Jedro

ZPIZ določa pravice invalidov v primerih, ko jim je neka pravica že priznana z dokončno odločbo ZPIZ, kar ne velja za konkretni primer, ko je bila tožnica že zakonito razporejena na delovno mesto glede na njeno preostalo delovno zmožnost, vendar zanjo na tem ustreznem delovnem mestu ni bilo več dela. Tožena stranka je začela postopek za pridobitev mnenja invalidske komisije zaradi razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto, čeprav tožničina zmožnost za delo ni bila spremenjena. V času pridobivanja mnenja je tožnici odredila čakanje na delo doma, vendar postopka ugotavljanja začasno presežnih delavcev ni izvedla v skladu z določbami 30. in 31. čl. ZDR. Zato tožnici pripada celotna razlika med nadomestilom v višini 70% in 100% plačo, ki bi jo dobila, kot če bi dejansko delala in ne le 80% nadomestilo, ki pripada invalidu za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep tožene stranke za čakanje na delo na domu z dne 29.6.1999 in sklep pritožbene komisije tožene stranke z dne 27.7.1999 spremenita tako, da se tožnici odredi čakanje na drugo ustrezno delo od 1.7.1999 dalje do preklica s pravico do nadomestila plače v višini 80 % osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati razliko pri plači med prejetim nadomestilom plače v višini 70 % in nadomestilom v višini 80 %, povečano za dodatek na delovno dobo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne plače v izplačilo dalje, vse do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 6.233,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa do plačila.

Zoper ugodilni del te sodbe in odločitev o stroških postopka se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške postopka pa naloži v plačilo tožnici. V pritožbi navaja, da ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, če mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugem ustreznem delu, pravica do razporeditve pa je priznana z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. S samo vlogo tožene stranke z dne 11.5.1999 - predlog za drugo delo na ZPIZ, tožnici še ni bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, zato je zmoten zaključek sodišča, da je v času od 1.7.1999 dalje tožnica imela sklep o čakanju na drugem ustreznem delu z nadomestilom v višini 80 %. Tožena stranka je tožeči stranki izdala sklep o čakanju na delo na domu zaradi pomanjkanja dela in se v predmetnem sklepu sklicevala na 29. in 30. člen Zakona o delovnih razmerjih. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na 31. člen Zakona o delovnih razmerjih in navaja, da tožena stranka ni izpeljala postopka v skladu s tem členom, kar pa ne drži. Tožena stranka je postopala v skladu z ZDR, zahtevala mnenje sindikata in ga tudi pridobila in je v spisu tožnice. Sindikat pa je sodeloval tudi v postopku v podjetju. Nadalje pa tožena stranka ni mogla upoštevati kriterijev, ker gre v konkretnem primeru za samo eno in to edino režijsko delovno mesto v oddelku konfekcije, ki se ne more primerjati z drugimi. Po mnenju tožene stranke je sodišče napačno zaključilo in spremenilo sklep tožene stranke iz čakanja na delo na domu v sklep čakanja na drugo ustrezno delo in ji napačno prisodilo nadomestilo v višini 80 %. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je sodišče priznalo stroške samo tožnici, ki je s svojim zahtevkom uspela le v 30 %, o stroških tožene stranke, ki jih je pravočasno predložila sodišču, pa v sodbi ni odločilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za razporeditev delavca - invalida na podlagi dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak je potrebno odreditev čakanja na delo doma presojati po določbah 30. in 31. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 14/90 - 36/2000). Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur.l. RS št. 12/92 - 54/98) namreč določa pravice invalidov v primerih, ko jim je neka pravica že priznana z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pa ne velja za konkreten primer, ko je bila tožnica že zakonito razporejena na delovno mesto glede na njeno preostalo delovno zmožnost, vendar zanjo na tem ustreznem delovnem mestu ni bilo več dela. Tožena stranka je zato, da bi rešila nastalo situacijo, po dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje začela postopek za pridobitev mnenja invalidske komisije za razporeditev tožnice na drugo ustrezno delovno mesto, čeprav tožničina zmožnost za delo ni bila spremenjena. Ker je postopek pridobitve mnenja trajal nekaj časa, je tožena stranka zaradi pomanjkanja dela na tožničinem delovnem mestu le-tej odredila čakanje na delo doma, sklicujoč se na določbe ZDR o začasnem prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka postopka ugotavljanja začasno presežnih delavcev ni izvedla v skladu z določbami 30. in 31. čl. ZDR, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, bi zato tožnici pripadala celotna razlika med nadomestilom v višini 70% in 100% plačo, ki bi jo dobila, kot če bi dejansko delala in ne le 80%, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Ker pa se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožila le tožena stranka, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ne more posegati, ker bi bilo to v škodo tožene stranke.

Ne glede na navedeno pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi sicer bil postopek ugotavljanja začasno presežnih delavcev oz. odreditev čakanja na delo tožnici na domu nezakonit tudi iz razloga, ker je po navedbah tožene stranke obstajalo prosto delovno mesto, kamor bi bilo možno razporediti tožnico glede na njeno preostalo delovno zmožnost. Za trajno ali začasno presežne delavce gre namreč le takrat, ko teh delavcev ni mogoče razporediti na nobeno drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka bi postopek pridobitve mnenja invalidske komisije, v kolikor je takšno mnenje potrebovala zaradi izvedbe poklicne rehabilitacije, morala sprožiti prej, saj je šlo za običajno razporeditev delavke, ki je bila sicer invalidna oseba, na podlagi 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89).

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede odločitve o stroških postopka pa je potrebno poudariti, da so te navedbe neutemeljene. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 21.9.1999 priglasila stroške sestave odgovora, administrativne stroške in stroške poštnine v skupnem znesku 15.000,00 SIT. Teh stroškov ni opredelila po višini, kot to zahteva 2. odst. 163. čl. ZPP, iz spisa pa ni razvidno, kolikšni administrativni stroški in stroški s poštnino naj bi ji nastali do vključno vložitve odgovora na tožbo (takrat jih je priglasila). Do povrnitve stroškov sestave odgovora na tožbo tožena stranka ni upravičena, ker jo v postopku pred sodiščem ni zastopal odvetnik. Povrnitev stroškov, ki jih je tožena stranka zahtevala v vlogi z dne 22.6.1999 (glavna obravnava je bila končana 21.6.1999), sodišče zato ni smelo upoštevati, saj mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (3. odst. 163. čl. ZPP).

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v tem delu zaradi prepovedi reformacije in peius (359. čl. ZZP) potrdilo. Potrdilo pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je pritožba neutemeljena.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).