Jedro

Pisna pogodba o prodaji rabljenega osebnega avtomobila ni pogoj za odmero davka od prometa proizvodov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 29.4.1993, s katero mu je bil od prodaje motornega vozila odmerjen prometni davek v znesku 51.659,00 SIT. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ dne 19.3.1993 zaslišal P.Š., ki naj bi od tožnika kupil navedeni osebni avtomobil, in ta je izjavil, da je predmetno vozilo od tožnika kupil v začetku oktobra 1992, in sicer za kupnino 17.800 DEM. Pogodbe nista sklenila, zato tudi ni bilo mogoče opraviti prepisa. Na podlagi v postopku izvedenih dokazov je prvostopni organ ugotovil, da je tožnik sporno vozilo v začetku oktobra 1992 prodal P.Š. za kupnino v znesku 17.800 DM in mu je zato od davčne osnove 1.033.173,00 SIT po stopnji 5 % odmeril davek od prometa proizvodov v že navedenem znesku. Sklicevanje tožnika na neobličnost kupoprodajne pogodbe, zaradi česar naj bi bila takšna pogodba neveljavna, je neutemeljeno, saj pogodbeni stranki pisne kupoprodajne pogodbe nista sklenili oziroma je nista prijavili prav v izogib plačilu davka in drugih obveznosti. Zakon o obligacijskih razmerjih za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršne oblike, razen, če zakon drugače določa. Za pogodbo o prodaji avtomobila ni potrebno, da je sklenjena v pisni obliki in je zato kupec postal lastnik avtomobila v trenutku, ko mu ga je prodajalec izročil v posest na podlagi ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe. Na pridobitev lastninske pravice na avtomobilu pa nima vpliva okoliščina, da ni bil plačan prometni davek in da avtomobil ni registriran na novega lastnika. Ker je bil torej oktobra 1992 opravljen promet rabljenega osebnega avtomobila, se od njega glede na določbo 4. člena zakona o prometnem davku plača davek od prometa proizvodov.

Tožnik v tožbi navaja, da je za prodajo in odmero prometnega davka potrebno skleniti pisno kupoprodajno pogodbo, saj sicer ni možen prenos lastništva v skladu z veljavno zakonodajo. Pri prodaji navedenega osebnega avtomobila je bil le posrednik med prodajalko I.M. in P.Š., kar vse izhaja tudi iz izvedenih dokazov, predvsem izjave I.M. pri preiskovalnem sodniku. V vsakem primeru, čeprav bi se vozilo večkrat "prodajalo", bi na koncu zaradi pravne ureditve razmerij prišlo do pogodbe, prijave in odmere prometnega davka. S samo izročitvijo vozila v posest, brez dokaza, da je izročena kupnina, pa ni mogoče šteti, da je bil opravljen promet v smislu zakona. Takšna širitev zavezancev za prometni davek bi pomenila, da v tistem trenutku, ko se vozilo izroči, obstaja zaveza za prijavo in odmero prometnega davka, ne glede na to, če pozneje pride do dejanskega nakupa. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, navedenih že v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je v zmoti, ko v tožbi trdi, da je za prodajo in odmero prometnega davka potrebno skleniti pisno kupoprodajno pogodbo. Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92), na katerega se v tem primeru opira tudi izpodbijana odločba, v 4. členu določa, da se davek od prometa proizvodov plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, v 4. točki 1. odstavka 6. člena pa določa, da se za tak promet ne šteje prodaja rabljenih stvari neposredno med fizičnimi osebami ter neposredna prodaja kmetijskih proizvodov med fizičnimi osebami na sejmih in tržnicah, razen prodaje, brezplačne odtujitve ali zamenjave rabljenih osebnih avtomobilov, za katere je obvezna registracija. Iz navedenega izhaja, da se davek od prometa proizvodov plačuje tudi od prodaje rabljenih osebnih avtomobilov. Zakon ne določa, da je odmera navedenega davka vezana na pisno pogodbo. Na podlagi dokumentacije v upravnih spisih sodišče tudi ne dvomi, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, da tožnik pri prodaji navedenega osebnega avtomobila ni bil le posrednik, kot to trdi v tožbi, ampak dejanski prodajalec. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki jih upravni organ navaja kot odločilne za presojo dokazov, sodišče nima pomislekov, da je upravni organ v tem primeru pravilno odločil. Ker je na podlagi navedenega tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).