Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi posledic ugriza psa prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in neugodnosti 1.200,00 EUR ter za strah 800,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi delno spremeni tako, da se znesek stroškov iz 986,30 EUR zniža na 313,62 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v posledici ugriza toženkinega psa dne 23. 4. 2008, prisodilo odškodnino v skupni višini 2.000,00 EUR, od tega 1.200,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter 800,00 EUR za strah, ta znesek pa je z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2008 dalje naložilo v plačilo toženi stranki. Toženki je v plačilo naložilo tudi 986,30 EUR pravdnih stroškov tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Presežni tožbeni zahtevek v višini 1.500,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo.

Proti prisodilnemu delu sodbe ter stroškovni odločitvi se toženka po pooblaščencih pravočasno pritožuje in sicer izpodbija prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini nad 800,00 EUR ter pravdne stroške v znesku nad 95,45 EUR in kot pritožbene razloge uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljuje s kršitvijo drugega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče niti s posebnim sklepom niti v sodbi ni odločilo o vseh zahtevkih tožnika in trdi, da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe ter s tem prekršilo tudi ustavno načelo pravne varnosti kot enega izmed načel pravne države. Navaja, da je v obravnavani zadevi tožnik z vlogo 31. 1. 2012 “modificiral” tožbeni zahtevek tako, da je svoj zahtevek znižal iz zneska 10.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 3.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na ta način ni spremenil tožbe, saj je tožbeni zahtevek dejansko znižal, pri tem pa ni izrecno navedel, ali za znesek 6.500,00 EUR umika tožbo ali pa se za omenjeni znesek odpoveduje tožbenemu zahtevku. Sodišče je odločalo zgolj o zahtevku v višini 3.500,00 EUR in sicer tako, da je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostanku za znesek 1.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. O zahtevku v višini 6.500,00 EUR pa bi sodišče moralo izdati bodisi sodbo na podlagi odpovedi bodisi sklep o ustavitvi postopka v tem delu in ker tega ni storilo, je v škodo toženke na opisan način ravnalo nezakonito.

