Jedro

Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Predmet obravnavanega spora je premoženjska škoda. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela (opravljenih takrat, ko bi tožnik moral počivati).

Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane (prim. sklepa VSRS VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 2.467,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 319,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov; podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zakonodajalec v 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski drugače uredil delovni čas na misiji, in sicer je uvedel posebni institut potrebnega počitka, ki se razlikuje od dnevnega počitka. Pripadnikom na misiji namreč ni mogoče vedno zagotoviti dnevnega počitka na način in v obsegu, kot ga ureja splošna delovnopravna zakonodaja. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo sodbe sodišča EU C-742/19, ki iz uporabe Direktive 2003/08 izključuje tudi mednarodne operacije in misije. Na misijah namreč ni mogoče načrtovati delovnega časa in zagotavljati pravice do dnevnega počitka. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, koliko ur dnevnega počitka je bilo tožniku zagotovljenih povprečno v obdobju šestih mesecev. Oporeka tudi pavšalni presoji sodišča prve stopnje, da evidence ne odražajo stanja dnevnega počitka, ter poudarja, da na misiji ni bilo mogoče zagotavljati klasičnega počitka. Nadalje ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, da se tožniku prisodi odškodnina za celih 11 ur dnevnega počitka. Tožniku pripada samo razlika do dopolnjenih 11 ur počitka in ne za celih 11 ur.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnega počitka. Obrazložilo je, da toženka tožniku ni omogočila 38 dni dnevnega počitka, čeprav bi to morala storiti, zato je za teh 38 dni tožniku prisodilo odškodnino. Četudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile v teh 38 dneh tožniku določene ure dnevnega počitka zagotovljene (a v skupnem trajanju manj kot 11 ur), je tožniku prisodilo odškodnino kar za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.).

6. Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka. Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Predmet obravnavanega spora je premoženjska škoda. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela (opravljenih takrat, ko bi tožnik moral počivati). Ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, je število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. Če delodajalec te pravice ne spoštuje in mora zato delavec opraviti večje število ur dela od predvidenih, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.; 179. člen ZDR-1). Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo tako predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane (prim. sklepa VSRS VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

7. Ker trditveno podlago za vtoževano odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela, ne glede na to, da je tožnik zahteval odškodnino v višini plačila za vseh enajst ur (kot bi znašal celotni dnevni počitek), in ne glede na to, da je večje število ur dela povezoval tudi z nezagotovljenim dnevnim počitkom (ker naj bi delo opravljal prav takrat, ko bi moral počivati), niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku glede na določilo 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.),1 kot tudi ne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sodbo Sodišča EU C-742/19. 8. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo, koliko ur dnevnega počitka je bilo tožniku zagotovljenih povprečno v obdobju šestih mesecev. Toženka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje le pavšalno navedla, da se po njenem stališču lahko kak dan zagotovi manj kot 11 ur počitka, če se ta manjko kompenzira na kak drug dan, pri tem pa toženka ni zatrjevala, da bi tožniku dejansko tudi omogočila koriščenje dnevnega počitka na tak način. Pritožbeni prikaz ur za mesec oktober predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje evidencam dnevne delovne obremenjenosti pavšalno odvzelo dokazno vrednost in presodilo, da te ne odražajo stanja dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je namreč natančno obrazložilo (v točki 29 izpodbijane sodbe), zakaj je zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja o prostih dnevih.

10. Ker je torej sodišče prve stopnje tožniku materialnopravno zmotno prisodilo odškodnino v višini 11 ur, ni natančno ugotavljalo, do kakšnega zneska bi bil upravičen glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), da dopolni dejanske ugotovitve o dejansko opravljenih, a neplačanih urah tožnikovega dela. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč gornjo obrazložitev ugotoviti, do kakšne odškodnine iz naslova dejansko opravljenega, vendar neplačanega dela je tožnik upravičen, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku in stroških postopka.

1 Sklep VSRS VIII Ips 8/2021.