Jedro

Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita, razen v delu, s katerim zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor v zvezi z nesuspenzivnostjo pritožbe. Po 22. členu ZSam-1 se zoper zavezanca, ki zapadlih obveznosti iz naslova samoprispevka ni plačal v predpisanem roku, opravi prisilna izterjava skladno z določbami zakona, ki ureja davčno izvršbo. Ta določba torej ureja postopek v zvezi s prisilno izterjavo, ne določa pa, da pritožba ne zadrži izvršitve. Vendar pa po presoji sodišča ne gre za bistveno nepravilnost, ki bi narekovala odpravo izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo o odmeri samoprispevka št. ... z dne 14. 8. 2003, s katero je bilo tožeči stranki za obdobje od 1. 8. 2003 do 31. 7. 2008 odmerjen samoprispevek v višini 575.439,68 SIT, ki se bo enkrat letno revaloriziral s količnikom rasti cen življenjskih potrebščin. Tožeči stranki se je za leto 2003 odmeril samoprispevek v višini 47.954,00 SIT. Tožena stranka navaja, da je bil sklep o razpisu referenduma za uvedbo samoprispevka za izgradnjo in rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture v naseljih A in B - Občina C, skupaj s prilogo - predlogom Odloka o uvedbi samoprispevka za izgradnjo in rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture v naseljih A in B - Občina C, objavljen v skladu s predpisi. Zakon o samoprispevku (Uradni list RS, št. 87/01, v nadaljevanju ZSam-1), ki v 2. odstavku 8. člena določa, da se akt o razpisu referenduma s prilogo objavi na krajevno običajen način najkasneje 15 dni pred izvedbo referenduma. Sklep s prilogo je bil objavljen na krajevno običajen način na oglasni deski Občine C dne 2. 6. 2003, na oglasni deski Krajevne skupnosti A-B, na obvestilnih tablah v krajevni skupnosti, v Uradnem listu RS št. 54 z dne 6. 6. 2003 in v občinskem glasilu XXXX št. ... dne 30. 6. 2003. V skladu s 7. členom ZSam-1 se organizira javna razprava o predlogu investicijskega programa oziroma dokumenta identifikacije investicijskega projekta in ne o dokončni verziji le tega. Javna razprava ne bi bila smiselna, kolikor se predlogov podanih na javni razpravi ne bi moglo več upoštevati, ker bi se dejansko stanje predstavilo kot dokončni dokument. Odlok o uvedbi samoprispevka za gradnjo in rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture v naseljih A in B - Občina C (v nadaljevanju Odlok) je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 25. 7. 2003 in je začel veljati osmi dan po objavi, torej 2. 8. 2003. V 2. členu Odloka je navedeno, da se samoprispevek uvede za obdobje pet let, in sicer od 1. 8. 2003 do 31. 7. 2008. Odlok je bil pred sprejetjem objavljen hkrati s sklepom o razpisu referenduma, tako kot predvidevajo določbe ZSam-1. Tožena stranka meni, da so krajani na ta način bili seznanjeni z njegovo vsebino. ZSam-1 v 22. členu določa, da se zoper zavezanca, ki zapadlih obveznosti iz naslova samoprispevka ni plačal v predpisanem roku, opravi prisilna izterjava, torej izvršba. V skladu z 236. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP) se odločba ne more izvršiti, dokler teče rok za pritožbo oziroma dokler se o pritožbi ne odloči in odločbo vroči strankam. Isti člen predpisuje tudi izjemo in to izjemo dejansko predstavlja 22. člen ZSam-1, ki kot edini pogoj za izpeljavo izvršbe določa potek roka za plačilo obveznosti, ne pa tudi poteka roka za pritožbo, vsekakor pa ne določa, da mora biti o pritožbi odločeno prej, preden se začne postopek izvršbe. Po mnenju tožene stranke nista bila kršena 215. in 216. člen ZUP, saj se upravne takse plačujejo skladno z Zakonom o upravnih taksah, 216. člen ZUP pa določa, da podpiše odločbo uradna oseba, ki jo izda in uradna oseba, ki je vodila postopek. V primeru, da gre za isto osebo, dva podpisa nista potrebna. Stranka v pritožbi ne zatrjuje, da je odločbo izdala oseba, ki postopka dejansko ni vodila. Tožena stranka še pojasni, da kolikor tožnica meni, da je Odlok, s katerim je bil uveden samoprispevek v naseljih A in B nezakonit, ima za izpodbijanje le-tega na razpolago druga pravna sredstva.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da izpodbijana odločba nima ustrezne zakonske podlage in da ni bila izdana v skladu z določbami ZUP oziroma da temelji na zakonsko neveljavnem občinskem odloku. Tožena stranka z izdajo odločbe ni ravnala skladno z zakonom, tako da je odločba nična, saj uvaja retroaktivno plačevanje obveznosti brez pravice do informiranja oziroma sodelovanja pri sprejemanju odločitev. Navaja, da je bil sklep o razpisu referenduma za uvedbo samoprispevka in predlog Odloka o uvedbi samoprispevka objavljen v lokalnem listu XXXX dne 30. 6. 2003, kar je šest dni in ne 15 dni pred referendumom. Odlok o uvedbi samoprispevka je bil objavljen v Uradnem listu št. 72/03 dne 25. 7. 2003 in je začel veljati 2. 8. 2003. Odlok pa je uvedel oziroma naložil plačevanje obveznosti od 1. 8. 2003 dalje, torej za čas pred veljavnostjo odloka. Odlok je bil z enomesečno zamudo objavljen tudi v občinskem glasilu XXXX. Tožeča stranka nadalje navaja, da so bila kršena osnovna pravna načela, to je pravica do informiranosti, pravica do sodelovanja pri sprejemanju odločitev in prepoved povratne veljave pravnih aktov, da Občina C ni spoštovala določb Zakona o splošnem upravnem postopku, da celoten plan investicij, povezanih z Odlokom o uvedbi samoprispevka, nima finančnega kritja, ki ima podlago v nerealni projektni dokumentaciji, ki je služila kot temelj za sprejetje občinskega odloka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in ugotovi ničnost izpodbijane odločbe, podrejeno pa, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bil samoprispevek uveden skladno z 2. odstavkom 2. člena ZSam-1 ter v skladu z določbami Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 do 51/02, v nadaljevanju ZLS) in po postopku, ki ga določa Zakon o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94 do 48/03, v nadaljevanju ZRLI). Podlaga za razpis referenduma o uvedbi samoprispevka je bil skladno s 1. odstavkom 7. člena ZSam-1 izdelan predlog investicijskega programa izgradnje in rekonstrukcije lokalne javne infrastrukture v Krajevni skupnosti A-B. Občinski svet je skladno z 2. odstavkom 12. člena ZSam-1 na podlagi ugotovljenih rezultatov referenduma sprejel Odlok o uvedbi samoprispevka na svoji šesti seji dne 10. 7. 2003. Tožena stranka sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeči stranki je bil posredovan odgovor tožene stranke na tožbo.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu je sodišče presojalo zakonitost in pravilnost izpodbijanega upravnega akta, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopno odločbo, s katero mu je bil odmerjen samoprispevek na podlagi Odloka o uvedbi samoprispevka za izgradnjo in rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture v naseljih A in B - Občina C. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, razen v delu, s katerim zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor v zvezi z nesuspenzivnostjo pritožbe. Po določbi 1. odstavka 236. člena ZUP se odločba ne more izvršiti, dokler teče rok za pritožbo. Po 2. odstavku istega člena pa se izjemoma lahko izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče in odločba zoper katero je vložena pritožba, če zakon tako določa, če gre za nujne primere v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. Po presoji sodišča 22. člen ZSam-1, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, ne določa te izjeme. Po navedeni določbi se zoper zavezanca, ki zapadlih obveznosti iz naslova samoprispevka ni plačal v predpisanem roku, opravi prisilna izterjava skladno z določbami zakona, ki ureja davčno izvršbo. Ta določba torej ureja postopek v zvezi s prisilno izterjavo, ne določa pa, da pritožba ne zadrži izvršitve. Vendar pa po presoji sodišča ta nepravilnost ni bistvena, ki bi narekovala odpravo izpodbijane odločbe. S takšno odločitvijo v izvršilnem naslovu se namreč odloča o pogojih izvršljivosti odločbe. Zato je po presoji sodišča takšno odločitev mogoče posredno izpodbijati s tožbo, ki se nanaša na samo izvršbo, saj gre za vprašanje dopustnega začetka prisilne izvršbe in s tem neločljivo povezanega nadaljevanja izvršbe.

