Jedro

Ker pravilnik tožene stranke ni predvideval obveznega skupnega posvetovanja oziroma glasovanja komisije, ki je ocenjevala delovno uspešnost delavcev v postopku ugotavljanja trajnih presežkov, je ocenjevalni postopek potekal zakonito, če je delavce najprej ocenil njihov neposredno nadrejeni delavec (predsednik komisije), ki je podpisal ocenjevalni list, nato pa so ocenjevalne liste podpisali tudi ostali člani komisije, ki so se s predlogom nadrejenega strinjali.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 16.2.1994 in 15.4.1994 in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz delovnega razmerja, do 3.6.1998 ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka, zavrnejo. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika in sklep tožene stranke z dne 16.2.1994 v zvezi s sklepom z dne 15.4.1994, s katerima je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca, razveljavilo. Hkrati je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 18.10.1994 ni prenehalo, ampak je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz delovnega razmerja, do 3.6.1998. Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 159.665 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je štelo, da tožena stranka pri opredelitvi tožnika za presežnega delavca ni pravilno ovrednostila kriterija delovne usprešnosti. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi posplošeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), sklicuje pa se tudi na kršitev iz 10. tč. citirane določbe, saj naj ne bi bilo jasno, kdo zastopa tožnika v sporu. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo preko zahtevka, že zaključeno glavno obravnavo pa je ponovno odprlo izključno v korist tožnika. Pritožuje se tudi zoper zaključke sodišča prve stopnje glede uporabe kriterija delovne uspešnosti in pri tem opozarja, da ni pravilnik tožene stranke za delo komisije, ki je ocenjavala delovno uspešnost delavcev, predpisoval nobenega posebnega postopka in zato skupna seja oziroma skupno glasovanje nista bila potrebna. Zaslišane priče pa so tudi povedale, ocenitev, s katerimi se ne bi strinjale, ne bi podpisale. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke o storjenih procesnih kršitvah pred sodiščem prve stopnje. Zatrjevanih kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 pritožnik ni določno pojasnil, pritožbeno sodišče pa jih ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo. Navedeno velja tudi za pritožbeni očitek o odločanju sodišča prve stopnje preko zahtevka, odločitev o ponovnem začetku glavne obravnave pa je na podlagi 305. čl. ZPP/77 sodišče prve stopnje sprejelo povsem upravičeno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Tožnik je za zastopanje v sporu pooblastil odvetnika A.A.., le-tega pa je na narokih za glavno obravnavo z dne 14.10.1998 in 18.11.1998 upravičeno zastopal odvetnik B.B. Iz žiga na pooblastilih (na list. št. 5 in 49) nedvomno izhaja, da gre za odvetnika iz iste odvetniške pisarne (nespremenjen sedež), ki pa lahko vedno nadomešča odvetnika pri zastopanju strank (1. odstavek 16. čl. Zakona o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 18/93 - 24/2001). Tudi kar se tiče pripravljalne vloge z dne 24.3.1999, pa po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je ni vložila upravičena oseba, saj je očitno, da je šlo le za novo pravno obliko delovanja odvetnikov A.A. in B.B., ki pa sta glede na že navedeno smela zastopati tožnika. Utemeljena pa je pritožba zoper pravne zaključke sodišča prve stopnje glede uporabe kriterija delovne uspešnosti v postopku ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je štelo, da postopek ocenjevanja delovne uspešnosti ni bil izveden pravilno, saj bi se moral vodja ocenjevalcev pred izpolnitvijo ocenitvenih listov, ki so jih nato podpisali tudi ostali člani komisije, z njimi posvetovati. Takšen način delovanja ocenjevalne komisije pa po zaključku pritožbenega sodišča ni bil obvezen. Pravilnik tožene stranke (B5) ne predvideva obveznega skupnega posvetovanja oziroma glasovanja komisije, česa takšnega pa ne določajo tudi nobeni drugi za toženo stranko obvezujoči predpisi. Ocenjevalni postopek, ki je potekal tako, da je delavce najprej ocenil njihov neposredno nadrejeni A. H., nato pa so ocenjevalne liste podpisali tudi ostali člani komisije, ki so se s H. predlogi strinjali, je bil zato po zaključku pritožbenega sodišča izveden pravilno, zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov pa posledično neutemeljen. Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo, ni pa pri tem storilo nobene procesne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (4. tč. 373. čl. ZPP/77). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi z 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94).