Jedro

Kadar je isto škodo (škodni dogodek) povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev (predpostavk), določenih v 186. členu OZ. V teh primerih oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja za nastalo škodo. Dokazati pa mora, da obstaja položaj, ki je podlaga (predpostavka) za uporabo pravil o solidarni odgovornosti preostali predpostavki – protipravnost in škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka F. A. je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.812,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2004 naprej do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 265,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo“.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki 151,36 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka naprej do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.812,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2004 naprej iz naslova subrogacije (1. odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 700,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti taki sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prvemu sodišču očita, da je nepravilno uporabilo 186. člen OZ. Opozarja na nesporna dejstva, da je bilo vozilo ukradeno, da ga je tožena stranka razstavila in da je bilo nekaj delov prodanih. Navaja, da je bil toženec torej udeleženec pri nastanku njene škode, zato ji solidarno odgovarja zanjo na podlagi 2. odstavka 186. člena OZ. Tožbenemu zahtevku je treba v celoti ugoditi, ker višini toženec ni ugovarjal. Dodaja, da ni nikoli zatrjevala, da je toženec sam prodajal dele avtomobila. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču, v tem primeru z zadržanjem teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva od tožene stranke povračilo škode, ki jo je izplačala svoji zavarovanki po pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska za ukradeno in uničeno vozilo Fiat Brava. Pravna osnova za vtoževani povračilni zahtevek predstavlja 1. odstavek 963. člena OZ, po katerem po samem zakonu preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane zavarovalnine na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Potem ko je tožeča stranka zahtevala povračilo izplačanega zneska od toženca kot solidarnega dolžnika na podlagi 2. odstavka 186. člena OZ, ker je bil s pravnomočno kazensko sodbo obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja po 1. in 3. odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z ukradenim vozilom, tožena pa se je branila, da je škoda nastala le zaradi kaznivega dejanja tatvine in ne zaradi kaznivega dejanja prikrivanja, je prvo sodišče sicer pravilno izhajalo iz 2. odstavka 186. člena OZ. Ugovor pasivne legitimacije je pravilno zavrnilo s pojasnilom, da je toženec solidarno odgovoren za škodo, ker je s svojim ravnanjem (prikrivanjem) pomagal, da se odgovorne osebe za tatvino niso odkrile. Vendar pritožba opravičeno opozarja, da je kljub temu navedena pravna pravila v nadaljevanju zmotno uporabilo.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bil toženec s kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. K 36/2003 z dne 21.9.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1606/2005 z dne 6.9.2006 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja po 3. in 1. odstavku 221. člena KZ na škodo zavarovanke tožene stranke. Pri tem je pravilno poudarilo, da je vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Vezanost na kazensko sodbo civilnemu sodišču preprečuje, da bi njegova sodba vsebovala ugotovitve nasprotne ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe. To pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (torej glede protipravnosti z vsemi znaki kaznivega dejanja, glede vzročne zveze med določenim ravnanjem in posledico ter glede nastanka prepovedane posledice) ter glede kazenske odgovornosti storilca. Ob nespornem dejstvu, da je bil toženec pravnomočno spoznan za omenjeno kaznivo dejanje, ki ga je storil z direktnim naklepom, je pravno nepomembno za odločanje o njegovi civilni odgovornosti, ali je svoj namen prodaje vozila po delih tudi uresničil. Prvo sodišče se je torej z navedenim vprašanjem ukvarjalo po nepotrebnem, kajti tožeča stranka vstopi v pravice svojega zavarovanca zoper vsakogar, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (1. odstavek 963. člena OZ).

Na podlagi podatkov kazenske sodbe in predloženih listin je zanesljivo in pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala nedopustnost toženčevega ravnanja, njegovo odgovornost in svojo škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je zmoten njegov zaključek, da ni dokazala vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo.

Okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo, so dejanske narave. Ali pomenijo tudi pravno relevantni vzrok za nastalo posledico, pa je vprašanje materialnega prava. Pravno relevantni vzrok škode je tisti škodni dogodek, katerega rednemu učinku ustreza konkretna škoda. Če je potencialnih povzročiteljev iz te škode več, bi moral oškodovanec po splošnem pravilu 131. člena OZ za vsakega od njih dokazati tako protipravnost njegovega ravnanja kot tudi vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, in sicer najmanj s stopnjo verjetnosti, ki je enaka mejnemu pragu zadostne verjetnosti. Pravila o solidarni odgovornosti (186. člen OZ) to dokazno breme oškodovanca delno omilijo. Kadar je isto škodo (škodni dogodek) povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev (predpostavk), določenih v 186. členu OZ. V teh primerih oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja za nastalo škodo. Pač pa mora dokazati, da obstaja položaj, ki je podlaga (predpostavka) za uporabo pravil o solidarni odgovornosti ter seveda preostali predpostavki – protipravnost in škodo.

Glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča je tožeča stranka tak položaj v konkretnem primeru brez dvoma dokazala. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da je toženec ne le vedel, da prikriva ukradeno vozilo, pač pa tudi, da ga je sam skril in razstavil z namenom, da ga proda po delih in prikrije tatvino. Glede na take dejanske ugotovitve, ki imajo osnovo v pravnomočni kazenski sodbi, saj je bilo izvršitveno dejanje, opisano v izreku obsodilne sodbe, kvalifikatorni znak kaznivega dejanja in je torej nanj vezano tudi civilno sodišče, je treba pritrditi pritožnici, da ne more biti dvoma, da je toženčevo nedopustno ravnanje celo v neposredni vzročni zvezi z nastalo ji škodo: izplačano zavarovalnino za uničeno (razstavljeno) vozilo, ocenjeno po stanju ob vrnitvi vozila po sistemu totalne škode. Drugačno pravno naziranje prvega sodišča je zmotno in je narekovalo spremembo sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je prvo sodišče štelo, da zaradi pomanjkanja pravno relevantne vzročne zveze tožbeni zahtevek ni podan po temelju, ni presodilo listin o višini vtoževanega zahtevka. Listine o tem so v spisu, tožena stranka pa je imela možnost obravnavanja teh dokazov. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. alineje 358. člena ZPP sodbo prvega sodišča spremenilo in tožbenemu zahtevku za plačilo 2.812,55 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2004 naprej v celoti ugodilo.

Tožena stranka vtoževani višini in predloženim listinam o njej ter obrestnemu zahtevku v zvezi z zahtevano glavnico ni konkretizirano ugovarjala. Menila je le, da je bilo vozilo vredno toliko, kot je bilo vredno ob zasegu. Navedeni ugovor ni utemeljen. Iz listin v spisu (prilogi A 6 in A 11) izhaja, da je tožena stranka pri vrednotenju dne 13.5.2004 zaseženega vozila izhajala prav iz njegovega tedanje vrednosti (vrednotenje na dan 10.5.2004), in ga po sistemu totalke ocenila na 1.024.000,00 SIT (zdaj 4.273,08 EUR) – priloga A 10 in A11. Z listino v prilogi A13 in A14 je nadalje dokazano, da jo je 4.6.2004 izplačala svoji zavarovanki, čemur tožena stranka niti ni ugovarjala. Od nje vtožuje le razliko v višini 2.812,55 EUR med izplačano zavarovalnino zavarovanki po pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska in zneskom 4.460,52 EUR, ki ga je prejela s prodajo avtomobila oziroma rešenih delov, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po izplačilu zavarovalnine svoji zavarovanki. Navedena razlika po pravilni ugotovitvi prvega sodišča predstavlja škodo tožeče stranke, za katero na podlagi 2. odstavka 186. člena OZ odgovarja (tudi) tožena stranka. Zato jo je dolžna povrniti tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 963. člena OZ.

Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v pravdi propadla, mora tožeči povrniti pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP), kot so razvidni v izreku. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku in obsegajo stroške sodnih taks in potnih stroškov pooblaščenca tožeče stranke na naroke. V primeru zamude s plačilom bo tožena stranka upoštevaje veljavno sodno prakso dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska, vendar le od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej in ne od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot je uveljavljala tožeča stranka.

Zaradi uspeha s pritožbo je pritožbeno sodišče naložilo toženi stranki še plačilo pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi ti se nanašajo na priglašene stroške s takso za pritožbo in administrativne stroške.