Zakonodajalec je v četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2 za primere, ko je zavezančeva nepremičnina že obremenjena zaradi že zgrajenih objektov v javno korist, ne da bi lastnik na tako obremenitev predhodno prostovoljno pristal oziroma ne da bi bila zoper njega predhodno izdana odločba o prisilnem posegu v lastninsko pravico, določil posebno pravilo. To je, da poleg razlastitvenega upravičenca zahtevo lahko vloži tudi razlastitveni zavezanec.
Prisilna omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist z odločbo upravnega organa je po naravi stvari dopustna le, če ta pravica predhodno še ne obstaja.
I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 352-14/2022-18 z dne 10. 11. 2022 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 25,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
III.Zahtevek stranke z interesom za povračilo stroškov postopka se zavrne.
Potek upravnega postopka
1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v 1. točki izreka v varovalnem pasu prenosnega daljnovoda 2 × 400 kV Beričevo-Okroglo in v varovalnem pasu razpleta prenosnega daljnovoda 2 × 220kV Beričevo-Ra61ica, ki poteka 40m v vsako stran od osi posameznega daljnovoda, na nepremi0dnini parc. 61t. 475 k. o. ... v lasti stranke z interesom v korist to7enice ustanovil slu7enost v javno korist za 0das obratovanja navedenega daljnovoda, ki obsega postavitev, obratovanje, nadzor, vzdr7evanje, rekonstrukcijo navedenih prenosnih daljnovodov in vklju0duje neoviran dostop na slu7ee0de zemlji610de ter hojo in vo7enjo po slu7ee0dem zemlji610du z vsemi vozili ob kateremkoli 0dasu, kot tudi opustitev dejanj, zaradi katerih bi bilo ogro7eeno nemoteno delovanje, obratovanje, nadzor in vzdr7evanje daljnovodov, kot to izhaja iz veljavne zakonodaje, ter dopustitev odstranjevanja drevja in posek grmi0deja oziroma drugega rastja, ki bi oviral nemoteno delovanje daljnovodov, kot tudi dopustitev vzdr7evanja trase daljnovodov v skladu z veljavnimi predpisi in standardi za graditev in vzdr7evanje elektroenergetskih vodov. V 2. to0dki izreka je organ navedel, da je pravnomo0d te odlo0dbe podlaga za vpis slu7enosti v zemlji61ko knjigo ter za izbris zaznambe postopka omejitve lastninske pravice. V 3. to0dki izreka je odlo0dil, da se glede odmere od61kodnine stranke napoti na sodi610de. V 4. to0dki izreka pa je 61e odlo0dil, da bo o stro1kih postopka odlo0deno s posebnim sklepom.
2.Iz obrazloeitve izhaja, da je zahtevo za ustanovitev slu7enosti na podlagi 0drtega odstavka 199. 0dlena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) podala zavezanka (v tem upravnem sporu stranka z interesom). Upravni organ v obrazloeitvi navaja, da so izpolnjeni pogoji za ustanovitev slu7enosti. Navaja tudi, da med strankama ni soglasja glede od1kodnine za ustanovitev slu7enosti.
3.Drugostopenjski organ je toendini pritoebi delno ugodil tako, da je odpravil 3. to0dko izreka izpodbijanje prvostopenjske odlo0dbe (to je o napotitvi strank na sodi610de glede doloditve od1kodnine), v preostalem delu pa je pritoebo zavrnil.
Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu
4.Toenica se z izpodbijano odlo0ditvijo ne strinja in zoper njo vlaga toebo. V njej uveljavlja, da niso bili izpolnjeni procesni in materialni pogoji za vodenje postopka in za izdajo odlo0dbe. Navaja, da se je odzvala na predlog slu7enostne zavezanke in ji poslala predlog pogodbe o ureditvi zemlji61koknjienega stanja in vpisu slu7enosti v javno korist v zemlji61ko knjigo ter da zavezanka po61tne po1iljke ni niti prevzela. Po njenem mnenju to ka7ee, da zavezanka ni imela pravega namena skleniti pogodbe. Trdi, da je bil prej1nji lastnik seznanjen z gradnjo, saj je podpisal izjavo, da se strinja s postavitvijo daljnovoda na njegovih nepremi0ninah. Opozarja na 552. 0dlen Energetskega zakona (EZ-1) in meni, da upravni organ ne bi smel odlo0dati o ustanovitvi slu7enosti, ki je 7ee bila ustanovljena. Uveljavlja pa tudi, da stranka z interesom nima aktivne legitimacije po 0drtem odstavku 199. 0dlena ZUreP-2. Trdi namre0d, da se ta ne uporablja v postopkih omejitve lastninske pravice, niti ni podlage za njeno uporabo v postopkih po EZ-1. Sodi610du predlaga, naj izpodbijano odlo0dbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odlo0danje, to7enki pa nalo7i povra0dilo stro1kov postopka.
