Jedro

Pravna podlaga za odločitev je podana v ZSVarPre. Ta v tretjem odstavku 6. člena določa, da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu in po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V 28. členu citiranega zakona pa so opredeljeni krivdni razlogi, zaradi katerih oseba ni upravičena do denarne socialne pomoči. Določeno je, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma ali vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitvi oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. V drugem odstavku citirane določbe 28. člena pa je izrecno določeno, da za krivdne razloge štejejo zlasti med drugim tudi prenehanje delovnega razmerja, v primeru tudi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane delavcu iz krivdnega razloga in delodajalčeve izredne odpovedi iz razlogov na strani delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo tožnika v višini 107,10 EUR z nakazilom na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ...

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 2. 2017 in odločbo CSD A. št. ... z dne 28. 7. 2016 in odločilo, da ima tožnik v obdobju od 1. 8. 2016 do 31. 1. 2017 pravico do denarne socialne pomoči v višini 292,56 EUR, pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje pod pogojem, da ni obvezno zdravstveno zavarovan iz drugega naslova in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku izplačati pripadajoče zneske denarne in socialne pomoči skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega zneska denarne socialne pomoči v plačilo do plačila. Tožbeni zahtevek za priznanje denarne socialne pomoči za čas od 20. 7. 2016 do 31. 7. 2017 pa je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške zastopanja tožnika v višini 493,69 EUR z nakazilom na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožnik zahteval priznanje denarne socialne pomoči za obdobje od 20. 7. 2016 do 20. 1. 2017. Meni, da je sodišče prve stopnje tudi sicer napačno odločilo, ker je odpravilo izpodbijani odločbi ter tožniku priznalo pravico do denarne socialne pomoči, pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje pod pogojem, da ni obvezno zdravstveno zavarovan iz drugega naslova in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2016 izhaja, da ima tožnik bolezensko stanje, ki mu onemogoča opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, za katero je vedel, a delodajalca o tem ni obvestil. Tožnik sodnega varstva zoper izredno odpoved ni uveljavljal in zato sedaj v predmetnem socialnem sporu ne more uveljavljati razlogov, ki naj bi utemeljevali nezakonitost konkretne izredne odpovedi. Te razloge bi lahko uveljavljal v posebno delovno - pravnem sporu zoper nekdanjega delodajalca. Tožnik je zaslišan na naroku sam pojasnil, da je pred zaposlitvijo užival tudi marihuano, izdelek konoplje, saj je imel težave z nespečnostjo. Z jemanjem te substance je prenehal kakšne tri tedne pred zaposlitvijo. Povedal je še, da je bil izvid zdravniškega pregleda, na katerega ga je napotilo podjetje, negativen. Ugotovljeno je bilo, da za delovno mesto ni sposoben samo zaradi ugotovitve THC, ki ga je pokazal izvid pregleda. Tožniku zaradi navedenega ni bilo izdano zdravniško potrdilo o zdravniških zmožnosti za opravljanje dela. Zato tudi zapis v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da ima tožnik bolezensko stanje, ki mu onemogoča opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, za katero je vedel, a delodajalca o tem ni obvestil. Nosilni razlog za izredno odpoved je bil, da je tožnik dal delodajalcu lažne podatke glede njegove zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Določba drugega odstavka 28. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre) določa, da za krivdne razloge štejejo med drugim zlasti tudi prenehanje delovnega razmerja, v primeru tudi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane delavcu iz krivdnega razloga in delodajalčeve izredne odpovedi iz razlogov na strani delodajalca. Tožnik je mogel oziroma je lahko vplival na uživanje marihuane in ravno to zavestno uživanje marihuane je bil razlog, da potrdilo o zdravniški zmožnosti za opravljanje dela ni dobil, kar je priznal sam tožnik oziroma je pojasnil, da je bilo ugotovljeno, da za to delovno mesto ni sposoben zaradi ugotovitve THC. Tožena stranka meni, da za ugotavljanje tožnikovega psihičnega zdravstvenega stanja v obdobju po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ni pravno relevantno v tej zadevi. Ali je bil tožnik sposoben sprejemati pravilne odločitve in ali je bil zmožen ukrepati za varovanje delovno-pravnega statusa, je stvar delovno-pravnega spora in ne predmetnega socialnega spora. Dejstvo je, da tožnik sodnega varstva zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal, niti tega ne zahteva ZSVarPre, v predmetnem socialnem sporu pa ni mogoče ugotavljati, ali je bila izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma ali je bil tožnik po izredni odpovedi sposoben sodno uveljavljati nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ves čas trdi, da pogoji za priznanje denarne socialne pomoči za obdobje treh mesecev niso izpolnjeni, toliko bolj pa niso izpolnjeni za obdobje 6 mesecev. Ker tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, tudi ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti, niti do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do povračila stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe. Vztraja, da v konkretnem primeru krivdni razlog iz 5. alineje 1. točke drugega odstavka 28. člena ZSVarPre ni podan. Po tej določbi do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da razlogi za izredno odpoved tožeči stranki niso bili utemeljeni oziroma da tožeča stranka izredne odpovedi ni povzročila zavestno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal priznanje denarne socialne pomoči v višini 288,81 EUR od 20. 7. 2016 do 20. 1. 2017, to je v trajanju 6 mesecev. Sodišče je tožniku priznalo denarno socialno pomoč za 6 mesecev od 1. 8. 2016 do 31. 1. 2017, kar je skladno z 38. členom ZSVarPre. Časa oziroma trajanja priznane pravice do denarne socialne pomoči pa tožena stranka ni prerekala. Pritožbene navedbe v tej smeri in da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, so zato neutemeljene.

7. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 2. 2017, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper odločbo CSD A. št. ... z dne 28. 7. 2016. S slednjo je CSD A. odločil, da je tožnik upravičen do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 8. 2016 do 30. 9. 2016 pod pogojem, da ni zavarovanec za obvezno zdravstveno zavarovanje iz drugega naslova, vlogo za denarno socialno pomoč in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev pa je zavrnil. Razlog zavrnitve je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zoper katerega tožnik ni uveljavljal pravnega varstva. CSD je na podlagi navedenega štel, da tožnik minimalnega dohodka ne dosega iz razlogov, na katere je mogel oziroma bi lahko vplival, kar pomeni, da je podan razlog iz 28. člena ZSVarPre za zavrnitev pravice do denarne socialne pomoči. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči in ali gre za stanje, ko tožnik ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogel oziroma je lahko vplival, ali je brez utemeljenih razlogov zavračal, se izogibal ali opuščal aktivnosti, ki bi lahko privedle do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre za dejansko vprašanje, ali je do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo iz razlogov na strani delavca na način, opisan v prvem odstavku 28. člena ZSVarPre.

8. Pravna podlaga za odločitev je podana v ZSVarPre. Ta v tretjem odstavku 6. člena določa, da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu in po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V 28. členu citiranega zakona pa so opredeljeni krivdni razlogi, zaradi katerih oseba ni upravičena do denarne socialne pomoči. Določeno je, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma ali vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitvi oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. V drugem odstavku citirane določbe 28. člena pa je izrecno določeno, da za krivdne razloge štejejo zlasti med drugim tudi prenehanje delovnega razmerja, v primeru tudi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane delavcu iz krivdnega razloga in delodajalčeve izredne odpovedi iz razlogov na strani delavca.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik zaposlil pri delodajalcu B. d. o. o. 1. 3. 2016 za določen čas enega leta do 28. 2. 2017. Delodajalec je tožniku 11. 3. 2016 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem 11. 3. 2016. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana iz razloga, navedenega v 3. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, v nadaljevanju ZDR-1), po katerem lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec kot kandidat v postopku izbire predložil lažne podatke ali dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela.