Nadalje pritožba izpodbija tudi odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navaja, da je v pritožbenem postopku za toženko sporna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, v kolikor ta presega 600,00 EUR in odškodnina za strah, v kolikor ta presega 200,00 EUR, kar pomeni, da je po prepričanju toženke sodišče prve stopnje ob napačni uporabi materialnega prava prisodilo tožniku za 1.200,00 EUR previsoko odškodnino s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisojena odškodnina močno presega odškodnine, ki jih v podobnih primerih v okviru načela objektivizacije prisojajo sodišča, s čimer je sodišče upoštevaje tudi vse konkretne okoliščine primera tožniku prisodilo bistveno previsoko odškodnino, saj mu je za dokaj lahko poškodbo prisodilo odškodnino, ki presega dve povprečni neto mesečni plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Pri tem se pritožba sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2611/2008 z dne 7. 1. 2009 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 344/2003 z dne 14. 4. 2008 in trdi, da je sodišče oškodovancu pravnomočno prisodilo skupno 959,77 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu in je šlo prav tako za odškodnino za ugriz psa in še za nekoliko težji primer. V okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bilo zdravljenje tožnika zaradi posledic poškodbe dejansko zelo kratko, saj je trajalo zgolj dobre tri tedne, pravilno je povzelo tudi neugodnosti z izjemo, da je moral zaradi posledic poškodbe tožnik uživati tudi zdravila proti bolečinam. Slednje dejstvo namreč ni ustrezno izkazano, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke jasno izhaja, da izdaja receptov za protibolečinska zdravila v tožnikovem osebnem zdravstvenem kartonu ni zabeležena, torej ni izkazano, da bi tožnik zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka sploh bil podvržen jemanju protibolečinskih sredstev, pri čemer je te lahko jemal zgolj zaradi drugih bolezenskih in poškodbenih simptomov, ki so pri njem bili ugotovljeni. Pri tem je sodišče tudi nekritično presojalo okoliščine, da je tožnik tekom zdravljenja trpel zgolj krajša bolečinska obdobja nižje intenzitete ter da hudih bolečin sploh ni trpel, prav tako ni v zadostni meri upoštevalo tudi, da dan danes ne trpi bolečin zaradi škodnega dogodka. Zdravljenje je potekalo povsem konzervativno ter povsem po pričakovanjih in je bilo kratkotrajno. Ob pravilni presoji omenjenih okoliščin in ob pravilni uporabi materialnega prava bi pravična denarna odškodnina lahko znašala zgolj 600,00 EUR. Kot primerjavo ponuja prej citirano sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, pri čemer trdi, da je šlo za zelo primerljivi primer, kjer je oškodovanec zaradi posledic dvakratnega ugriza psa v golen trpel celo en dan hude bolečine, srednje hude nato teden dni, bolečine lažje stopnje pa je trpel do konca zdravljenja, ki je trajalo en mesec in ob tem trpel tudi zelo podobne nevšečnosti kot tožnik. Iz tega naslova mu je bila prisojena odškodnina 625,94 EUR. Bistveno previsoko pa je odmerjena tudi odškodnina za tožnikov prestani strah. Sodišče je sledeč izvedenskemu mnenju ugotovilo, da se je tožnik zaradi nenadnega dogodka hipno prestrašil, pri čemer je ta strah trajal skupaj nekaj sekund. Ob takšnem stanju stvari je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik sploh upravičen do odškodnine iz naslova primarnega strahu. V konkretnem primeru v tem pogledu ne gre za pravno priznano škodo. Skladno s sodno prakso je oškodovanec upravičen do tovrstne odškodnine za strah zgolj kadar je bil ta bodisi zelo hude intenzitete bodisi je trajal dlje časa, v vsakem primeru pa je moral za dlje časa porušiti njegovo duševno ravnovesje. Vse omenjeno pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno oziroma so zaključki sodišča povsem drugačni, tožnik se je zgolj hipno prestrašil. Prav tako je sodišče preveliko težo dalo okoliščini, da je tožnik trpel sekundarni strah, ki je bil hude intenzitete zgolj dve do tri ure, zmeren pa je trajal en do dva dni. Upoštevaje te okoliščine bi pravična denarna odškodnina potrditvi pritožbe lahko znašala le 200,00 EUR iz naslova strahu, višja odškodnina pa ni združljiva z namenom odškodnine, v konkretnem primeru pa podpira rentne tendence tožnika, ki je tekom celega postopka ob tem, da je v tožbi celo zatrjeval poškodbo palca, vse svoje težave povezoval s predmetnim škodnim dogodkom ter ob tem istočasno trdil, da drugih poškodb desne roke ni utrpel, četudi se je to izkazalo za povsem neresnično. Za primerjavo po že citirani pravnomočni sodbi je sodišče oškodovancu za izrazit strah ob dolgotrajnem in vztrajnem napadu velikega psa ter celotno obdobje zdravljenja, ki je zaradi nezacelitve rane terjalo mnogokratne preveze, oškodovancu prisodilo odškodnino v znesku 333,83 EUR. Tudi odločitev o pravdnih stroških je potrditvi pritožbe napačna. Ob ugoditvi pritožbi glede odločitve o glavni stvari bo moralo pritožbeno sodišče spremeniti glede na spremenjen uspeh v pravdi tudi stroškovni izrek sodbe. Ta pa je tudi sicer nepravilen in nezakonit. Za toženko niso sporne priznane posamezne priglašene stroškovne postavke tako tožnika kot toženke, nepravilna in nezakonita pa je odločitev o porazdelitvi uspeha v pravdi, pri čemer naj bi tožnik uspela s 57 %, toženka pa s 43 %. Od kje sodišču podlaga za takšen zaključek, ni jasno in sodbe s tega vidika ni mogoče preizkusiti. Glede na to, da je pravda vseskozi do zadnjega naroka - četudi sodišče o znesku 6.500,00 EUR s pripadki sploh ni odločilo, tekla o tožbenemu zahtevku za znesek 10.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožniku pa je sodišče prisodilo zgolj 2.000,00 EUR, je potrebno šteti, da je tožnik uspel z največ 20 %, toženka pa z 80 %. Tožnik je namreč svoj zahtevek “modificiral” šele po pridobljenem izvedenskem mnenju. Glede na priznane posamezne postavke obeh pravdnih strank je tožnik ob doseženem uspehu 20 % upravičen zgolj do povračila 353,62 EUR, toženka pa do povračila zneska 40,00 EUR, tako da je tožnik upravičen kvečjemu do povračila zneska 313,62 EUR. Pri tem pa ni upoštevan znižan uspeh tožnika po predmetni tožbe toženke, kar ob uspehu tožnika 8 % po pobotanju predstavlja 95,45 EUR. Pri tem pritožba še navaja, da novejša sodna praksa, ki uporablja jasna zakonska določila členov 154 in 155 ZPP ne priznava več delitve stroškov po uspehu deljeno po temelju in višini, zato tudi s tega vidika ni pravne podlage za drugačno stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču toženka predlaga, da pritožbi ugodi, zahteva pa tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je delno utemeljena le v stroškovni odločitvi, v ostalem pa pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo pritožbeno očitane relativne bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZPP. Relativna bistvena kršitev postopka je po prvem odstavku določbe 339. člena ZPP podana takrat, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali pa jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Kot pritožba tudi sama pravilno ugotavlja, je tožnik z drugo pripravljalno vlogo z dne 21. 1. 2002 po prejetem izvedenskem mnenju in pred zadnjim narokom “modificiral” tožbeni zahtevek po posameznih postavkah zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo tako, da je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 3.500,00 EUR. Torej je znižal tožbeni zahtevek iz prej 10.000,00 EUR glavnice na 3.500,00 EUR. Pritožba pravilno ugotavlja, da znižanje tožbenega zahtevka glede na določbo člena 184 ZPP ne pomeni spremembe tožbe. Ker tožnik v obravnavani vlogi ob znižanju zahtevka tudi ni izjavil, da se odpoveduje tožbenemu zahtevku v višini 6.500,00 EUR (s pripadki), sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za izdajo sodbe na podlagi odpovedi za navedeni znesek (primerjaj člen 317 ZPP), saj je za to potrebna izrecna in nedvoumna izjava tožeče stranke o odpovedi tožbenemu zahtevku, ki pa je tožnik ob znižanju zahtevka ni podal. Skrčitev, zmanjšanje ali znižanje tožbenega zahtevka, pri čemer nobeden od teh terminov sicer ne predstavlja procesnopravnega instituta, bi v obravnavanem primeru tako lahko predstavljala le delni umik tožbe, za katerega pa je po določbi drugega odstavka 188. člena ZPP potrebna privolitev tožene stranke, ki pa se domneva, če tožena stranka v 15. dneh od dneva, ko je o umiku obveščena, umiku ne nasprotuje. Toženka je pripravljalno vlogo tožnika prejela dne 13. 2. 2012, nanjo ni odgovorila, znižanju tožbenega zahtevka ni nasprotovala niti z vlogo niti na glavni obravnavi 6. 3. 2012 in na tem naroku tudi pri tem ni uveljavljala nobene postopkovne kršitve. Neizdaja sklepa o (delnem) umiku tožbe pa v danem primeru tudi ne predstavlja relativne bistvene kršitve postopka, saj ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo le o zadnje postavljenem zahtevku tožeče stranke. Zato ob obrazloženem pritožbenemu očitku o storjeni relativni bistveni kršitvi postopka ni pritrditi.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavlja določba člena 179 Obligacijskega zakonika (OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ju mora sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo, načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod in izraža ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, pri čemer se enaki primeri obravnavajo enako, različni pa različno.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje.

