Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove trditve, da je za isto delo neutemeljeno prejel nižje plačilo zaradi diskriminacije na podlagi kraja opravljanja dela, saj je ugotovilo, da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih vodij službe direktorja, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva; pristojnosti za vrednotenje delovnih mest pri delodajalcu pa sodišče nima. Pritožbeno sodišče s tem razlogovanjem soglaša ter dodaja, da kraj opravljanja dela ni druga osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi vodje služb direktorjev policijskih uprav zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami ZSPJS je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena); ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena). Ker gre za različno obravnavo različnih situacij, ni utemeljena pritožbena trditev o kršitvi prepovedi neutemeljene neenake obravnave in ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana III. točka izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, zniža za 287,85 EUR, tako da znašajo stroški, ki jih je dolžan povrniti toženki, 2.308,80 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev kršitev pravic iz delovnega razmerja ter priznanje 52. plačnega razreda od 1. 3. 2017 dalje (sklep v I. točki izreka, ki ni pod pritožbo). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za odpravo sklepov toženke z dne 12. 5. 2022 in 29. 6. 2022 ter obračun razlik v plači od leta 2017 do 4. 1. 2023 (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka v višini 2.596,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), ter odločilo, da svoje stroške postopka krije sam (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na identično zadevo Pdp 367/2023, v kateri je bilo ugodeno zahtevku delavca, ki je dejansko opravljal delo, kot ga je opravljal drugi delavec na enakem delovnem mestu v A. Navaja, da je v sporu zatrjeval dejansko isto opravljanje dela kot njegov kolega v A., ki je za delo prejemal višje plačilo. Pove, da sta z A. A. opravljala enako delo kot kolega v A., oba pa sta bila nižje plačana od njega zato, ker je bilo delo v A. ovrednoteno z drugačnim nazivom od njunega. Meni, da mora biti delavec ne glede na naziv plačan za delo, ki ga opravlja; zaradi naziva ne sme biti plačan manj. Nasprotuje možnosti, da država sprejme predpise, ki različno vrednotijo isto delo le na podlagi kraja opravljanja dela oziroma določajo višjo plačo izbrancem. Zatrjuje neenako obravnavo in kršitev ustavnega načela enakosti. Toženka glede na obrnjeno dokazno breme ni uspela dokazati nediskriminacije; ni izpodbila trditve, da je tožnik za isto delo prejemal nižjo plačo. Sklicuje se na odločitev delodajalca, da se mora ista dela in naloge na istih delovnih mestih plačati enako, zaradi česar je spremenila svoj akt o sistemizaciji glede direktorjev policijskih uprav in vodij enot. Nasprotuje tudi odmeri stroškov postopka toženke, saj je glede na vrednost spornega predmeta nagrada za tožbo 800 točk, in ne 900, zaradi česar so ji bili prisojeni previsoki stroški. Predlaga, da se pritožbi ugodi s stroškovno posledico in priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožniku. Te stroške tudi priglaša.

4.Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka, sicer pa ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke in plačilo razlike v plači na podlagi ugotovitve, da tožnik pri toženki kot vodja službe direktorja Policijske uprave ni opravljal nalog drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, temveč je opravljal naloge delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej skladno z vsakokratnim Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji (akt o sistemizaciji). Ugotovilo je, da mu je toženka pravilno obračunala plačo na podlagi uvrstitve njegovega delovnega mesta v plačni razred skladno z aktom o sistemizaciji in ob upoštevanju vseh napredovanj. Temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje.

