9. 9. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Andreja Tršana in družbe ACTIV8, d. o. o., oba Trzin, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Stušek, d. o. o., Celje, na seji 9. septembra 2024

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 100. člena Zakona o finančni upravi (Uradni list RS, št. 25/14) se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III DoR 165/2021 z dne 14. 12. 2021 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 101/2021 z dne 1. 9. 2021 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 269/2020 z dne 10. 7. 2020 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo odškodninski zahtevek pritožnikov, vtoževan na podlagi 26. člena Ustave, in posledično zahtevek za objavo opravičila zaradi načina vodenja finančne preiskave zoper državo, ter zavrglo zahtevek za vpogled v poročilo o zaključku postopka finančne preiskave Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS). Glede prvega zahtevka je ugotovilo, da že prva predpostavka (tj. kvalificirana protipravnost) ni podana. Zato naj bi bil posledično neutemeljen tudi zahtevek za objavo opravičila. Pritožnika naj namreč ne bi opredeljeno navedla, da je tožena stranka ravnala s kvalificirano stopnjo napačnosti, navedla pa naj ne bi niti kršitev, ki bi bile zavestne, namerne in očitne, te pa naj ne bi bile razvidne niti iz priloženih listin. Zahtevek za vpogled v poročilo o zaključku postopka finančne preiskave naj ne bi spadal v sodno pristojnost, ker gre za upravno stvar. Člen 100 Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) naj ne bi bil protiustaven. Višje sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo odločitev nižjega sodišča. Pritrdilo je razlogom tega sodišča in še dodatno pojasnjevalo pomanjkljivosti trditvene podlage ter kaj pomeni kvalificirana protipravnost po 26. členu Ustave. Menilo je, da pritožnika to protipravnost napačno razumeta. Menilo je še, da glede na navedeno za samo odločitev polemiziranje pritožnikov o ureditvi po 100. členu ZFU ni pomembno. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog pritožnikov za dopustitev revizije, ker pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP) niso izpolnjeni.

2.Pritožnika zatrjujeta kršitev 2., 14., 22., 23., 25., 26. in 35. člena Ustave. FURS naj bi postopek finančne uprave zlorabila z namenom od pritožnikov izsiliti plačilo davka. V finančni preiskavi naj bi FURS zbirala podatke nesorazmerno dolgo, tj. več kot dve leti. Protiustavna naj bi bila razlaga sodišč, da 100. člen ZFU ne vsebuje posebnih omejitev pri izvajanju finančne preiskave. Protispisna naj bi bila ugotovitev sodišča, da je zadeva obsežna in da je bilo treba izvajati dolgotrajno pridobivanje podatkov iz tujine. Zaradi te dolgotrajnosti postopka naj bi bila pritožnika izpostavljena ravnanjem, ki pomenijo nedopusten in hud poseg v njune človekove pravice. Poseženo naj bi bilo v njuno čast in dobro ime ter osebno dostojanstvo prvega pritožnika, kar naj bi se odrazilo tudi v odnosu s poslovnimi partnerji. Pritožnika naj bi bila izpostavljena zavajajočim manevrom preiskovalcev in grožnjam. FURS naj bi namenoma ignorirala podatke in dokaze, ki naj bi jima bili v prid. Preiskovalna ravnanja naj bi bila usmerjena v oteževanje poslovanja pritožnikov ter neutemeljeno siljenje na plačilo davka in samoprijavo, v nadaljevanju pa davčni inšpekcijski nadzor ni bil uveden. Vse opisano pa naj bi pomenilo kršitev človekovih pravic, ki imajo hujše posledice za pritožnika. Pritožnika naj zaradi protiustavne razlage 100. člena ZFU še danes ne bi imela možnosti vpogleda v zaključno preiskovalno poročilo. Zato naj bi bila prikrajšana za sodno varstvo, pravico do pravnega sredstva in pravico do povračila škode. Opisano ravnanje FURS naj bi ustrezalo standardu kvalificirane protipravnosti. Izpodbijani odločitvi sodišč naj bi bili v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (sklicevanje na sodbi Višjega sodišča št. I Cp 644/2020 in št. I Cpg 1025/2016), z listinsko dokumentacijo in dokaznim gradivom. V tem delu naj bi bili arbitrarni, saj naj se do izpostavljenih pomanjkljivosti sploh ne bi argumentirano opredelili. Stranke tako kot pritožnika naj glede podobnih preiskovalnih ravnanj ne bi imele nobenega pravnega varstva in naj bi bile podvržene arbitrarnim interpretacijam ravnanj FURS. Zakonska ureditev naj bi bila nedorečena. Sodišči naj bi tudi sicer presegli namen zakonodajalca pri uveljavitvi 100. člena ZFU, saj naj bi ga preširoko razlagali, posebej glede kriterijev kvalificirane protipravnosti in najtežjih kršitev davčnih predpisov. Protiustavno in v nasprotju s 100. členom ZFU in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 73/2016 naj bi bilo stališče izpodbijanih sodb, da preiskovanec v postopku finančne preiskave nima pravic in da ne uživa procesnih jamstev, ker da gre za predpostopkovno fazo davčnega inšpekcijskega nadzora, saj naj bi moral to zakonodajalec urediti v zakonu. Stališče sodišč, da pritožnika v predpostopkovnem postopku ne moreta vpogledati v zaključno poročilo, naj bi jima kršilo pravico iz 25. člena Ustave in pravico do izjave (22. člen Ustave). V nasprotju s pritožnikoma naj bi preiskovanci v finančni preiskavi na podlagi Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 91/11 in 25/14 – v nadaljevanju ZOPNI) imeli te pravice zagotovljene. Preiskovanci po ZFU naj bi bili tako v bistveno slabšem položaju kot preiskovanci po ZOPNI. Pritožnikoma naj bi bila kršena tudi pravica do sodnega varstva, kar podrobneje utemeljujeta s primerjavo sporne ureditve po ZFU in ZOPNI.

