Jedro

Za določitev zavarovanca in zavezanca za palčilo prispevkov je relevanten položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, za kar gre v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S 5 izpodbijanimi odločbami je tožnici po uradni dolžnosti Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni oziroma davčni organ) odmerila prispevke za socialno varnost za obdobje od maja 2013 do septembra 2013 iz naslova zavarovanja kot lastnici zasebne družbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da tožnica za navedeno obdobje ni obračunala in plačala prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. členom in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), 1. alinejo prvega odstavka 152. člena in 3. alinejo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) ter 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker tožnica obveznosti ni poravnala v zakonsko določenem roku, ji je finančni organ v skladu z 59. členom ZDavP-2 obračunal obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka od poteka roka za plačilo do dneva izdaje vsake posamične izpodbijane odločbe.

3. Pritožbeni organ je s sklepom postopke v pritožbenih zadevah zoper izpodbijane odločbe združil in vodil en postopek in z odločbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil, s tem, da stroški niso bili priglašeni. V obrazložitvi se sklicuje na pogoje za združitev zadev v en postopek po prvem odstavku 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V odločitvi se s prvostopenjskimi odločbami strinja. Drugostopenjski organ zavrača tožničine ugovore, da v obravnavanem obdobju še ni imela statusa zavarovanca, saj je lastnost zavarovanca na temelju šifre 103, to je kot družbenik, ki je hkrati poslovodna oseba, dobila šele 23. 9. 2013. Pri tem se sklicuje na Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenemu zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ki je do objave sprememb in dopolnitev zavarovane osebe, vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje po 6. točki prvega odstavka 15. člena, definiral kot osebe, ki so lastniki zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. Drugostopenjski organ je tudi pojasnil, da se je šele z novelo ZZVZZ (ki je stopila v veljavo 6. 11. 2013) krog oseb, ki se obvezno zavarujejo po določbi 6. točke prvega odstavka 15. člena tega zakona spremenil in sicer tako, da so to družbeniki osebnih družb, družbeniki družb z omejeno odgovornostjo in ustanovitelji zavodov, če so družbeniki družb oziroma ustanovitelji zavodov poslovodne osebe, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. Prav tako je drugostopenjski organ tožnici tudi pojasnil, da z odločbo, ki se nanaša na mesec september 2013, ni prišlo do dvakratnega odločanja o isti stvari, kar je tožnica navajala v tožbi.

4. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Tožbo vlaga iz popolnoma enakih razlogov, kot jih je navedla že v svojih pritožbah zoper navedene odločbe. Tožnica meni, da do 20. 9. 2013 ni imela lastnosti zavarovanke. V družbi A. d.o.o. je bila udeležena kot soustanoviteljica, vendar zgolj s 5% poslovnim deležem. Tožnica navaja, da do 20. 9. 2013 ni bila direktorica v navedeni družbi ter da je šele z navedenim datumom, ko je postala direktorica omenjene družbe, izpolnila lastnost zavarovanke. Tožnica se pri tem sklicuje na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS z dne 14. 8. 2014, ki jo prilaga. Navaja še, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pristojen za ugotavljanje lastnosti zavarovanca tako glede pokojninskega kot tudi glede zdravstvenega zavarovanja. Tožnici so bili obračunani prispevki za obdobje, za katero ji ni bila ugotovljena lastnost zavarovanke z nobeno odločbo. Posledično meni, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnica se sklicuje na zgodovinski izpisek iz sodnega registra za družbo A. d.o.o., iz katerega je razvidno, da je bila v register kot direktorica vpisana šele 23. 9. 2013, čeprav ji je bilo pooblastilo kot direktorci podano že 20. 9. 2013. Z dnem 18. 12. 2013 pa je tožnici prenehala funkcija kot direktorici zaradi stečaja družbe A. d.o.o. Na podlagi vsega navedenega tožnica predlaga, da sodišče izpodbijane odločbe odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

5. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge, ki izhajajo iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, saj so tožbeni ugovori povsem enaki ugovorom, ki jih je tožnica navajala v pritožbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu upravnih spisov in izpodbijanih odločb sodišče ugotavlja, da so izpodbijane odločbe pravilne in zakonite. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v sodbi ne ponavlja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. Tožnici so z izpodbijanimi odločbami naložene obveznosti za obdobja, glede katerega je ugotovljeno, da je bila tožnica družbenica družbe (zavarovalna podlaga 030 - družbeniki) in da ni bila zavarovana na drugi podlagi. Tožnica je bila namreč v obravnavanem obdobju zavarovanka iz naslova družbeništva v družbi A. d.o.o. V tožbi se sklicuje, da je bila družbenica navedene družbe le v deležu 5%, zaradi česar meni, da izpodbijana odločitev ni pravilna. Sklicuje se tudi na to, da je šele 20. 9. 2013 postala direktorica navedene družbe ter da je tako šele z omenjenim datumom izpolnila lastnost zavarovanke in s tem pogoje za odmero prispevkov za socialno varnost. Sodišče ugotavlja, da je tožnici že drugostopenjski organ pravilno pojasnil, da v obravnavanem obdobju ni bil pogoj, da je zavarovanec, ki je družbenik, hkrati tudi poslovodja, saj je bil pogoj le, da je družbenik oz. lastnik zasebnega podjetja. Da je bila tožnica v obravnavanem obdobju družbenica družbe A. d.o.o., ni sporno. Po mnenju tožnice pa je sporno, ker je bila v obravnavanem obdobju družbenica navedene družbe le v deležu 5%. Po presoji sodišča pa omenjeni tožničini ugovori niso relevantni. Za določitev zavarovanca in zavezanca je namreč relevanten položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, za kar gre v obravnavani zadevi.

9. V upravnih spisih pa je tudi priložena odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. ZZZZS-OE 9 - P2 (št. spisa 1800-2824/2013-LJ/2) z dne 30. 7. 2013. Iz slednje nesporno izhaja, da ima tožnica od 16. 5. 2013 dalje lastnost zavarovanke obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebnega podjetja na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji - A. d.o.o.. Lastnost zavarovanke, ki ji tožnica ugovarja v obravnavanem obdobju, je torej ugotovljena z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Gre za odločitev v pristojnosti drugega organa, na katero je davčni organ vezan, zaradi česar je ni mogoče uspešno izpodbijati v davčnem postopku ter posledično tudi ne v upravnem sporu. Odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 14. 8. 2014, na katero se sklicuje tožnica, pa se nanaša na obdobje od 20. 9. 2013 (na podlagi navedene odločbe ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva gospodarske družbe A., d.o.o. v stečaju) in na izpodbijano odločitev, iz že pojasnjenih razlogov, ne vpliva.

10. Zavrnitev tožbe temelji na prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker so bili v postopku relevantni dokazi pravilno presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.