Jedro

Lepljenje golih fotografij predlagateljice na vhod večstanovanjske hiše v centru mesta, kjer stanuje, je brez dvoma poniževanje in spravljanje v duševno stisko, ergo po zgornji definiciji nasilje, in ne samo subjektiven občutek o nezaželenosti nekega neprijetnega ravnanja, kot namiguje pritožba (češ da ni že vsaka neprijetnost nasilje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu za obdobje šestih mesecev prepovedalo približevati se naslovu predlagateljice in z njo vzpostavljati kakršenkoli stike, razen tistih uradnih, ki jih ima zaradi izvrševanja stikov med nasprotnim udeležencem in njunim skupnim mladoletnim sinom oz. v postopkih v zvezi s tem.

2. Proti tej odločitvi se pritožuje nasprotni udeleženec, ki uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo odločitve v smeri zavrnitve predlagateljičinega predloga. Meni, da mu je bila kršena zakonska in ustavna pravica do izjave, ker mu je sodišče za izjavo o nekih listinah dalo le tri dni časa. Zanika, da bi nad predlagateljico izvajal kakršnokoli nasilje. Opozarja na stališča, po katerih sme država v družinsko skupnost poseči le, če je to res utemeljeno, pri čemer ne zadošča le subjektivni občutek ogroženosti, pač pa mora biti za to tudi objektivna podlaga. Meni, da ni vsako neprijetno vedenje že podlaga za ukrepanje. Nasprotuje dokazni oceni glede srečanja v slaščičarni, v kateri je na predlagateljico in sina naletel čisto po naključju. Sina je objel, predlagateljica pa ga je nato odvlekla. Če bi jo zasledoval, bi to ne bilo njihovo edino srečanje na javnem kraju, navaja pritožnik. Predlagateljici očita, da je povsem nekomunikativna in opisuje, da tečejo med njima še drugi postopki. Glede očitka, da je na vhod na njenem naslovu nalepil njene gole fotografije, trdi, da je logično neverjeten: tega sam ne bi storil, ko pa je jasno, da bi sum takoj padel nanj. Meni, da je sodišče dokazno breme, da tega ni storil, nedopustno prevalilo nanj, saj je predlagateljica tista, ki bi morala dokazati, da je to storil prav on. Razmišlja, da bi v takem primeru vsak povprečen človek poklical policijo, ki bi zadeve natančno raziskala, odvzela prstne odtise, itd., tako pa se je sodišče zadovoljilo le s predlagateljičino izpovedbo. Navaja, da je več kot očitno, da tega ni storil, zanika pa tudi, da bi pri predlagateljici zvonil. Nekje v pritožbi še omeni, da se mu zdi izrečeni ukrep tudi nesorazmeren.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške v zvezi z odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, dovolj zanesljivo in pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sklenjena in prepričljiva. Vso dokazno gradivo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in dovolj zanesljivo ugotovilo nasilje, ki ga nad predlagateljico izvaja nasprotni udeleženec, in sicer psihično nasilje in zalezovanje. Oboje je opredeljeno v določbi 3. čl. Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), in sicer psihično nasilje kot ravnanje in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske (3. odst. 3. čl. ZPND), zalezovanje pa kot naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve (8. odst. 3. čl. ZPND). Lepljenje golih fotografij predlagateljice na vhod večstanovanjske hiše v centru mesta, kjer stanuje, je brez dvoma poniževanje in spravljanje v duševno stisko, ergo po zgornji definiciji nasilje, in ne samo subjektiven občutek o nezaželenosti nekega neprijetnega ravnanja, kot namiguje pritožba (češ da ni že vsak subjektivni občutek ogroženosti ali neprijetno vedenje nasilje).

7. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo predlagateljici, da je bil prav toženec tisti, ki je na vhod stavbe na ..., kjer prebiva, nalepil njene gole fotografije. Prav ima pritožba, da je logično, da je sum takoj padel nanj, vendar to še ne vodi do zaključka, da prav zato tega on gotovo ni storil. Nesporno gre za fotografije, ki jih je posnel nasprotni udeleženec v času, kot sta bila s predlagateljico v intimnem razmerju, in čeravno je seveda možno, da jih sedaj poseduje poleg njiju še kdo drug, je brez posebne razlage o motivu, ki bi ga imela tretja oseba, kaj malo verjetno, da bi to storila neznana tretja oseba, še manj verjetno pa je, da bi to storila kar predlagateljica sama. Pritožnik se moti, ko sodišču očita, da je nanj prevalilo dokazovanje, da tega ni storil. Sodišče je ugotovilo, da je to po vsej verjetnosti storil on, za kar ni potrebovalo kriminalistično tehničnih analiz. Tak dokazni standard v postopkih, kot je ta, zadošča, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo. Tudi argument, da bi vsak povprečen človek v takem primeru klical policijo, ni zadosti trden, da bi sodišče prepričal v nasprotno.

8. Pritrditi gre dalje oceni sodišča prve stopnje, da pri srečanju v slaščičarni ni šlo za naključje. Čeravno eno takšno srečanje kot izoliran dogodek ne bi bilo mogoče opredeliti kot nasilje v smislu zasledovanja, je v povezavi z osrednjim nasilnim dogodkom – lepljenjem golih fotografij – tudi to treba jemati v kontekstu neželenega navezovanja stikov. To, da sta predlagateljica in nasprotni udeleženec v sporu zaradi skupnega mladoletnega otroka otroka, ni kontekst, v katerem bi bilo tako ravnanje opravičljivo, prav nasprotno. Pritožbeni očitek o predlagateljičini „nekomunikativnosti“ je zato neumesten. Vprašanje izvrševanja stikov med očetom in mladoletnim sinom oz. vprašanje vzgoje in varstva le-tega je, kot to navaja pritožnik sam, stvar odločitve sodišča v konkretnem sodnem postopku, ki je še odprt in v situaciji, kakršna je ta, samovoljno (nasilno) drugačno ravnanje ni dopustno. (Sodišče prve stopnje je v celoti ustrezno izvzelo iz prepovedi približevanja tiste priložnosti, kot se udeleženca srečujeta zaradi izvrševanja stikov med roditeljem in mladoletnim otrokom.)

9. Sodišče je ustrezno pretehtalo tako interese predlagateljice, kot tudi nasprotnega udeleženca kot povzročitelja nasilja, zato očitek nesorazmernosti izrečenega ukrepa ni utemeljen. Ni namreč sploh jasno, zakaj bi želel nasprotni udeleženec navezovati stike s predlagateljico, če si jih ta ne želi in če jih tiste, ki nujno obstajajo zaradi skupnega sina, regulira sodišče. V čem, v kateri njegovi pravici naj bi ga prepoved približevanja predlagateljici oz. navezovanja stikov z njo, omejevala, nasprotni udeleženec ne pojasni.

10. Nasprotnemu udeležencu tudi ni bila kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so postopki v teh zadevah nujni in hitri, da se Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v nepravdnem postopku, kakršen je ta, uporablja smiselno, in da je bil tudi z relativno kratkim rokom nasprotnemu udeležencu dana možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dokazih, kot to določa 4. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

11. Pritožba torej ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sklep potrdilo na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.

12. Še stroški: ZPND ne ureja vprašanj v zvezi stroški postopka, zato veljajo pravila ZNP, po katerem pa vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (1. odst. 35. čl. ZNP). Tako je tudi s pritožbenimi stroški v tem primeru.