Pritožbeno ni sporno, da je tožnika dne 23. 4. 2008 ugriznil toženkin pes, v posledici česar je ta utrpel pasje ugrizne rane desne roke. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju trajanja in intenzitete telesnih bolečin in tudi glede utrpelih neugodnosti med zdravljenjem utemeljeno upoštevalo in se predvsem oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki pomeni strokovno objektivizacijo pravilom poudarjeno subjektivnih navedb in izpovedbe oškodovanca. Ugotovljena obdobja intenzitete in trajanja telesnih bolečin, ki jih je v posledici ugriza utrpel tožnik, niso pritožbeno izpodbijana (srednje hude bolečine en dan, zmerne en dan, pojemajoče zmerne dva dni in lažje sedem dni v presledkih, bodočih bolečin ni). Prav tako ni pritožbeno izpodbijano ugotovljeno trajanje zdravljenja, pritožbeno izpodbijana je le dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ko je med neugodnostmi med zdravljenjem upoštevalo tudi uživanje zdravil proti bolečinam. Pritožba neutemeljeno navaja, da za slednje sodišče prve stopnje ni imelo opore v izvedenskem mnenju. Nasprotno, izvedenec je med neugodnostmi med zdravljenjem na strani 7 v točki B izvedenskega mnenja izrecno naštel tudi uživanje zdravil proti bolečinam, čeprav je na strani 3 izvedenskega mnenja, ko je povzemal potek zdravljenja tudi ugotovil, da izdaja receptov za protibolečinska sredstva ni zabeležena v osebnem zdravstvenem kartonu tožnika. Vendar neizdaja takšnih receptov avtomatično še ne pomeni tudi, da tožnik nobenih takšnih sredstev v posledici poškodbe ni užival, poleg tega pa toženka na izvedensko mnenje tudi v tej smeri ni imela nobene pripombe, nenazadnje pa tudi uživanje ali neuživanje protibolečinskih sredstev v danem primeru tudi ni okoliščina, ki bi odločilno vplivala na odmero odškodnine iz obravnavanega odškodninskega naslova. Ob ugotovljeni intenziteti telesnih bolečin in upoštevaje tudi po sodišču prve stopnje ugotovljene neugodnosti med zdravljenjem pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi ob pritožbeno neizpodbijanem dejstvu, da gre za lahko telesno poškodbo, ki jo je po Fischerjevi klasifikaciji umestiti v drugo skupino, odškodnina v višini 1.200,00 EUR ustrezno odmerjena in odraža pravično denarno zadoščenje ob že navedenih materialnopravnih izhodiščih. Zgolj sklicevanje na en konkretni primer iz sodne prakse sprejete odločitve sodišča prve stopnje ne more pritožbeno omajati, poleg tega pa pritožbeno navedenih odločb v objavljeni in dostopni podatkovni bazi sodne prakse tudi ni zaslediti, toženka pa jih k pritožbi kot dokaz tudi ni predložila.