5.Toenka na toebo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.
6.Stranka z interesom toebi nasprotuje. Meni, da je zakonodajalec z dolo0dbo 0drtega odstavka 199. 0dlena ZUreP-2 lastnikom zemlji610d omogo0dil, da sami zahtevajo uvedbo postopka v primerih, ko je do dejanske razlastitve 7ee pri1lo, ni pa 1e pri1lo do pravne razlastitve. Toenici oziroma njenemu pravnemu predniku o0dita, da ni ravnala v skladu s takrat veljavno zakonodajo, niti nezakonitega stanja ni sku1ala odpraviti. Nasprotuje toendinemu sklicevanju na 552. 0dlen ZUreP-1 in meni, da slu7enosti v javno korist ni moeno priposestvovati, 61e posebej, 0de priposestvovanje ne temelji na pravno poslovni podlagi. Trdi, da izjava, ki naj bi jo podpisal tedanji lastnik nepremi0nin, ne ustreza pojmu pravnega posla za pridobitev stvarnopravne pravice.
Dokazni postopek
7.V dokaznem postopku je sodi610de vpogledalo v upravni spis zadeve in naslednje listine sodnega spisa: izpodbijana in drugostopenjska odlo0dba (A2 in A3), 0clanek iz Odvetnika 61t. 57/okt. 2012 in 0clanek "Pridobitev lastninske pravice na nepremi0ninah in vpisu v zemlji61ko knjigo" A. A. (oba A4).
8.Zavrnilo pa je dokazni predlog z vpogledom v naslednje listine: dopis UE Bre7eice z dne 20. 6. 2024, odlo0dba z dne 30. 10. 2025, dopis UE Ljubljana z dne 4. 3. 2026, dopisa UE Ljubljana z dne 4. 3. 2026 in 5. 3. 2026 (A5 in A7 do A10), in sicer na podlagi 52. 0dlena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odlo0dbe.
K I. točki izreka
9.Toeba je utemeljena.
10.V obravnavani zadevi je upravni organ z odlo0dbo ustanovil slu7enost v javno korist v varovalnem pasu prenosnega daljnovoda 2 400 kV Beri0devo-Okroglo in v varovalnem pasu razpleta prenosnega daljnovoda 2 220 kV Beri0devo-Ra61ica, ki poteka po nepremi0ninah stranke z interesom. Postopek je uvedel na predlog zavezanke (stranke z interesom), to7enica pa je v postopku sodelovala kot upravi0denka.
11.Med strankami ni sporno, da je na nepremi0nini stranke z interesom 7ee zgrajena energetska infrastruktura iz prvega odstavka 472. 0dlena EZ-1. Prav tako med njima ni sporen obstoj javnega interesa. Sporno pa je, ali so bile v tem primeru izpolnjene predpostavke za uvedbo postopka in za prisilno ustanovitev slu7enosti.
12.V tem pogledu toenica v bistvenem uveljavlja dva ugovora: prvi0d, da zavezanec ni upravi0den vlagatelj zahteve za ustanovitev slu7enosti v javno korist po dolo0dbah EZ-1, in drugič, da ni izpolnjen pogoj predhodno neuspelega sporazumnega urejanja razmerij med upravi0dencem in zavezancem.
13.Upravni organ je, kot re0deno, postopek uvedel na predlog zavezanke, ki je bil podan na podlagi 0drtega odstavka 199. 0dlena ZUreP-2. Po tej dolo bi zahtevo za razlastitev lahko poda tudi razlastitveni zavezanec, 0e ima zaradi 7ee zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 193. 0dlenu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremi0dni omejeno. Zahteva se lahko vlo7ei, 0de razlastitveni upravi0denec v 30 dneh od poziva na ureditev zemlji61koknjienega stanja tega pogodbeno ne uredi z razlastitvenim zavezancem. Zahteva v tem primeru vsebuje seznam nepremi0nin, opis dejanskega stanja, izvle0dek iz ustreznega prostorskega akta in poziv k ureditvi zemlji61koknjienega stanja, ki je bil poslan razlastitvenemu upravi0dencu. Ustrezno cenitev nepremi0nin in morebiten na0drt ter izvedbo parcelacije upravni organ s sklepom nalo7i razlastitvenemu upravi0dencu.
