Jedro

Tožnik je na osebnem razgovoru navedel, da je v Ljudski demokratični republiki Alžiriji imel zgolj ekonomske težave. Dovolj očitno je tudi, da glede na možnost bivanja v varni izvorni državi pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik ne izpolnjuje in je zato po presoji sodišča pravilno odločeno, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in ki prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne (na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo z dne 20. 10. 2017 za priznanje mednarodne zaščite tožnika, ki trdi da je A.A., roj. ... 1985 v kraju ..., Ljudska demokratične republika Alžirija. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in na policijski postaji Sežana podal ustno izjavo.Tožnik ne poseduje nobenega osebnega dokumenta za ugotavljanje osebne identitete. Dne 20. 10. 2017 je podal prošnjo za mednarodno zaščito. S tožnikom je bil 22. 11. 2017 opravljen osebni razgovor ob prisotnosti prevajalca, ki ga tožnik razume in o njem sestavljen zapisnik. Tožnik je potoval preko: Turčije, Grčije, Makedonije in Republike Srbije, kjer pa ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker po mnenju tožnika te države prosilcem ne dajejo mednarodne zaščite. Tožnik je izvorno državo - Ljudsko demokratično republiko Alžirijo zapustil iz socialnih razlogov, saj je v njej težko preživeti, težko je najti zaposlitev in si ustvariti pogoje za življenje. Tožnik je star 32 let in si v svoji izvorni državi ne more ustvariti družine, nima denarja, nima zaposlitve, ne more se poročiti, zaradi težkih ekonomskih razmer pa tudi ne more kupiti stanovanja. V njegovi družini prihaja do konfliktov med njegovo materjo in očetovo novo ženo. Tožnik meni, da v Ljudski demokratični republiki Alžiriji nima prihodnosti. Vendar pa njegovo življenje v izvorni državi ni bilo nikoli ogroženo in tudi ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Toženka navaja določbe drugega in tretjega odstavka 20. člena (status begunca in status subsidiarne zaščite), 28. člena, pete alineje prvega odstavka 49. člena ter prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Ugotavlja tudi, da tožnik prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije, ki predstavlja v skladu z Odlokom Vlade RS o določitvi seznama varnih držav z dne 17. 2. 2016 varno državo (61. člen ZMZ-1). Izvorno državo je tožnik zapustil izključno zaradi ekonomskih razlogov in v postopku navajal le okoliščine takšne narave, da iz njih ne izhaja utemeljen razlog za priznanje mednarodne zašite. Tožnik je v predmetnem postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Toženka je zato tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. 2. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov (prvi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in v njej navaja, da je življenje zanj v Alžiriji zelo težko, saj ne more dobiti službe, težko se preživlja, ne more se osamosvojiti, si kupiti stanovanja in se poročiti, kar negativno vpliva na njegovo zdravje. Izpodbijana odločitev toženke pa je preuranjena. Tožnik smiselno zatrjuje kršitev 3. člena in 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineja 28. člena ZMZ-1. Navaja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011 in Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23. 2. 2012. Alžirija za tožnika ne predstavlja varne države, ne glede na Odlok Vlade RS, saj mu ne zagotavlja človekovih pravic. Tožnik se ne želi vrniti v Alžirijo, ker zanj tam ni varno in mu grozi resna škoda. Dejansko stanje v obravnavani zadevi toženka ni popolno ugotovila in je nepravilno štela tožnikove okoliščine za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na predhodno navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je po pozivu sodišča, v skladu z 38. členom ZUS-1 sodišču predložila obravnavani upravni spis in odgovor na tožbo v katerem vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku, pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 20. 10. 2017 za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 6. Določba druge alineje 52. člena ZMZ-1 daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če sta izpolnjena dva pogoja za takšno obravnavanje prošnje: 1. da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in 2. da prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Določba 52. člena ZMZ-1 taksativno našteva pogoje, v katerih se že na podlagi zakona šteje, da je prošnja prosilca očitno neutemeljena in da očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito (zakonska domneva). Na podlagi 61. člena ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada RS, pri čemer uporabi koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po citiranih določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: - če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in - če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena). Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ v skladu v peto alinejo prvega odstavka 49. člena prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

7. Ljudska demokratične republika Alžirije je z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav nedvomno razglašena za varno izvorno državo. Tudi sicer se tožnik v izvorni državi ne čuti ogroženega saj navaja, da mu tukaj ni bilo nikoli ogroženo življenje in da ni bil nikoli preganjan zaradi osebnih okoliščin ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Med strankama pa ni sporno, da je tožnik državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, kar pomeni, da je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz prve alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je, kot pravilno ugotavlja toženka, tudi kriterij iz druge alineje, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal oziroma sploh navedel kakršenkoli razlog, iz katerega bi Ljudska demokratične republika Alžirija zanj ne bila varna izvorna država. Tožnik v postopku ni navedel, da bi bil v Ljudski demokratični republiki Alžiriji kadarkoli in kakorkoli preganjan, oziroma da bi tam lahko utrpel kakršnokoli škodo. Ravno nasprotno: na osebnem razgovoru je navedel, da je v Ljudski demokratični republiki Alžiriji imel zgolj ekonomske težave. Dovolj očitno je tudi, da glede na možnost bivanja v varni izvorni državi pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik ne izpolnjuje in je zato po presoji sodišča pravilno odločeno, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in ki prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne (na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1).

8. Tožnik je s strani države, katere državljanstvo ima, deležen zaščite in tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, t.j. statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se pokaže, da tožnikove navedbe o težkih socialnih in ekonomskih razmerah v Ljudski demokratični republiki Alžiriji za odločitev niso pravno pomembne. Izpodbijana odločba ni nezakonita niti ni v nasprotju s stališči, ki jih je zavzelo Ustavno sodišče RS v svojih odločbah. Sicer pa sodišče glede na tožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju še dodaja, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Res je, da mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, vendar pa je po presoji sodišča glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki spisov, pristojni organ tudi storil. 9. Sodišče tudi ni našlo kršitve določb postopka. Tožnik je imel vse možnosti, da se v postopku izjavi, zagotovljen je bil prevajalec, ki ga je tožnik tudi razumel, tako pri podaji tožnikove prošnje za mednarodno zaščito 20. 10. 2017, kot tudi pri osebnem razgovoru 22. 11. 2017, v katerem je bil večkrat pozvan, da navede vse okoliščine zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Na vprašanje ali je bil v izvorni državi njegovo življenje ogroženo in ali je bil kdaj v izvorni državi preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini je tožnik vsakič odgovoril nikalno. Kot razloge za zapustitev izvorne države je tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 20. 10. 2017, kot tudi na osebnem razgovoru 22. 11. 2017 navajal le ekonomske razloge. Na zapisnik osebnega razgovora št. 2142-124/2017/ (1312-09) z dne 22. 11. 2017, ki je bil opravljen ob prisotnosti prevajalca in svetovalca PIC, pa tožnik ni imel pripomb.

10. V tožbi tožnik pavšalno ugovarja, da je v postopku smiselno zatrjeval kršitev 3. člena in 8. člena EKČP, kar pa ni v ničemer obrazložil. Tožnikovi očitki kršitve citiranih določb EKČP so po mnenju sodišča povsem nesubstancirani in v nasprotju z upravnim spisom. Sodišče v predmetni zadevi ni našlo razlogov za predlagano odpravo izpodbijane odločbe.

11. Po povedanem je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.