Tudi odškodnina za strah je po presoji pritožbenega sodišča z zneskom 800,00 EUR pravično in pravilno odmerjena. Sodišče prve stopnje je pri tem tožnikovo izpoved objektiviziralo z mnenjem izvedenca in tako ugotovilo, da se je tožnik zaradi nenadnega dogodka hipno prestrašil, pri čemer je strah trajal v trenutku samega dogodka ter nekaj trenutkov po dogodku – skupaj nekaj sekund, hud sekundarni strah je nato tožnik trpel dve do tri ure, zmernega en do dva dni, rahlega pa sedem do deset dni v presledkih. Glede na pritožbene navedbe je poudariti, da se odškodnina za primarni in sekundarni strah po sodni praksi prisoja kot enotna odškodnina za strah. Glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje strahu pa je po presoji pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina 800,00 EUR odmerjena pravilno in pravično glede na določbo člena 179 OZ in upoštevajoč tudi obe že navedeni temeljni načeli.

Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2.000,00 EUR je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno individualizirana, saj upošteva vse konkretnosti obravnavanega primera. V času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje predstavlja dve povprečni slovenski plači (povprečna neto plača v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje je bila 995,20 EUR). Razpon odškodnin za lahke primere po drugi skupini po Fischerjevi klasifikaciji je sorazmerno širok (o. p. od 1 do 29 povprečnih plač – povzeto po: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001 – stran 764), pri čemer tudi primerjava tožniku prisojene odškodnine s primeri prisojenih odškodnin v podobnih primerih iz sodne prakse ne pokaže takšnega odstopanja, ki bi terjalo znižanje odškodnine.

Ob obrazloženem se tako pokaže, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilno odmerilo in je pritožba v delu, ko se zavzema za njeno znižanje, neutemeljena.

Delno utemeljena pa je pritožba glede stroškovne odločitve.

Pritožbeno ni izpodbijana višina odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov tožnika, ki po odmeri sodišča prve stopnje predstavlja 1.768,08 EUR, prav tako tudi ne odmera potrebnih pravdnih stroškov toženke, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 50,00 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje uspeh tožnika ovrednotilo s 57 %, pri čemer tega ni posebej obrazložilo, matematični izračun pa pokaže, da je očitno upoštevalo pri tem uspeh 2.000,00 EUR od znižanega zahtevka 3.500,00 EUR, kar predstavlja 57 %. Pri tem pa je pritrditi pritožbi, saj jo spisovno gradivo potrjuje, da je pravda vse do znižanja tožbenega zahtevka tik pred zadnjim narokom potekala po tožbenem zahtevku v višini 10.000,00 EUR. Poleg tega je iz obrazložitve sodišča prve stopnje tudi razbrati, da so bili priznani odvetniški stroški glede na vrednost spornega predmeta 10.000,00 EUR. Ob delnem uspehu tožnika z zahtevkom v pravdi in upoštevaje navedene okoliščine primera, je uspeh tožnika glede na določbo člena 154/II ZPP ovrednotiti z 20 %, torej v povezavi z zahtevkom po tožbi (2.000,00 EUR od 10.000,00 EUR predstavlja 20 %), uspeh tožene stranke pa z 80 %. Tako je tožnik upravičen do povrnitve 20 % potrebnih pravdnih stroškov, to pa predstavlja znesek 353,62 EUR (20 % od 1.768,08 EUR), toženka pa do 80 % potrebnih pravdnih stroškov, to je do 40,00 EUR. Po poračunu tako ostane v korist tožnika še 313,62 EUR. To pa je tudi znesek pravdnih stroškov, ki ga mora ob pravilni uporabi določbe členov 154/II ZPP toženka povrniti tožniku.

Ob obrazloženem in ob tem, ko pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi toženke delno ugodilo le v stroškovni odločitvi in jo ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 358, 5. alineja ZPP), v ostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Toženka je s pritožbo delno uspela le v stroškovni odločitvi, s pritožbo glede glavne stvari pa ni bila uspešna. Zato je šteti, da s pritožbo v pretežni meri ni uspela, zato bo morala svoje pritožbene stroške nositi sama (člen 165/I,II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).