14.Zmotno je toendino naziranje, da ni pravne podlage za uporabo 0drtega odstavka 199. 0dlena ZUreP-2 v postopkih omejitve lastninske pravice po dolo bah EZ-1.
15.EZ-1 v drugem odstavku 472. 0dlena izrecno dolo0da, da se za vpra1anja glede razlastitve in omejitve lastninske pravice, ki niso posebej urejena s tem zakonom, uporabljajo dolo be zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice. Zakon, ki je v relevantnem 0dasu kot generalni predpis urejal razlastitev in omejitev lastninske pravice, je bil ZUreP-2. EZ-1 je torej glede razlastitve in omejitve lastninske pravice v razmerju do ZUreP-2 specialni predpis.
16.Dolove ZUreP-2 kakor tudi EZ-1 o razlastitvi in omejitvi lastninske pravice so realizacija ustavnopravnega varstva lastninske pravice v 33. in 69. 0lenu Ustave Republike Slovenije. Po 33. 0lenu ustave je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. V 69. 0lenu pa ustava dolo0da, da se lastninska pravica na nepremi0nini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti od1kodnini pod pogoji, ki jih dolo0da zakon.
17.Splo1no, z ustavo dolo0deno, pravilo je torej, da do posega v lastninsko pravico lahko pride 61ele pod pogoji, ki jih dolo0da zakon. To pa, kot izhaja iz ZUreP-2 in EZ-1, pomeni, da do posega v lastninsko pravico, bodisi z njenim odvzemom ali z omejitvijo, lahko pride 61ele z odlo0dbo, izdano v zakonitem postopku.
18.Prvi odstavek 199. 0lena ZUreP-2 dolo0da, kdo je predlagatelj tega postopka. To je razlastitveni upravi0denec. Po prvem odstavku 195. 0len ZUreP-2 pa sta razlastitvena upravi0denca lahko dr7eava ali obi0dina. Poglavje o ustanovitvi slu7enosti v ZUreP-2 in EZ-1 imata o vlagatelju zahteve za omejitev lastninske pravice specialne dolo be. Po drugem odstavku 211. 0lena ustanovitev slu7enosti lahko poleg dr7eave in obi0dine predlaga tudi izvajalec javne slu7be. Iz tretjega in 0drtega odstavka 473. 0lena EZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 211. 0lena ZUreP-2 pa izhaja, da je upravi0den predlagatelj za ustanovitev slu7enosti v javno korist po EZ-1 investitor, ki je tudi slu7enostni upravi0denec. V tem pogledu je ureditev slu7enostnega upravi0denca in posledi0dno vlagatelja zahteve za ustanovitev slu7enosti popolna in specialna v razmerju do splo1ne ureditve po ZUreP-2.
19.To pa ne izklju0duje uporabe dolobe 0drtega odstavka 199. 0lena ZUreP-2 tudi v postopkih omejitve lastninske pravice. 0drti odstavek 199. 0lena ZUreP-2 namre0d ureja povsem druga0dno situacijo. Nana61a se na primere, ko je zavezan0eva nepremi0nina 7ee obremenjena zaradi 7ee zgrajenih objektov v javno korist, ne da bi lastnik na tako obremenitev predhodno prostovoljno pristal oziroma ne da bi bila zoper njega predhodno izdana odlo0dba o prisilnem posegu v lastninsko pravico. Zato te izredne situacije ni mogo0de primerjati s splo1nim pravilom, ki velja za primer, ko do posega v lastninsko pravico pride 61ele na podlagi odlo0dbe, izdane v postopku, ki te0de na podlagi zakona in v katerem je predlagatelj lahko zgolj razlastitveni upravi0denec. Zakonodajalec je v 0drtem odstavku 199. 0lena ZUreP-2 za tak poseben (neregularen) primer dolo0dil posebno pravilo. To je, da poleg razlastitvenega upravi0denca zahtevo lahko vlo7ei tudi razlastitveni zavezanec.