3.Razlaga sodišč, češ da Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ) ne predvideva pravnega varstva v obliki možnosti uveljavljanja zahtevka za vpogled v zaključno poročilo oziroma v postopku finančne preiskave zbrane podatke, naj bi izvotlila pravici do sodnega varstva in učinkovitega pravnega sredstva, saj naj kvalificirane protipravnosti v takih okoliščinah praktično ne bi bilo mogoče izkazati. Pravice do vpogleda v zaključno preiskovalno poročilo naj po stališču izpodbijanih sodb ne bi bilo mogoče uveljavljati v nobenem sodnem postopku. Kljub posegu v osebnostne pravice naj pritožnika pravnih sredstev po zaključenem postopku finančne preiskave ne bi mogla učinkovito uveljaviti.

4.Pritožnika hkrati z ustavno pritožbo vlagata tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 100. člena ZFU. Po zaključku finančne preiskave naj pobudnikoma ne bi bil omogočen vpogled v spis finančne preiskave in s tem možnost seznanitve z zaključnim preiskovalnim poročilom, ker naj jima 100. člen ZFU ne bi dajal teh pravic. S tem naj bi predpis neposredno posegal v položaj pobudnikov. Pobudnika naj bi pravni interes za vložitev pobude izkazovala tudi s tem, da naj bi trenutna ureditev v 100. členu ZFU izključevala kakršnokoli protipravnost pri vodenju postopka finančne preiskave, če se izkaže, da je razlaga izpodbijanih sodb v obravnavani zadevi skladna s 100. členom ZFU. Izpodbijana ureditev naj bi bila nedorečena, saj naj bi navedeni postopek lahko trajal neomejeno dolgo, poleg tega naj ne bi bil podvržen sodni ali kakšni drugi kontroli. Posameznik naj ne bi imel pravice sodelovanja v postopku niti pravice do seznanitve z zaključki postopka, ker naj bi šlo za t. i. predpostopkovno fazo, v kateri preiskovanec nima nobenih pravic. Zato naj pobudnika ne bi imela na voljo nobenega učinkovitega pravnega sredstva v primeru nepravilnosti pri vodenju navedenega postopka niti nobenega zahtevka iz tega naslova (25. in 23. člen Ustave) glede na to, da davčni inšpekcijski postopek ni bil uveden. Poleg tega naj bi jima bila kršena pravica do izjave in tudi pravica do povračila škode (22. in 26. člen Ustave). Izpodbijana ureditev naj bi bila nejasna (2. člen Ustave) in naj bi vsebovala pravno praznino, ker finančna preiskava ni opredeljena v zakonu kot predpostopkovna faza. Ta ureditev naj bi bila diametralno nasprotna ureditvi finančne preiskave po ZOPNI, čeprav naj bi oba zakona imela podoben predmet pravno varovanih dobrin, saj ne omogoča seznanitve z zaključnim preiskovalnim poročilom. Posamezniki in pobudnika naj bi bili tako postavljeni v neenak položaj (14. člen Ustave), za kar naj ne bi bilo nobenega razloga. Protiustavnost navedene ureditve naj bi bila razvidna tudi iz primerjalnopravne analize ZOPNI, ki naj bi institut finančne preiskave uredil bistveno bolj podrobno, prav tako naj bi bil bolj podrobno urejen tudi postopek davčnega inšpekcijskega nadzora v Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19 in 163/22 – ZDavP-2).

