Jedro

Tožnik v postopku ni ponudil dokazov, da mu bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo, kar je pogoj iz drugega odstavka 17. člena ZUS/77.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2126/97-6 z dne 24.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 23.6.1997 (1.točka izreka), njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa je ugodilo (2.točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R/K z dne 22.5.1997, s katero ni bilo ugodeno njegovi vlogi za odložitev izvršitve varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije po, v času odločanja upravnega organa prve stopnje veljavnem 2. odstavku 17. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik 4.3.1997 pri prvostopnem upravnem organu vložil zahtevo za odložitev izvršitve varstvenega ukrepa sodnika za prekrške potem, ko je zoper dokončno odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 27.1.1997 sprožil upravni spor. Prvostopni upravni organ je o tožnikovi zahtevi za odložitev izvršitve odločal po takrat veljavnem 2. odstavku 17. člena ZUS/77, po katerem je organ dolžan ugoditi tožnikovi zahtevi in odložiti izvršitev izpodbijanega akta, če sta izpolnjena zakonska pogoja in sicer, da odložitev izvršbe ne nasprotuje javni koristi in bi se z izvršbo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po presoji sodišča prve stopnje podatki v upravnih spisih potrjujejo, da tožnik v postopku ni ponudil dokazov, da mu bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo. Ker je to zakonski pogoj, je tožnik dolžan v predlogu za odložitev izvršitve upravnega akta verjetno izkazati, da mu bo z izvršbo prizadejana težko popravljiva škoda. Glede na to, da v obravnavanem primeru tožnik tega ni verjetno izkazal, je prvostopno sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik vlaga zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka v upravnem sporu. Navaja, da prvostopno sodišče za svojo presojo, da ni verjetno izkazal zakonskega pogoja, da mu bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo, ni navedlo nobenega razloga. Zato se prvostopna sodba ne more preizkusiti in so s tem kršena pravila postopka.

Nadaljnja kršitev postopka je tudi, ker mu sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo, o katerem se ni mogel izjasniti. Neobrazložena je ugotovitev prvostopnega sodišča, da v postopku ni ponudil dokazov, da mu bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo. Dejstvo ne le težko popravljive, temveč gotovo nepopravljive škode, je dokazoval z navedbo dejanske posledice izvršitve predmetnega varstvenega ukrepa, ki je po njegovi izvršitvi sploh ni možno več popraviti. Izvršitev varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil se opravi z vpisom prepovedi vožnje v vozniško dovoljenje, da dovoljenje za vožnjo ne velja v času trajanja tega ukrepa. Prepoved vožnje učinkuje od dneva njenega vpisa v vozniško dovoljenje. Zato te posledice po izteku prepovedne dobe tudi ni možno kako drugače nadomestiti, odpraviti ali popraviti za nazaj.

Nepopravljivost posledice izvršitve, to je vpisa varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil v vozniško dovoljenje izhaja že iz same narave učinkovanja tega ukrepa, zato nekih drugih materialnih dokazov ni možno ponuditi. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloži izvršitev varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, izrečenega z odločbo sodnika za prekrške R/K z dne 11.5.1995, po sklepu o izvršbi Upravne enote R/K z dne 8.11.1996. Odloči pa naj tudi o povrnitvi stroškov postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo. V stvari gre za odložitev izvršbe na podlagi 2. odstavka 17. člena ZUS/77, ki je določal, da organ, katerega akt se izvršuje, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev akta do dokončne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi zaradi odložitve nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda.

Po navedeni zakonski določbi je organ dolžan ugoditi tožnikovi zahtevi in odložiti izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če sta izpolnjena zakonska pogoja in sicer, da odložitev izvršbe ne nasprotuje javni koristi in bi se z izvršbo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, to pa potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da tožnik v postopku ni ponudil dokazov, da mu bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo. Ker je to zakonski pogoj, je tožnik dolžan že v zahtevi za odložitev izvršbe upravnega akta verjetno izkazati, da mu bo z izvršbo prizadejana težko popravljiva škoda. Ker v tem primeru tožnik tega ni verjetno izkazal, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru navedeni pogoj za odložitev izvršitve varstvenega ukrepa ni izpolnjen. Zgolj s pavšalnim pritožbenim ugovorom, da v obravnavanem primeru materialnih dokazov ni možno ponuditi, ker nepopravljivost posledice izvršitve predmetnega varstvenega ukrepa izhaja že iz samega ukrepa, pa tožnik ne more uspeti.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek v upravnem sporu, ker tožniku ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo, saj se je tožena stranka v odgovoru na tožbo zgolj sklicevala na razloge, ki jih je navedla že v odločbi.

Glede na navedeno uveljavljana razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu nista podana. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je v pritožbi predlagal, da naj sodišče druge stopnje odloči tudi o povrnitvi stroškov postopka. O navedenem predlogu pritožbeno sodišče ni odločalo, saj po 3. odstavku 23. člena ZUS, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je to v obravnavani zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.