Jedro

Tožnika je sodišče prve stopnje spoznalo za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti. Iz obrazložitve sodbe niti iz obrazložitve odločbe disciplinske komisije in sklepa delavskega sveta ni razvidno, katere konkretne delovne obveznosti je tožnik malomarno izpolnjeval. V spisu ni niti opisa delovnega mesta tožnika niti opisa delovnih mest drugih delavcev, ki so oddajali in sprejemali blago v skladišču niti predpisov o materialnem in knjigovodskem poslovanju skladišča, tako da ni mogoče presoditi, ali je tožnik dejansko malomarno izpolnjeval svoje delovne obveznosti. V disciplinskem postopku se ugotavlja individualna odgovornost (krivda, malomarnost) delavca in delavca ni mogoče bremeniti le za objektivno ugotovljene nepravilnosti v skladišču.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklep disciplinskega senata tožene stranke opr. št. 2/96 z dne 27.6.1996 (pisni odpravek 19.7.1996) in sklep delavskega sveta tožene strank opr. št. 2/96 z dne 29.10.1996 (pisni odpravek 8.11.1996), v delu, ki se nanaša na spoznanje tožnika za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti po 1. tč. 49. člena pravilnika o odgovornosti delavcev tako, da se: B. Š. spozna za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti po 17. tč. 48. člena, to je malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti. V ostalem sta odločbi ostali nespremenjeni. Tožnikov zahtevek je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan kriti sam svoje stroške in toženi povrniti stroške postopka v višini 102.325,50 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter stroške sodnih taks v višini 562,50 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom oz. podredno, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki v plačilo pravdne stroške z obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Tožnik priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodba krivična, ker nenatančno obravnava problematiko, ki jo je izpostavil tožnik. Vztraja na ugovoru zastaranja disciplinskega postopka in meni, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugovorom sodbe ni obrazložilo. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je podjetje moralo plačati 10 % davek na inventurni manjko, saj to iz izpovedi direktorja ne izhaja. Tožnik se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da je bilo postopanje tožene stranke v pritožbenem postopku pravilno. V zvezi z vsebinskimi očitki o odgovornosti za inventurni manjko pa poudarja, da ni bilo ugotovljeno, kako naj bi lahko povzročil manjko 66 kubikov lesa. Ni mu bilo očitano, da ni vodil listin, da jih je vodil malomarno, da je zaradi malomarnega vodenja listin povzročil nenatančno evidenco ali prekomerno uporabo v proizvodnji, očita se mu le manjko lesa. Kaj se je s 66-imi kubiki lesa zgodilo, ni bilo nikoli ugotovljeno. Spoznan je bil za odgovornega, da je povzročil manjko lesa med 1.1.1996 in 30.4.1996, prva navodila za vodenje evidence pa so bila izdana šele v aprilu 1996 na podlagi inventure opravljene v marcu 1996. Opozarja na neurejeno stanje v zvezi z evidencami pri toženi stranki in na dejstvo, da se je material jemal iz skladišča tudi v popoldanskem času, ko tožnik ni bil prisoten. V spisu ni niti enega samega primera, ki bi kazal na njegovo malomarno vodenje evidence. Z zaključkom sodišča, da je bil skladiščnik in zato odgovoren za stanje v skladišču pa se ne strinja, saj ne zadostuje objektivna odgovornost, temveč bi mu morala tožena stranka dokazati konkretno odgovornost za nastalo škodo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere sodbi očita pritožba, da pa sodišče prve stopnje ni v celoti razčistilo relevantnega dejanskega stanja, zato ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor zastaranja vodenja disciplinskega postopka. Sodišče je namreč pojasnilo, zakaj je ta ugovor zavrnilo, s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Po določbi 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca in vodenje disciplinskega postopka v šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca. Tožnik je bil v disciplinskem postopku na podlagi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 10.6.1996. Tožena stranka je tožniku očitala disciplinsko kršitev malomarnega in neodgovornega dela in povzročitev primanjkljaja decimernega lesa za čas od 1.1.1996 do 30.4.1996. Gre torej za nadaljevano kršitev delovne obveznosti in je tako potrebno zastaralni rok šteti najprej od 30.4.1996 dalje. Tako je bil disciplinski postopek, ki je zaključen z odločitvijo drugostopenjskega organa, sprejeto dne 29.10.1996, vsekakor izveden znotraj šestmesečnega roka, določenega v 3. odst. 67. člena ZTPDR. Tako so ugovori o zastaranju vodenja disciplinskega postopka neutemeljeni.

Neutemeljeni so tudi ugovori tožnika o postopkovnih kršitvah vodenja disciplinskega postopka v okviru tožene stranke. Na vse te očitke je že odgovorilo sodišče prve stopnje, s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in zato razlogov, zakaj ni podana bistvena kršitev pravil postopka pri toženi stranki, ne ponavlja.

Utemeljeni pa so pritožbeni očitki v zvezi z ugotovitvijo disciplinske odgovornosti tožnika za malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika spoznalo za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti po 17. tč. 48. členan pravilnika o odgovornosti delavcev tožene stranke, to je malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti. Pri tem iz obrazložitve sodišča prve stopnje niti iz obrazložitve odločbe disciplinske komisije in sklepa delavskega sveta ni razvidno, katere konkretne delovne obveznosti je tožnik malomarno izpolnjeval. V spisu ni niti opisa delovnega mesta tožnika, niti opisa delovnih mest drugih delavcev, ki so oddajali in sprejemali blago v skladišču, niti predpisov o materialnem in knjigovodskem poslovanju skladišča, ki so veljali v spornem obdobju, tako da ni mogoče presoditi ali je tožnik dejansko malomarno izpolnjeval svoje delovne obveznosti. Kot pravilno opozarja v pritožbi tožnik se v disciplinskem postopku ugotavlja individualna odgovornost (krivda, malomarnost) delavca in delavca ni mogoče bremeniti le za objektivno ugotovljene nepravilnosti v skladišču. Ugotoviti je namreč potrebno, česa konkretno tožnik ni naredil, zaradi česar je prišlo do ugotovljenega inventurnega manjka v skladišču. Pri tem seveda ni zanemarljivo dejstvo, da je do manjka v skladišču prišlo že pred spornim obdobjem in tudi dejstvo, da so različne inventure pokazale različen inventurni manjko. Ker torej dejansko stanje v zvezi z odgovornostjo za nastanek inventurnega manjka ni popolno ugotovoljeno, pritožbeno sodišče ni moglo presoditi pravilne uporabe materialnega prava, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, seveda upoštevaje dokazno breme, ugotoviti individualno odgovornost tožnika za očitane hujše kršitve delovne obveznosti in nato ponovno odločiti o zakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke.

Pritožebno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljni stroški postopka.