7.Tožnik v pritožbi vztraja, da je njegov zahtevek (za plačilo po dejanskem delu) utemeljen, ker je opravljal isto delo kot vodja službe direktorja na Policijski upravi A. Njegovo stališče, da je s tem opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, je napačno; opravljal je prav tisto delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi skladno s sistemizacijo delovnih mest. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališčem iz odločitve pritožbenega sodišča Pdp 367/2023, saj se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje (zahtevku je bilo ugodeno na podlagi ugotovitve, da je delavec poleg nalog svojega delovnega mesta opravljal tudi naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta).1 Tožnik ne zatrjuje, da je opravljal naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki niso zajete v opisu njegovega delovnega mesta. Da je veljavna sistemizacija za delovno mesto vodje službe direktorja v A. določala možnost opravljanja dela v nazivih višji policijski inšpektor I oziroma od leta 2017 višji samostojni policijski inšpektor I, za isto delovno mesto v tožnikovi policijski upravi pa v nazivih višji policijski inšpektor II (in III) ter od leta 2017 višji samostojni policijski inšpektor II (in III), ne pomeni, da je tožnik opravljal drugo delo kot tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.2 Tožnik z zahtevkom za priznanje višjih plačnih razredov oziroma višje plače po vsebini nasprotuje določitvi različnih nazivov za opravljanje dela vodje službe direktorja na policijskih upravah v A. in v B., s čimer nasprotuje toženkinemu aktu o sistemizaciji, kar pa ne more biti predmet individualnega delovnega spora. Presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca (med katere sodi tudi akt o sistemizaciji) je skladno s 6. členom ZDSS-1 lahko le predmet kolektivnega delovnega spora, sodišče v delovnem sporu ne more naložiti delodajalcu spremembe sistemizacije ali imenovanja javnega uslužbenca v višji naziv.3 Tožnik z dokazovanjem, da je opravljal enako delo kot vodja službe direktorja policijske uprave v A., ki je imel v sistemizaciji določen naziv višji policijski inšpektor I oziroma višji samostojni policijski inšpektor I, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta oziroma možnosti opravljanja dela na njem v navedenem višjem nazivu (v nasprotju z aktom o sistemizaciji), saj presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, glede na z zakonom urejen sistem plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti.4

8.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikove trditve, da je za isto delo neutemeljeno prejel nižje plačilo zaradi diskriminacije na podlagi kraja opravljanja dela, saj je ugotovilo, da je bil tožnik obravnavan enako kot drugi javni uslužbenci v enakem položaju, tj. na delovnih mestih vodij službe direktorja, za katera sta bila v toženkini sistemizaciji določena navedena nižja naziva; pristojnosti za vrednotenje delovnih mest pri delodajalcu pa sodišče nima. Pritožbeno sodišče s tem razlogovanjem soglaša ter dodaja, da kraj opravljanja dela ni druga osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da bi morali vsi vodje služb direktorjev policijskih uprav zaradi opravljanja enakega dela prejeti tudi enako plačilo. Skladno z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) je osnovna plača javnega uslužbenca določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena); ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv pa se javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan (prvi odstavek 19. člena). Ker gre za različno obravnavo različnih situacij, ni utemeljena pritožbena trditev o kršitvi prepovedi neutemeljene neenake obravnave in ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Druge pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

9.Utemeljeno pa je pritožbeno nasprotovanje višini odmerjenih toženkinih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na vrednost spornega predmeta (sprva 39.930,20 EUR, po spremembi tožbe pa 41.943,03 EUR) znaša skladno s tar. št. 16 Odvetniške tarife (OT) nagrada za odgovor na tožbo 800 točk, za (tri) pripravljalne vloge po 600 točk, 800 točk za zastopanje na prvem naroku, 400 za zastopanje na naslednjem naroku, kar skupaj znaša 3.800 točk, čemur je treba prišteti še materialne izdatke v višini 48 točk, tako da je glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR tožnik toženki dolžan povrniti stroške v skupni višini 2.308,80 EUR. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in prisojene stroške znižalo za 287,85 EUR, tako da je tožnik toženki dolžan plačati namesto 2.596,65 EUR le 2.308,80 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

10.Ker glede preostalega dela sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Odločitev, da tožnik, ki je s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, pa še to v manjšem delu, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

12.Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1V navedeni zadevi je opis delovnega mesta višje vrednotenega delovnega mesta (višji samostojni policijski inšpektor - predstavnik za odnose z javnostmi) vseboval naloge, ki so bile zahtevnejše, drugačne, in niso bile zajete v opisu tožnikovega delovnega mesta.

2Prim. odločitev pritožbenega sodišča Pdp 308/2024.

3Prim. odločitve pritožbenega sodišča Pdp 480/2020, Pdp 242/2020 in Pdp 277/2018.

4Prim. odločitev vrhovnega sodišča VIII Ips 55/2020.

5Osebne okoliščine v smislu te določbe so prirojene ali pridobljene osebne značilnosti, lastnosti, stanja ali statusi, ki so praviloma trajno in nerazdružljivo povezani z določenim posameznikom in njegovo osebnostjo, zlasti identiteto, ali pa jih posameznik ne spreminja zlahka.