Jedro

Stroški geodetske storitve predstavljajo stroške postopka, ki se jih je toženec zavezal kriti z izjavo, ki jo je podpisal na zahtevku za izvedbo tega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo isto sodišče dne 11.09.2000, tako da mora toženec plačati tožeči stranki 23.615,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.05.1999 do plačila in ji povrniti 14.632,00 SIT izvršilnih stroškov, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.09.2000 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki še nadaljnje pravdne stroške v višini 308.185,20 SIT, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ni upoštevalo njegovega ugovora aktivne legitimacije. Toženec je postavitev mejnikov naročil Geodetski upravi in ne tožeči stranki. S tožečo stranko ni sklenil pogodbe o izvajanju geodetske storitve, s tožečo stranko ni bil v nobenem pravnem razmerju. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe se ne vidi po kakšnih pravilih je sodišče presojalo tožbeni zahtevek, ali po pravilih upravnega prava ali na podlagi pogodbenega razmerja. Pogodbe o opravljanju geodetskih storitev vsekakor ni presojalo z vidika Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V ponovljenem postopku sploh ni ugotavljalo za kakšno obligacijsko razmerje je šlo med strankama. V tem vidi pritožba absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Račun se nanaša na opravljanje geodetskih storitev, toženec pa nikoli ni bil tožničin dolžnik. Sodišče bi moralo razčistiti vprašanje aktivne in pasivne legitimacije. Pri opravljanju geodetske storitve ne gre za pogodbo o naročilu, ampak za pogodbo o delu in bi v skladu s temi pravili bi moralo sodišče obravnavati razmerje. Če se upoštevajo ta pravila, pa tožeča stranka ni upravičena do plačila, saj posla ni opravila v celoti, kot je bilo dogovorjeno. Naročnik zato ni dolžan plačati dela. V toženčevem primeru prenos posestne meje ni bil mogoč, zato izvajalec dela ni opravil v celoti, kar je toženec ves čas ugovarjal, vendar sodišče tega v sodbi ni ocenilo in dokazno ovrednotilo. Tudi v tem vidi absolutno bistveno kršitev iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. V sporu niso bila ugotovljena pravno odločilna dejstva. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih trditev toženca o neobstoju stvarne legitimacije za vtoževano obveznost. S tem je kršilo tudi toženčevo ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku iz 22.čl. Ustave Republike Slovenije in pravico do sodnega varstva iz 23.čl. Ustave Republike Slovenije. Naknadno je pritožbo toženec dopolnil še s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ugovora aktivne legitimacije ni obravnavalo. V sodbi je pojasnilo, da je tožeča stranka opravljala geodetske storitve, ker je to nalogo s pogodbo o opravljanju geodetskih storitev nanjo prenesla Geodetska uprava Republike Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike Slovenije pa je imelo podlago za prenos geodetskih storitev na zunanje izvajalce v obveznem navodilu, ki ga je izdal minister za okolje in prostor na podlagi Zakona o zemljiškem katastru in Zakona o geodetski službi 22.2.1995. Tožeča stranka je zato s pogodbo z dne 30.05.1995 dokazala, da je vstopila v razmerje do naročnikov geodetskih storitev namesto upravnega organa, torej tudi v razmerje napram tožencu, ki je pri upravnem organu 3.7.1998 (v času veljavnosti ZZKat) naročil geodetsko storitev. Glede aktivne legitimacije tožeče stranke v tem sporu zato ni nobenega dvoma.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka s prevzemom naročila za izvedbo postopka prenosa posestne meje v naravo sklenila s tožencem pogodbo o delu in da zato ni upravičena do plačila, ker delo ni bilo v celoti opravljeno. Kot je v izpodbijani sodbi pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je na zahtevo toženca začel izvajati upravni postopek. Po ZZKat, ki je veljal v času toženčevega naročila, se je v mejnem ugotovitvenem postopku meja uredila, če je bilo med mejaši soglasje, kje poteka oziroma po dejanskem poteku meje v naravi. Ker se v toženčevem primeru na nobenega od obeh načinov meja ni dala urediti, je bil zahtevek za prenos meje v upravnem postopku zavrnjen. To pa ne pomeni, da toženec kot predlagatelj postopka ni bil dolžan poravnati stroškov, ki so nastali z delom tožeče stranke do izdaje odločbe o zavrnitvi zahtevka za prenos meje v naravo. Stroški geodetske storitve predstavljajo stroške postopka, ki se jih je toženec zavezal kriti z izjavo, ki jo je podpisal na zahtevku za izvedbo tega postopka. Ta izjava pa je bila v skladu s posebnim predpisom, to je v času nastanka razmerja pravdnih strank veljavnim ZZKat, ki je v 33. členu določal, da se prenos posestne meje izvede na stroške lastnika. Zato se določbe ZOR za plačilo v tem primeru ne uporabljajo. Tudi cena storitve je bila določena s tarifo, ki jo je tožeča stranka pri izstavitvi računa upoštevala. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je storitev, ki jo je opravila tožeča stranka, obračunana po tarifi in do tega plačila je glede na okoliščine konkretnega primera upravičena.

Pritožba toženca na podlagi vsega povedanega ni utemeljena, saj v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi (ki ni bilo predmet preizkusa, saj gre za spor majhne vrednosti in so meje preizkusa določene v členu 458 ZPP), pa je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.