je tudi stroškovna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, saj so bili stroški tožnice znatno višji od stroškov toženke. Poleg tega je tožnica po temelju uspela 62,5%, v celotnem postopku pa več kot 46,43%.

3. Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo križišče pregledno, avtobus je bil dobro viden, zato bi morala tožnica situacijo zaznati in vozilo, ki je vozilo po prednostni cesti, spustiti mimo. Voznik avtobusa je v skladu z načelom zaupanja v ravnanja drugih lahko utemeljeno pričakoval, da bo tožnica upoštevala predpise o prednosti oziroma ni mogel pričakovati, da bo izsilila prednost. Nevarno situacijo je povzročila tožnica in brez njenega protipravnega ravnanja do prometne nesreče ne bi prišlo. Prehitra vožnja voznika avtobusa ni bila odločilna za nastanek nezgode, zato ni v vzročni zvezi z nezgodo. V primeru, če bi se ugotovila vzročna zveza, pa lahko znaša njegova odgovornost za nezgodo največ 10%. Ni zakonske podlage za upoštevanje večje nevarnosti, ki jo predstavlja avtobus v primerjavi z avtomobilom, saj je gre za konkurenco krivdnih odgovornosti (154. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Po ustaljeni sodni praksi je vozniku, ki prekorači hitrost, v razmerju z voznikom, ki prekrši pravilo o prednosti, pripisati le 10 do 30% odgovornost za nezgodo. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da škoda v konkretnem primeru ni bila zelo huda. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin ter dejstvo, da zdravljenje ni bilo zelo dolgotrajno, je pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 3.000,00 EUR. Sodni izvedenec je napačno zaključil, da je tožnica utrpela tudi postkomocionalni sindrom, saj je tožnica utrpela blage možganske poškodbe, glavoboli so v relativno kratkem času ponehali in tudi iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi zdravniki postavili takšno diagnozo. Sodišče prve stopnje se v dokazni oceni ni opredelilo do razhajanj med medicinsko dokumentacijo in stališčem izvedenca. Previsoko je odmerjena odškodnina za strah, saj bi ta morala znašati največ 500,00 EUR glede na to, da je ob upoštevanju tožničine izpovedi vprašljivo, ali je strah presegel takšno stopnjo, da je porušil njeno duševno ravnovesje. Tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj poškodbe toženki niso pustile trajnih posledic. Odškodnina iz tega naslova se praviloma odmerja, če je podano trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nato pa tožnici kljub temu priznalo odškodnino in take odločitve ni obrazložilo. V tem delu je zato sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s sodno prakso se v primerih, ko je šlo za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, to upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožničino prikrajšanje pri življenjskih aktivnostih se prekriva z obdobjem zdravljenja.

4. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

5. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da je ob smiselni uporabi 14. člena ZPP vezano na ugotovitve dejanskega stanja iz obsodilne sodbe prekrškovnega organa(1), pa iz razlogov izpodbijane sodbe v 6. in 7. točki izhaja, da je sodišče prve stopnje za ugotovitev dejanskega stanja izvajalo dokazni postopek v skladu z 8. členom ZPP, v okviru katerega je kot listinski dokaz presojalo tudi sodbo sodnika za prekrške, nato pa o poteku prometne nesreče ter o ravnanju udeležencev prometne nesreče zaključilo prvenstveno na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prometne stroke za raziskave prometnih nezgod I. P.. Pritožbeni očitki tožnice o kršitvi 8. člena ZPP, kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter o kršitvi ustavne pravice tožnice do enakega varstva pravic in sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS zato niso utemeljeni.

6. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, se je tožnica v križišču vključevala iz neprednostne na prednostno cesto, pri tem pa ni upoštevala prednosti zavarovanca toženke (v nadaljevanju voznika avtobusa), ki je prihajal po glavni cesti, temveč se je v promet vključila, ne da bi vsa vozila na glavni cesti spustila mimo. Vozišče je bilo suho, vidljivost dobra, preglednost vozišča na kritičnem križišču je bila okoli 100 m. Voznik avtobusa je po prednostni cesti, na kateri je bila hitrost s splošnim predpisom za naselje omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo okoli 62 km/h, pred trčenjem pa je intenzivno zaviral. Če bi vozil s hitrostjo 50 km/h, do trka ne bi prišlo, saj bi tožnica v tem času že prevozila križišče. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v dopolnitvi izvedenskega mnenja sodni izvedenec prvotno ugotovljeno hitrost vožnje voznika avtobusa, ki jo je v razlogih sodbe povzelo sodišče prve stopnje, nekoliko spremenil (zaključil je, da je znašala okoli 64 km/h oziroma med 64km/h in 62km/h), vendar gre za minimalno spremembo, ki na pravilnost preostalih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje glede poteka prometne nesreče ne vpliva, spričo minimalne razlike pa tudi ne more utemeljiti večje odgovornosti voznika avtobusa. Ne drži pa pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče protispisno povzelo ugotovitev sodnega izvedenca glede hitrosti v fazi trka. Tudi sodni izvedenec je namreč sprejel podatke tahograma o hitrosti med 37 in 54 km/h in pojasnil, da v celoti potrjujejo analizo poteka prometne nesreče in njegovo ugotovitev, da je hitrost v fazi trka znašala okoli 53km/h. 7. Tožnica je prekršila pravilo o vključevanju na prednostno cesto iz neprednostne ceste (44. člen ZVCP-1). Voznik avtobusa je prekršil pravilo o hitrosti vožnje (30. in 32. člen ZVCP-1). Ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da kršitev voznika avtobusa ni v vzročni zvezi s trčenjem s tožnico, saj je bilo ugotovljeno, da bi voznik avtobusa trčenje lahko preprečil, če bi vozil s predpisano hitrostjo. Krivda udeležencev je zato obojestranska.

8. Obe pravdni stranki grajata tudi odločitev sodišča prve stopnje o porazdelitvi odgovornosti udeležencev prometne nesreče (tožnica meni, da znaša njen prispevek 20%, toženka meni, da znaša prispevek voznika avtobusa 10%). Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). V primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o hitrosti in pravila o prednosti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednosti praviloma nosi večji delež odgovornosti. Kljub okoliščinam, da je voznik avtobusa prekoračil hitrost in da bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo, da je avtobus v primerjavi z osebnim avtomobilom vozilo s povečano stopnjo nevarnosti obratovanja(2) ter da je voznik avtobusa profesionalni voznik, pa je treba upoštevati, da je bila tožnica tista, ki je z neupoštevanjem pravila o prednosti, prekršila eno temeljnih prometnih pravil in s tem povzročila glavni razlog za prometno nesrečo (zakrivila je začetno nevarno situacijo), zato je njena odgovornost večja od odgovornosti voznika avtobusa. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je obema udeležencema prometne nesreče pripisalo enako (50%) odgovornost, je tako napačna. Ker prekoračitev hitrosti voznika avtobusa ni bila izjemno velika in tudi ni bilo ugotovljeno, da bi imela povečana stopnja nevarnosti obratovanja avtobusa, poseben pomen v obravnavanem škodnem dogodku, je po presoji pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena OZ pravilna porazdelitev odgovornosti za nesrečo takšna, da je tožničina odgovornost 70%, odgovornost voznika avtobusa pa 30%. Napačna reakcija voznika avtobusa, na katero opozarja tožnica v pritožbi, ne utemeljuje višje odgovornosti voznika avtobusa. Sodni izvedenec je namreč pojasnil, da predstavlja reakcija voznika avtobusa, ki je zaviral, hkrati pa tudi (z vidika preprečitve nesreče nepravilno) zavil v levo, za rešitev nastale prometne situacije neprimerno, vendar pa hkrati tudi povsem običajno reakcijo. Poleg tega tožnica s pritožbenimi navedbami, da napačna reakcija voznika avtobusa kaže, da bi bil pozoren na dogajanje na cestišču, nedopustno širi trditveno podlago.

9. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na izvedensko mnenje sodnega izvedenca I. Š., da je tožnica v prehodnem obdobju trpela tudi zaradi postkomocijskega sindroma. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da pretres možganov, ki ga je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah utrpela tožnica, povzroča poleg izgube zavesti in motnje zavesti v začetni fazi še različne težave (med njimi tudi glavobole, motnje koncentracije in zapomnjevanja), ki so v strokovni literaturi znane kot postkomocionalni sindrom in običajno trajajo šest do največ dvanajst mesecev. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da pretres možganov potrjuje tudi medicinska dokumentacija, okoliščina, da v njej ni izrecno navedeno tudi, da tožnica trpi za postkomocionalnim sindromom, ne pomeni, da je izvedensko mnenje v nasprotju z medicinsko dokumentacijo.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, je materialnopravno napačna, ni pa sodba sodišča prve stopnje v tem delu obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj jo je mogoče preizkusiti, ne vsebuje nasprotujočih si ugotovitev o pravno odločilnih dejstvih in tudi ne protispisnih ugotovitev. Kot pravilno opozarja toženka, je sodna praksa izoblikovala stališče, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti – če so močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode. Zaradi restriktivnega pristopa so v sodni praksi redki primeri priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, pogosti pa primeri zavrnitve takih zahtevkov.

11. Sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo posledic, ki bi trajno zmanjševale življenjsko aktivnost tožnice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pravilno oprtih na izvedensko mnenje sodnega izvedenca I. Š., izhaja, da je bila življenjska aktivnost tožnice le prehodno zmanjšana, in sicer je bila ovirana pri učenju, tri mesece je bila onemogočena na delovnem področju, pri športnem udejstvovanju in pri družbenih stikih, vsaj dva meseca ni mogla opravljati gospodinjskih del, mesec dni je potrebovala pomoč pri prevozih na preglede, deset dni je potrebovala tudi pomoč pri oblačenju, obuvanju in zahtevnejši telesni higieni. Upoštevajoč dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče ocenjuje, da niti trajanje niti intenzivnost duševnih bolečin tožnice zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ne utemeljujeta prisoje odškodnine iz tega naslova. Ker zgoraj navedene ugotovitve tudi ne predstavljajo takšnih posebnih okoliščin, ki bi terjale ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožnica ni upravičena do odškodnine iz tega naslova. Narava in trajanje (v pretežni meri se prekrivajo z obdobjem zdravljenja) ugotovljenih prikrajšanj tožnice, pa narekuje njihovo upoštevanje pri odmeri odškodnine za drugo vrsto škode, to je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, v okviru katerih je sodišče prve stopnje pravilno že upoštevalo tudi tožničine težave pri učenju zaradi postkomocionalnega sindroma.

12. Po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje in jih povzema le v bistvenem, je tožnica trpela hude bolečine pet dni, srednje intenzivne bolečine skupno 34 dni, bolečine manjše intenzivnosti pa še dva meseca, med 2,5 mesečnim zdravljenjem pa je trpela številne nevšečnosti (med drugim je bila hospitalizirana, imela je dva manjša operativna posega v splošni anasteziji, naredili so ji sedem rentgenogramov, previjali rane, odstranili šive, jemala je analgetike, hodila na preglede, opravljala fizioterapijo in protibolečinsko fizikalno terapijo). Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in ob upoštevanju vseh nevšečnosti med zdravljenjem, med katerimi je treba upoštevati tudi vsa prehodna prikrajšanja tožnice pri domačem in poklicnem delu, na področju izobraževanja in pri socialnih stikih, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v znesku 4.000,00 EUR, ki jo je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo sodišče prve stopnje, pravična denarna odškodnina.

13. Iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v znesku 750,00 EUR, pri čemer je utemeljeno upoštevalo le strah za izid zdravljenja, primarnega strahu pa ne, ker ga tožnica ni utrpela. Upoštevajoč dejanske ugotovitve glede intenzivnosti in trajanja strahu za izid zdravljenja, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, je odmera odškodnine za to vrsto škode materialnopravno pravilna. S pritožbenimi navedbami, da strah ni bil tako intenziven, da bi porušil duševno ravnovesje tožnice, toženka ne more doseči znižanja prisojene odškodnine iz tega naslova. Kriterij porušenega duševnega ravnovesja je sodna praksa izoblikovala kot dodaten kriterij za prisojo odškodnine, če je bil strah kratkotrajen, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

14. Po odločitvi pritožbenega sodišča znaša skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 4.750,00 EUR in ustrezno upošteva načelo individualizacije in načelo družbene pogojenosti odškodnin kot temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ).

15. Upoštevajoč spremenjeno 30% odgovornost voznika avtobusa in 70% odgovornost tožnice, je toženka dolžna tožnici plačati le 30% odmerjene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je znesek 1.425,00 EUR, in 30% odmerjene odškodnine iz naslova premoženjske škode(3), to je znesek 312,98 EUR. V skladu z navedenim je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti.

16. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). V obravnavanem primeru je treba upoštevati uspeh po temelju in uspeh po višini, saj so stroški pravdnega postopka nastali v zvezi s temeljem in višino tožbenega zahtevka. Glede na navedeno in upoštevajoč približno 38% uspeh tožnice po temelju in približno 21% uspeh po višini, je tožničin uspeh v postopku 30%, toženkin pa 70%.

17. Stroške pravdnih strank je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov in ob upoštevanju 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST). Tožnici je tako priznalo 1.702,30 EUR odvetniških stroškov (400 točk za sestavo tožbe, 400 točk za pripravljalno vlogo z dne 4.10.2008, 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 4.12.2009, 1000 točk za pripravljalne vloge z dne 8.5.2010, 18.6.2010, 4.10.2010, 20.10.2010 in 12.9.2011 (za vsako 200 točk), 400 točk za obravnavo z dne 12.11.2009, 200 točk za obravnavo z dne 1.2.2010 in 50 točk za trajanje, 200 točk za obravnavo z dne 12.12.2011, 80 točk za dopise z dne 19.8.2008, 9.2.2010, 25.10.2010 in 11.2.2011 (za vsakega 20 točk), 2% materialne stroške, 20% DDV), stroške izvedencev v znesku 1.527,89 EUR ter sodno takso za tožbo v znesku 83,54 EUR, kar skupno znese 3.313,73 EUR. Ni ji priznalo nagrade za sestavo odškodninskega zahtevka, za posvet in poročilo stranki ter priglašenih nagrad za obvestila, s katerimi je pooblaščenec med postopkom stranko obveščal o procesnih odločitvah sodišča, datumih in preklicu narokov, saj jih šteje za nepotreben strošek pravde (prvi odstavek 155. člena ZPP) oziroma jih ne ocenjuje kot samostojne storitve. Toženki je priznalo 1.544,99 EUR odvetniških stroškov (400 točk za odgovor na tožbo, 400 točk za 1. pripravljalno vlogo, 300 točk za 2. pripravljalno vlogo, 600 točk za pripravljalne vloge z dne 5.5.2010, 11.10.10 in 6.9.2011 (za vsako 200 točk), 400 točk za obravnavo z dne 12.11.2009, 200 točk za obravnavo z dne 1.2.2010 in 50 točk za trajanje, 200 točk za obravnavo z dne 1.2.2011, 200 točk za obravnavo z dne 12.12.2011, 2% materialni stroški, 20% DDV) ter sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 41,77 EUR, kar skupno znese 1.586,76 EUR. Toženki ni priznalo nagrade za poročilo stranki (iz istega razloga kot tožnici).

18. Upoštevajoč novo ugotovljen uspeh pravdnih strank v postopku je tožnica upravičena do povračila 994,12 EUR, toženka pa do povračila 1.110,73 EUR. Po pobotu je tožnica dolžna plačati toženki znesek 116,61 EUR. V primeru zamude mora tožnica navedeni znesek pravdnih stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

19. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbo tožnice in v preostalem delu tudi pritožbo toženke je kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženka je imela s pritožbo približno približno 45% uspeh (v pritožbi je bila za toženko sporna prisojena odškodnina 3.896,62 EUR, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo na 1.737,98 EUR), zato ji mora tožnica v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti 45% odmerjenih pritožbenih stroškov v znesku 342,05 EUR (375 točk za sestavo pritožbe, 2% materialni stroški, 20% DDV in strošek sodne takse za pritožbo v znesku 131,36 EUR), to je 153,92 EUR. Priglašenih stroškov za končno poročilo stranki kot nepotrebnih za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) ni priznalo. Tožnica je dolžna povrniti toženki pritožbene stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča. V primeru zamude mora tožnica navedeni znesek pritožbenih stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Po 14. členu ZPP je sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Na pravnomočno obsodilno sodbo sodnika za prekrške ni vezano, zato ima ta pravnomočna odločba enako dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi (primerjaj II Ips 352/2006)

(2) Po sodni praksi se tudi ta upošteva pri odločanju o porazdelitvi odgovornosti – primerjaj II Ips 444/2007

(3) Ugotovljene višine premoženjske škode (1.043,25 EUR) pritožbi pravdnih strank ne izpodbijata