Pritožnika sta 11. 7. 2022 vložila "pripravljalno vlogo", v kateri podajata svoja naziranja v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-69/22 z dne 28. 4. 2022, saj naj tega prej ne bi mogla storiti, ker naj bi bil citirani sklep izdan že po vložitvi pobude in ustavne pritožbe pritožnikov.

B.

6.Pritožnika hkrati z ustavno pritožbo vlagata torej tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 100. člena ZFU, ki ureja finančno preiskavo zaradi preiskovanja najtežjih kršitev predpisov o obdavčenju. To preiskavo opravlja FURS. Navedena določba naj bi bila v neskladju z 2., 14., 22., 23. in 25. členom Ustave. Po navedbah pobudnikov naj bi na njun položaj učinkovala neposredno, saj naj postopek finančne preiskave v primeru, ko po njenem zaključku davčni inšpekcijski postopek ni uveden (kar naj bi bil tudi primer pobudnikov), ne bi bil podvržen niti sodni niti kakšni drugi kontroli kljub znatnim posegom v položaj preiskovanca.

7.Izpodbijana določba je bila že pred vložitvijo pobude spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančni upravi (Uradni list RS, št. 39/22 – ZFU-A), ki je začel veljati 5. 4. 2022.[1]

8.Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti. Pobudnik mora za presojo takega predpisa izkazati pravovarstveno potrebo. Če ne izkaže, da bi bilo z morebitno ugoditvijo pobudi mogoče odpraviti posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti, pobudnik za presojo takega predpisa nima pravovarstvene potrebe. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je prenehal veljati že pred vložitvijo pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS.

9.Izpodbijana določba ni učinkovala neposredno. Pobudnika sta hkrati s pobudo vložila tudi ustavno pritožbo, s čimer bi lahko utemeljila pravovarstveno potrebo. Vendar bi pobudnika imela pravni interes za presojo ustavnosti in zakonitosti le tistih zakonskih določb, na katerih temeljita odločitvi sodišč, izpodbijani z ustavno pritožbo. Iz obrazložitev odločitev nižjih sodišč v obravnavani zadevi izhaja, da ne temeljita na 100. členu ZFU, čeprav sta pobudnika pred rednimi sodišči vtoževala odškodnino za škodo po 26. členu Ustave, ki naj bi izvirala iz napačnega ravnanja davčnega organa v finančni preiskavi po 100. členu ZFU, in posledično zahtevala opravičilo za to ravnanje na podlagi 134. člena OZ ter tudi vpogled v poročilo o navedeni finančni preiskavi. Sodišči sta namreč prva dva zahtevka zavrnili zaradi splošnih in nekonkretiziranih navedb glede protipravnega ravnanja davčnega organa, tretji zahtevek pa je bil zavržen zaradi stvarne nepristojnosti sodišč. Na izpodbijani določbi ZFU pa ne temelji niti sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen. To pomeni, da morebitna ugoditev pobudi ne bi mogla izboljšati pravnega položaja pobudnikov. Zato pobudnika ne izkazujeta pravovarstvene potrebe za začetek postopka za oceno ustavnosti 100. člena ZFU in je Ustavno sodišče njuno pobudo zavrglo (1. točka izreka).

10.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

Ta določba je bila še enkrat spremenjena tudi po vložitvi pobude, in sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančni upravi (Uradni list RS, št. 14/23 – ZFU-B), ki je začel veljati 18. 2. 2023.