20.Situacije, ko je zavezan0eva nepremi0nina 7ee obremenjena zaradi 7ee zgrajenih objektov v javno korist, EZ-1 ne ureja, niti ni urejena v posebnih doloah ZUreP-2 o slu7enosti v javno korist. Pri tem pa ne gre za pravno praznino, temve0d je na podlagi izrecnega pooblastila iz drugega odstavka 472. 0lena EZ-2 in devetega odstavka 211. 0lena ZUreP-2 treba uporabiti dolove ZUreP-2 o razlastitvi.
21.Niso utemeljeni toencini pomisleki o ustavoskladnosti te ureditve. Velja namre0d ravno nasprotno. To je, da bi bila razlaga, ki bi tak61no upravi0denje zavezanca omejevala, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.
22.Gre za to, da slu7enost omejuje lastninsko pravico. Po prvem odstavku 213. 0lena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) namre0d slu7enost pomeni, da je lastnik dol7an dopustiti, da njegovo nepremi0nino uporablja slu7enostni upravi0denec, oziroma je dol7an na njej opu610dati dolo0dena dejanja. Ko ima zavezanec lastninsko pravico na nepremi0nini dejansko 7ee omejeno, ker so na njej 7ee zgrajeni objekti v javno korist, ima zato pravni interes za ureditev stvarnopravnih razmerij na nepremi0nini. Ta pravni interes vklju0duje tako dolo0ditev oblike in obsega slu7enosti (zavezancu mora biti znano, na katerem delu in v kak61nem obsegu je dol7an trpeti slu7enostna upravi0denja) kakor tudi pravico do denarne odmene za poseg v njegovo lastninsko pravico. To izhaja iz 7e citiranega 69. 0lena Ustave Republike Slovenije, ki tudi omejitev (slu7enost v javno korist) lastninske pravice dopu610da zgolj proti nadomestilu v naravi ali proti od1kodnini pod pogoji, ki jih dolo0da zakon. Od1kodnino pa, ko gre za prisilno omejitev lastninske pravice, slu7enostni zavezanec v skladu z 207. 0lenom ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. 0lena EZ-1 lahko zahteva 61ele po pravnomo0dnosti odlo0dbe o ustanovitvi slu7enosti v javno korist.
23.Podlaga za ureditev, ki zavezancu z 7e obremenjeno nepremi0nino omogo0da vlo7eitev zahteve za razlastitev in za omejitev lastninske pravice v javno korist, je torej 7e v 69. 0lenu Ustave Republike Slovenije. Ker te materije dolove o ustanovitvi slu7enosti v javno korist po ZUreP-2 in EZ-1, kot 7e re0deno, ne urejajo posebej, na podlagi drugega odstavka 472. 0lena v zvezi z devetim odstavkom 211. 0lena ZUreP-2 pride v po61tev uporaba 0drtega odstavka 199. 0lena ZUreP-2.
24.Toenica zmotno meni, da so za presojo o ustavoskladnosti uporabe 0drtega odstavka 199. 0lena ZUreP-2 lahko relevantne njene navedbe o te7avah, ki naj bi jih upravni organi in zavezanci imeli pri identifikaciji upravi0denca. EZ-1, kot 7e pojasnjeno, v doloah tretjega in 0drtega odstavka 473. 0lena dolo0da, kdo je slu7enostni upravi0denec. Njegova identiteta pa v obravnavni zadevi tudi ni sporna.
Tožnica pa ne more uspeti niti z navedbami o širjenju pristojnosti upravne enote v nasprotju s pravim odstavkom 120. člena Ustave Republike Slovenije. Ne EZ-1 ne določbe ZUreP-2 o ustanovitvi služnosti v javno korist nimajo posebne določbe o organu, ki je pristojen odločati o zahtevi za ustanovitev služnosti v javno korist. Upravna enota je zato o ustanovitvi služnosti v javno korist pristojna odločati na podlagi 196. člena ZUreP-2 v zvezi z devetim odstavkom 211. člena ZUreP-2 oziroma drugim odstavkom 472. člena EZ-1.
Neutemeljen je tudi očitek, da ima četrti odstavek 199. člena ZUreP-2 z ustavo prepovedan retroaktivni učinek. Predpis učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. V čem naj bi četrti odstavek 199. člena ZUreP-2 za nazaj posegal v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme, tožnica ne pove. Po presoji sodišča navedena določba ZUreP-2 nima retroaktivnega učinka, saj se namreč nanaša na položaj, ko je bilo v lastninsko pravico poseženo brez pravne podlage, ko torej ne gre za pravno urejen položaj ali pravno dejstvo, in zato posledično ne gre za poseg v pridobljene pravice. Če pa je na katerikoli podlagi (s pravnim poslom, odločbo ali na podlagi zakona) upravičenec že pridobil lastninsko pravico ali služnost v javno korist, to zgolj pomeni, da zavezančeva zahteva vsebinsko ne more biti uspešna, ker niso izpolnjeni pogoji za prisilno razlastitev oziroma za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist, ne pa da je ureditev iz četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2 retroaktivna.
