Jedro

Z odločbo, s katero se odloča le še o odškodnini za zemljišča, ki se jih ne da vrniti v naravi, se ne posega v pravnomočno odločbo, s katero je odločeno o vračanju podržavljenih zemljišč v naravi, temveč se le določi odškodnina v obveznicah SOD za razliko med vrednostjo zemljišč, vrnjenih v naravi, do polne vrednosti podržavljenih zemljišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.2.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 10.5.2001. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da pripada upravičencu J.D. odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 15.159,45 DEM za podržavljene nepremičnine del parcele št. 26 in del parcele št. 27 k.o. K., ki jo je zavezanka dolžna izročiti v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe skrbniku za posebni primer.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Tožniku pojasnjuje, da je bilo že z delno odločbo prvostopnega organa z dne 1.3.1995 odločeno o vračanju dela navedenih parcel v naravi, in sicer je bilo upravičencu določen delež 62/100 na parcelah št. 26 in št. 27 (torej parcelah pred delitvijo po podržavljenju), Gasilskemu društvu K. (v tem sporu prizadeta stranka) pa delež v višini 38/100 in da je v odločbi prvostopnega organa z dne 10.5.2001 le še odločeno o odškodnini za tisti del nepremičnine, ki predstavlja delež na parcelah št. 26 in št. 27 k.o. K., ki tožniku ni bil vrnjen v naravi. Zavrnilo je tožnikov ugovor, naj se mu v denacionalizaciji vrne parc. št. 26/2 v naravi, saj je ta parcela nastala iz dela parcele št. 26, glede katerega pa je bilo že odločeno s prvostopno delno odločbo z dne 1.3.1995, ki je pravnomočna.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je oškodovan pri vračanju, ker da bi po odločbi, ki je predmet tega spora, prizadeta stranka pridobila več zemljišča kot ji gre po delni odločbi. Pri tem navaja, da je v denacionalizaciji prejel vrnjeno parc. št. 27 v skupni izmeri 771 m2, medtem ko je prizadeta stranka postala lastnica parcele št. 27/1 v skupni izmeri 452 m2, pridobila pa naj bi še parcelo št. 26/2 v izmeri 211 m2, skupaj torej 663 m2, kar pa presega njen 38/100 delež na skupni površini parcel št. 26 in št. 27. Navaja, da je zaradi navedenega prvostopnemu upravnemu organu predlagal tudi obnovo postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in Upravni enoti v K. naloži, da v obnovljenem postopku odpravi napako in prizna tožniku višji odškodninski zahtevek za 97 m2. Ugotovi naj tudi, ali parc. št. 26/2 k.o. K. res predstavlja funkcionalno zemljišče h gasilskemu objektu. Če temu ni tako, naj se parcela št. 26/2 vrne upravičencu v naravi.

Tožena stranka, prizadeta stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot predstavnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je tožniku pravilno navedlo že prvostopno sodišče, se z odločbo, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, odloča le še o odškodnini za del zemljišča, ki tožniku ni bil vrnjen s pravnomočno delno odločbo prvostopnega organa z dne 1.3.1995, s katero je bilo odločeno o vračanju v deležu na parcelah št. 26 in št. 27, pri čemer je bil upravičencu vrnjen delež 62/100 na skupni površini obeh podržavljenih parcel. Torej mu pripada le še odškodnina za 38/100 podržavljenega zemljišča. Izračun te odškodnine je prikazan na 3. strani odločbe prvostopnega organa, in sicer je tam ugotovljeno, da sta parceli št. 26 in št. 27 ob podržavljenju skupaj merili 1489 m2 in da je torej prizadeti stranki glede na njen 38/100 delež pripadlo 565,82 m2 površine, za kar mora upravičenec dobiti odškodnino v obveznicah.

Ker je v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina izračunana za pravilen obseg zemljišč, ki upravičencu z delno odločbo niso bila vrnjena v naravi, in ker je pri tem uporabljena pravilna metodologija, določena z ZDen oziroma s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikov predlog za obnovo postopka, pa niso predmet presoje v tem upravnem sporu, ker se v njem o obnovi postopka ne odloča. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da bo prizadeta stranka na podlagi v tem sporu izpodbijanega akta dobila večji delež zemljišč, kot ji je določen v pravnomočni odločbi prvostopnega organa z dne 1.3.1995. Z v tem sporu izpodbijanim aktom se namreč ne odloča o vračanju v naravi, temveč le o odškodnini za del zemljišča, ki upravičencu ni bil vrnjen v naravi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.