10. Tožnik je vztrajal, da se je ob zaposlitvi čutil za delo sposobnega ter da v zvezi s tem delodajalcu ni prikrival svojega zdravstvenega stanja in se ni zavedal, da bi ga lahko kakršnekoli zdravstvene težave pri delu ovirale.

11. Glede na takšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno kot sporno štelo predvsem vprašanje, ali je v konkretnem primeru podan tudi krivdni razlog iz 5. alineje 1. točke drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, to je delodajalčeva izredna odpoved iz razlogov na strani delavca in ali so hkrati izpolnjeni tudi pogoji, določeni v prvem odstavku 28. člena citiranega zakona. Torej, da gre za zavestno ravnanje upravičenca, ki vpliva na to, da ne dosega minimalnega dohodka.

12. Za ugotovitev navedenega vprašanja in ali je bil tožnik v času, ko mu je bila s strani delodajalca dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmožen pravilnega odločanja za urejanje svojega statusa, je sodišče prve stopnje utemeljeno pridobilo mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra. Po mnenju izvedenca psihiatra se je tožniku duševno stanje po odpustu iz službe izrazito poslabšalo in ni bil zmožen pravilnega odločanja glede urejanja svojega statusa, v času, ko mu je bila 11. 3. 2016 s strani delodajalca B. d. o. o. dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je duševni bolnik z znaki shizoafektivne motnje, zaradi katere se je že 11x hospitalno zdravil v Psihiatrični bolnišnici C. Prvič je bil na zdravljenje sprejet že 12. 8. 2008, nato pa se 3x. Dalj časa je bil brezposeln, dokler ni 1. 3. 2016 dobil zaposlitve v B. d. o. o., ki jo je po preventivnem zdravniškem pregledu že po 10 dneh izgubil zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar ga je hudo prizadelo in je moral biti zaradi poslabšanja duševnega stanja že 4. 4. 2016 hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici C. Ob sprejemu je imel nanašalno preganjanje, blodnje, slušne halucinacije, občutek vplivanja na daljavo, zastrto čustvovanje, bil je dezorganiziran, nekritičen in ni dojemal stvari. Po odpustu dne 5. 5. 2016 je sledila ponovna hospitalizacija od 9. 5. 2016 do 15. 6. 2016. V letu 2016 je imel tožnik še dve hospitalizaciji, prav tako pa še v letu 2017 in v letu 2018. 13. Takšno mnenje, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča medicinsko strokovno prepričljivo obrazloženo, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo in edino pravilno zaključilo, da krivdni razlog iz 5. alineje 1. točke drugega odstavka 28. člena ZSVarPre ni podan. Tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaradi zdravstvenega stanja, ni bil sposoben sprejemati pravilnih odločitev, niti zmožen ukrepati za varovanje delovno - pravnega statusa in posledično socialnovarstvenih pravic. Posledično zato v tožnikovem primeru krivdni razlog za nedoseganje minimalnega dohodka ni podan, s tem pa tudi ni podan izključitveni razlog, zaradi katerega tožnik ne bi bil upravičen do denarne socialne pomoči. 14. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijano odločbo tožene stranke in odločbo CSD A. odpravilo ter odločilo, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe. Torej, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči od 1. 8. 2016 do 31. 1. 2017 v višini 292,56 EUR (1,0 usklajenega osnovnega zneska minimalnega dohodka) ter do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, pod pogojem, da ni zavarovan za obvezno zdravstveno zavarovanje iz drugega naslova in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev na podlagi 29. in 30. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS). Ker gre tožniku denarna socialna pomoč od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, je sodišče tožniku pravilno priznalo tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska denarne socialne pomoči v plačilo do plačila.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, v nadaljevanju ZOdv), ker je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč.

16. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 107,10 EUR, to je ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv polovico zneska 214,20 EUR. Znesek 214,20 EUR predstavlja 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov pri vrednosti točke 0,459 na dan 4. 4. 2019 in 22 % DDV.