Jedro

Določilo tretjega odstavka 12. člena ZST-1 je dolžnost sodišča iz prvega odstavka 108. člena ZPP v zvezi z vsebinsko popolnostjo predloga omejilo le na tiste listine, ki so navedene v tretjem odstavku 12. člena ZST-1. Odločanje o taksnem predlogu se nasprotne stranke ne tiče. Če je ena stranka v sodnem postopku deležna taksne olajšave, druga stranka ni v ničemer niti prikrajšana niti favorizirana. Za znesek sodne takse, kadar stranka s svojim predlogom za oprostitev uspe, je lahko prikrajšan edino proračun. Upravljalec proračuna pa nima možnosti sodelovanja ne v taksnem postopku, ne v sodnem postopku, pa tudi nikakršnega pravnega sredstva nima. Torej je v primerjavi s stranko, ki vloži taksni predlog, v izrazito neenakopravnem procesnem položaju. Ker je v takem postopku popolnoma izključen iz sodelovanja, je v celoti prepuščen odločitvi sodišča. Odločitev o taksnem predlogu mora biti izven določila tretjega odstavka 12. člena ZST-1 odvisna izključno od navedb in dokazov predlagatelja taksnega predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (v nadaljevanju: Taksni predlog) zavrnilo. V obrazložitvi je povzelo navedbe tožeče stranke, da je trenutno v slabem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju, zato ne more in niti v bližnji prihodnosti ne bo mogla zagotoviti plačila celotne sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti in da opravlja strežbo pijač. Presodilo je, da tožnica ni izkazala, 1) da denarna sredstva, s katerimi razpolaga, ne zadoščajo za plačilo sodne takse, 2) da priloženi izkazi, iz katerih izhaja, da tožnica posluje z izgubo, ne dokazujejo, da ob nastanku sodne takse ni imela sredstev za njeno plačilo, 3) da bi svoje navedbe lahko dokazala z izpiskom stanja na transakcijskih računih ter predložitvijo listin, da ne more pridobiti posojila ter da ni pojasnila niti dokazala, kako bi plačilo sodne takse ogrozilo njeno dejavnost in da ni navedla, kolikšen del sodne takse bi zmogla plačati. Sklicujoč se na VSL II Ip 2093/2013 je pojasnilo, da je trditveno breme o tem na njeni strani.

2. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče tožečo stranko delno oprosti plačila sodne takse oziroma ji dovoli odlog oziroma obročno plačilo le-te.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z določilom tretjega odstavka 1. člena ZST-1 se v postopkih odločanja o Taksnem predlogu (le) smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse. Tako mora s sodišče po določilu prvega odstavka 108. člena ZPP takrat, kadar vloga nima vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, pozvati vložnika, da vlogo popravi ali dopolni. V tretjem odstavku 12. člena ZST-1 pa je izrecno predpisano, da mora sodišče takrat, kadar Taksni predlog ni vložen na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge, ravnati v skladu s pravili o nepopolnih vlogah. Brez tega določila bi bilo sodišče tudi v taksnih postopkih dolžno vedno postopati po 108. členu ZPP. Določilo tretjega odstavka 12. člena ZST-1 pa je dolžnost sodišča iz prvega odstavka 108. člena ZPP v zvezi z vsebinsko popolnostjo Predloga omejilo le na tiste listine, ki so navedene v tretjem odstavku 12. člena ZST-1. 5. Odločanje o Taksnem predlogu se nasprotne stranke ne tiče. Če je ena stranka v sodnem postopku deležna taksne olajšave, druga stranka ni v ničemer niti prikrajšana niti favorizirana. Za znesek sodne takse, kadar stranka s svojim predlogom za oprostitev uspe, je lahko prikrajšan edino proračun. Upravljalec proračuna pa nima možnosti sodelovanja ne v taksnem postopku, ne v sodnem postopku, pa tudi nikakršnega pravnega sredstva nima. Torej je v primerjavi s stranko, ki vloži Taksni predlog, v izrazito neenakopravnem procesnem položaju. Ker je v takem postopku popolnoma izključen iz sodelovanja, je v celoti prepuščen odločitvi sodišča. 6. Po določilu petega odstavka 11. člena ZST-1 mora sodišče pri odločanju o Taksnem predlogu upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. O takem predlogu pa skladno z določilom prvega odstavka 12. člena ZST odloči na predlog stranke. Torej je, upoštevajoč zgornje razloge, stranka tista, ki mora skladno z določilom 212. člena ZPP (ki se na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZST-1 smiselno uporablja pri odločanju o takem predlogu) podati vse navedbe v prid utemeljenosti taksnega predloga in tudi predložiti vse dokaze(1). Iz tega sledi, da mora biti odločitev o Taksnem predlogu izven določila tretjega odstavka 12. člena ZST-1 odvisna izključno od navedb in dokazov predlagatelja Taksnega predloga.

7. K svojim navedbam je tožeča stranka v prid utemeljenosti Taksnega predloga predlagala vpogled v TRR. Drži pritožbeni očitek, da tega vpogleda sodišče prve stopnje ni izvedlo. Vendar iz razlogov, pojasnjenih v zgoraj, ni s tem zagrešilo nobene kršitve.

8. Tožeča stranka je v izjavi o premoženjskem stanju (v nadaljevanju: Izjava) navedla, da je v zadnjih treh mesecih prilive imela. Višine prilivov pa ni konkretizirala niti z internetnih strani AJPES niso razvidni. Že zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni vpogledalo v navedeni TRR, ni postopalo napačno.

9. Iz zgornjih razlogov pritožnica ne more uspeti 1) ne z navedbo, da je upravičena do taksne olajšave zaradi negativnega poslovnega izida, ki je iz leta v leto slabše ter znatnih neodplačanih dolgov, na podlagi česar naj bi bilo jasno, da nima likvidnih sredstev, 2) ne s pritožbeno novoto, da prejemki na TRR ne zadoščajo niti za pokrivanje rednih mesečnih stroškov poslovanja, 3) pa tudi ne z novo navedbo na abstraktni ravni, da ima osnovna sredstva in zaloge, kar pa je oboje potrebno za opravljanje gostinske dejavnosti in bi z unovčenjem teh sredstev bilo onemogočeno nadaljnje opravljanje dejavnosti tožeče stranke. Tudi ni dolžnost sodišča pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev sklepati, da je na podlagi slabih rezultatov poslovanja tožeče stranke jasno, da ji nobena banka ne bi odobrila posojila. S pritožbeno navedbo, da je ta trditev negativno dejstvo, pa tožeča stranka ne more uspeti že zato, ker dokaza o tem, da bi tožeča stranka posojilo lahko dobila, ne na toženo stranko, ne na upravljalca proračuna ni mogoče preložiti.

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Enako sklep VSL II Cpg 246/2016 z dne 4. 4. 2016, primerjaj tudi sklep VSL II Cpg 255/2016 z dne 8. 3. 2016 in sklep I Cpg 652/2012 z dne 14. 6. 2012 ...