Jedro

Tožnik je bil v bolniškem staležu od 17.8.1993 do 13.9.1993, to je v času, ko je nosil mavec, nato pa še 10 dni ni mogel opravljati fizičnih del, pri katerih je potreben oprijem z desnico z vso močjo, še nadaljnjih 30 dni pa ni zmogel športnih aktivnosti. Za tako kratkotrajno začasno omejitev življenjske aktivnosti ni mogoče priznati posebne odškodnine, ampak jo je treba kot nevšečnost med zdravljenjem upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečin.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi zavarovalnici, da mora plačati tožniku 416.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 370.000,00 SIT za čas od 12.6.1997, od zneska 40.000,00 SIT za čas od 17.8.1993 in od zneska 6.000,00 SIT za čas od 6.1.1997 do plačila. Obenem je zavrnilo večji tožbeni zahtevek (za plačilo še nadaljnjih 800.000,00 SIT odškodnine). Odločitev je utemeljilo s tem, da ima toženec pravico do plačila odškodnine za škodo iz prometne nesreče z dne 17.8.1993 in sicer za premoženjsko škodo 46.000,00 SIT, za nepremoženjsko škodo pa 370.000,00 SIT.

Odškodnino za nepremoženjsko škodo je priznalo tožniku v znesku 300.000,00 SIT za telesne bolečine (namesto zahtevanih 800.000,00 SIT) in za strah v znesku 70.000,00 (namesto zahtevanih 120.000,00 SIT). V celoti je zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 250.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu. Ocenilo je namreč, da je denarna odškodnina, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje za ugotovljeni obliki nepremoženjske škode, pravična denarna odškodnina za to škodo. Sprejelo pa je tudi ugotovitev in pravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le v času zdravljenja, kar je upoštevano pri nevšečnostih med zdravljenjem, torej pri odškodnini za telesne bolečine, ne pa tudi pozneje in mu zato odškodnina iz takega naslova ne gre.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del sodbe, sklicujoč se na 3. točko prvega odstavka 385. člena ZPP (revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava). Sklicuje se na mnenje izvedenca medicinske stroke in navaja njegove ugotovitve o telesnih bolečinah, nelagodnostih in neprijetnostih, ki jih je trpel med zdravljenjem, telesne bolečine pa trpi ob težjem delu z desnico in ob spremembah vremena še sedaj. Vztraja pri trditvi, da je doživel kratkotrajen intenziven strah v sami prometni nesreči in tudi sekundarni strah za izid zdravljenja. Zato mu za obe tidve obliki nepremoženjske škode pripada celotna zahtevana odškodnina. Pravico pa ima tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in sta sodišči njegov zahtevek iz tega naslova neutemeljeno zavrnili. Tožnik se sklicuje na to, da ima Vrhovno sodišče pregled nad višino odškodnin, ki se prisojajo v primerljivih primerih, in predlaga spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe, tako da mu bo prisojena odškodnina v celotnem zahtevanem znesku.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77 (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77 - 57/90 in Ur. l. RS 55/92, v zvezi s prvim odstavkom 498. člena ZPP/99, Ur. l. RS 26/99), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP/77) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (tretji odstavek 385. člena ZPP/77).

Tožnik se v reviziji sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke in navaja njegove ugotovitve o telesnih bolečinah in nelagodnostih, ki jih je trpel med zdravljenjem zaradi dobljene telesne poškodbe - preloma pete dlančnice na desni roki s premikom prelomljenih delov, razpočne rane in odrgnine na hrbtišču obeh rok in po levem komolcu v velikosti nekaj milimetrov do pol centimetra. Podrobne dejanske ugotovitve o tem, oprte predvsem na izvedensko mnenje, a tudi na tožnikovo izpoved (glede tega, da še v času sojenja čuti bolečine ob večjih obremenitvah desnice pri tenisu, hokeju in borilnih veščinah, zaradi česar se z njimi ne more ukvarjati tako pogosto kot pred nesrečo), so vsebovane v sodbi prve stopnje in jih ni treba ponavljati. Revizijsko sodišče se strinja z izpodbijano presojo sodišča druge stopnje, da odškodnina 300.000,00 SIT, ki jo je iz tega naslova priznalo tožniku sodišče prve stopnje, pravična denarna odškodnina v smislu določb 200. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Podrobnejših (in pravilnih) razlogov o tem, kako se morajo pri uporabi pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR, v sodni praksi upoštevati razmerja med različno težkimi osebnimi škodami in odškodninami zanje, iz sodbe druge stopnje tudi ni treba ponavljati.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, sprejeta kot pravilna tudi na drugi stopnji, da tožnik ni doživel tako imenovanega sekundarnega strahu (utemeljenega in upoštevno intenzivnega strahu zaradi negotovega izida zdravljenja), je dejanska ugotovitev. Revizijsko vztrajanje pri tem, da je v okviru strahu kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode treba upoštevati tudi prestani strah za izid zdravljenja, zato nima potrebne dejanske podlage. Za sam ugotovljeni strah ob prometni nesreči pa je tudi po presoji revizijskega sodišča odškodnina 70.000,00 SIT pravična denarna odškodnina.

Revizijsko sodišče sprejema kot pravilno presojo sodišča druge stopnje, da zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti med zdravljenjem ni mogoče upoštevati kot pravno priznane odškodninske podlage za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik v bolniškem staležu od 17.8.1993 do 13.9.1993, to je v času, ko je nosil mavec, nato pa še 10 dni ni mogel opravljati fizičnih del, pri katerih je potreben oprijem z desnico z vso močjo, še nadaljnjih -30 dni pa ni zmogel prej navedenih športnih aktivnosti. Za tako kratkotrajno začasno omejitev življenjske aktivnosti ni mogoče priznati posebne odškodnine, ampak jo je treba kot nevšečnost med zdravljenjem upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine (kar je bilo v izpodbijani sodbi storjeno). Revizijsko sodišče pa se strinja tudi z nadaljnjo pravno presojo sodišča druge stopnje, da posebne odškodnine tožniku prav tako ni mogoče priznati za tisto minimalno poznejšo (v času sojenja obstoječo in v smislu 203. člena ZOR bodočo) prizadetost tožnika, ki je ugotovljena in ki jo v reviziji poudarja. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne zadošča kakršna koli omejitev pri življenjski aktivnosti, ampak mora iti za takšno in tolikšno omejitev, da utemeljeno generira duševne bolečine. Takšne ocene ugotovljena dejstva tudi po presoji revizijskega sodišča ne omogočajo. Torej je bil tožnikov zahtevek za to obliko nepremoženjske škode utemeljeno zavrnjen.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP/77 zato treba zavrniti.