Utemeljeno pa tožnica uveljavlja, da v tem primeru niso izkazani vsi pogoji za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist.
Prisilna omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist je dopustna šele, če predhodno ne pride do njene ustanovitve na sporazumni podlagi. Zakonodajalec je zato v četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2 tudi zavezancu kot vlagatelju zahteve naložil obveznost, da upravičenca pozove k pogodbeni ureditvi zemljiškoknjižnega stanja. Šele, če v 30 dneh od poziva ne pride do pogodbene ureditve tega razmerja, zavezanec lahko vloži zahtevo na navedeni podlagi.
Iz navedenih določb in iz narave stvari izhaja, da je prisilna omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist z odločbo upravnega organa po naravi stvari dopustna le, če ta pravica predhodno še ne obstaja. Prav to, da je služnost v tem primeru v preteklosti že pridobila pa tožnica uveljavlja v tožbi.
Tožnica ob sklicevanju na izjavo zavezankine pravne prednice uveljavlja, da je do pridobitve služnosti prišlo s priposestvovanjem, torej izvirno na podlagi zakona. Enako je uveljavljala že v upravnem postopku s tem, ko je navajala, da je s zavezankino pravno prednico že v letu 1973 oziroma 1980 sklenila pogodbo, na podlagi katere je tedanja lastnica dovolila postavitev in vzdrževanje daljnovoda ter hojo, vožnjo in odstranitev dreves.
O priposestvovanju služnosti v javno korist se je v svoji sodni praksi že izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Iz te sodne prakse po eni strani izhaja, da bi nasprotovalo ustavnemu izhodišču iz 69. člena Ustave Republike Slovenije, če bi sprejeli tezo, da lahko razlastitveni upravičenec (ki je oseba javnega prava) preprosto okupira služečo nepremičnino in opravi dejanski razlaščujoč poseg, nato pa čaka, da se bo iztekla priposestvovalna doba in bo razlastitev tudi de iure izvršena. Če bi dopustili takšno prakso, ta ne bi nasprotovala le 69. členu Ustave, marveč bi bila v diametralnem nasprotju tudi z načelom pravne države (2. člen Ustave). To velja (najmanj) od razglasitve ustave dalje, torej od 23. decembra 1991.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa hkrati v citirani sodni praksi tudi opozarja, da drugače velja, ko na eni strani oblastni, javnopravni subjekt v dobri veri (in na podlagi pravnega posla) izvršuje služnost. V tem pogledu je njegov položaj primerljiv s civilnopravnim subjektom, zato je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej če temelji na pravnoposlovni podlagi.
Prav dobroverno priposestvovanje na pravnoposlovni podlagi pa je s sklicevanjem na izjavi zavezankine pravne prednice z dne 2. 10. 1973 in 25. 3. 1980 in od postavitve daljnovodov pretečeno dobo že v upravnem postopku uveljavljala tožnica. Tega ugovora upravni organ zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sploh ni vsebinsko presojal, zato je dejansko stanje v tem pogledu ni ugotovljeno popolno. To pomeni, da je tožba utemeljena zaradi zmotne uporabe prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo na podlagi četrtega odstavka istega člena vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ugotoviti, ali drži tožničina trditev, da je v tem primeru služnost že nastala z dobrovernim priposestvovanjem. Ker gre za pravno vprašanje, ki je samostojna celota in sicer sodi v pristojnost sodišča (predhodno pravno vprašanje), ga bo na podlagi določb 147. člena Zakona o splošnemu upravnem postopku (ZUP) bodisi rešil sam bodisi bo postopek prekinil, dokler ga ne reši pristojno sodišče.
K II. točki izreka
Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ( Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnica pa ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji po tretjem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 25,00 EUR. Stroške ji je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).
Stranka z interesom v upravnem sporu ni uspela. Njen stroškovni zahtevek je sodišče zato zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
-------------------------------
1 Obravnavana zahteva je bila vložena v času veljavnosti ZUreP-2.
2 Gl. npr sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 252/2018, II Ips 282/2016 in II Ips 210/2014.