Kolikor se tožbeni ugovori nanašajo na morebitne nepravilnosti pri izvedbi samega referenduma, to je pred izdajo Odloka, se sodišče strinja s toženo stranko, da je tožnica imela na razpolago druga pravna sredstva, to je pravna sredstva po določbah Zakona o lokalni samoupravi ter po določbah Zakonu o referendumu in ljudski iniciativi, zato s temi ugovori v tem upravnem sporu ne more uspeti.

Ugovor retroaktivne uporabe Odloka je po presoji sodišča neutemeljen. Ugovoru tožnika, da je Odlok začel veljati 2. 8. 2003, samoprispevek pa ji je bil naložen v plačilo od 1. 8. 2003, po presoji sodišča ne predstavlja prave retroaktivnost Odloka, ki jo prepoveduje Ustava RS. Kolikor gre za "nepravo" (z učinkovanjem za nazaj) retroaktivnost, pa sodišče ne vidi razlogov, iz katerih ne bi bila dopustna, saj Odlok ne posega v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti in bi začelo že pravno učinkovati. V obravnavanem primeru bi šlo zato lahko kvečjemu za primer neprave dejanske retroaktivnosti, ki obstaja zgolj v tem, da je Odlok začel veljati 2. 8. 2003, bil pa je objavljen v Uradnem listu št. 72 dne 25. 7. 2003 ter skladno z Zakonom o samoprispevku uvaja obdobje za plačilo samoprispevka za pet let, in sicer od 1. 8. 2003 do 31. 7. 2008. Sodišče je glede na povedano, potem ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, da temelji na pravilni zakonski podlagi, pri čemer sodišče v določbah Odloka ni našlo nepravilnosti, da niso bile kršene z ustavo zagotovljene pravice v okviru sproženega upravnega spora in da ničnostni razlogi niso podani, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23. člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.