Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da oškodovanec ni dokazal svoje popolne ali delne nezmožnosti za delo, ki bi bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, na katerega tožnik ni imel pripomb, sicer izhajajo določene ugotovitve o funkcionalnih posledicah tožnikove poškodbe in zmanjšani sposobnosti za določena opravila. Vse to pa vendarle še ne pomeni, da je nesposoben za delo. Če mora v nekatera opravila vlagati več napora, se to lahko odrazi v njegovih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je že bilo upoštevano pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožeči stranki je mogoče prisoditi samo tisti zaslužek, ki ga je lahko utemeljeno pričakovala, pa ga zaradi povzročiteljevega ravnanja ni mogel doseči. Dokazna ocena o tem dejstvu pa vzbuja določene pomisleke. Ni mogoče mimo dejstva, da je imel tožnik v času škodnega dogodka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je razpolagal z delovnim dovoljenjem. Zaenkrat je preuranjena ocena, da ob normalnem stanju stvari F.G. tožnika ne bi zaposlil.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - glede nepremoženjske škode spremeni tako, da se odškodnina za telesne bolečine zviša za 1,200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 2,000.000,00 SIT in znaša celotna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 6,050.000,00 SIT; - razveljavi v zavrnilnem delu glede izgubljenega zaslužka in v celoti glede pravdnih stroškov ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem oz. nerazveljavljenem delu potrdi sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2,850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2001 do plačila in 141.010,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.1996 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo zapadle rente v znesku 1,620.000,00 SIT oz. na plačilo bodoče dospevajoče mesečne rente v znesku 45.000,00 SIT mesečno. Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti 626.147,70 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2001 dalje do plačila. Proti zavrnilnemu delu sodbe se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki prisodi višjo odškodnino, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sta odškodnini za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizki. Prav tako ni bilo nobenega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 5.000,00 SIT, ki ga je moral oškodovanec plačati očesni ordinaciji za izdelavo izvida in mnenja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za izgubljeni zaslužek za 15 mesecev. Dejstvo je, da bi tožnik pri G. delal tudi po 29.7.1995, če se ne bi poškodoval, saj v gradbenem sektorju v Sloveniji primanjkuje delovne sile. Tožnik je tako kot že večkrat prej pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje delovnega dovoljenja, ki bi ga tako kot prej zanesljivo dobil. Nadaljeval bi tudi z delom, saj je bil takrat višek gradbene sezone. Vse to bi lahko pojasnil F.G., če bi ga sodišče zaslišalo kot pričo. Iz istih razlogov je utemeljen tudi zahtevek za plačilo mesečne rente zaradi izgube možnosti za pridobivanje sredstev za preživljanje. Tožnik ne more več delati kot gradbeni delavec niti kot fizični delavec drugačnega profila.

Pritožba je delno utemeljena.

O denarni odškodnini za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ta pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odst. 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer prizadeta dobrina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odst. 200. čl. ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki jo opredeljuje razmerje med večjimi in manjšimi ter katastrofalnimi škodami, je treba pritrditi očitku tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo v prenizkem znesku. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodb, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem je primerna odškodnina za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT. Tožnikovo škodo je mogoče uvrstiti med hude primere po Fischerjevi klasifikaciji poškodb, zato je zvišanje odškodnine iz tega naslova za 1,200.000,00 SIT narekovala primerljivost obravnavanega z drugimi podobnimi primeri. Umestitev v nujne okvire, ki jo začrtuje razmerje med manjšimi in večjimi škodami in splošno stanje na področju odškodninskega prava, je utemeljevalo tudi zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 2,000.000,00 SIT tako, da znaša prisojena denarna odškodnina iz tega naslova 3,500.000,00 SIT. Poleg navedenega pa so se pri tej obliki nepremoženjske škode v procesu odmere denarne odškodnine premalo odrazile individualne posebnosti tožeče stranke. Ob neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje o trajnih posledicah po poškodbi glave, desnega očesa in desne stegnenice velja izpostaviti zlasti tožnikovo starost v času škodnega dogodka 6.7.1995 (roj. 28.8.1965) in dejstvo, da gre za fizičnega delavca z zoženim izborom možnosti za zaposlitev. Upoštevajoč funkcionalne posledice, ki jih tožnik trpi in opravila, za katera je zmanjšano sposoben oz. v katera mora vlagati povečane napore, je zato odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, prenizka. Po drugi strani pa stopnja intenzivnosti duševnih bolečin, razvidna iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ne upravičuje višje odškodnine kot 3,500.000,00 SIT. Ker je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 3,200.000,00 SIT (4. tč. 358. čl. ZPP). O denarni odškodnini za premoženjsko škodo, nastalo s plačilom 5.000,00 SIT očesni ordinaciji: Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Plačilo storitev v obliki izdelave mnenja za sodišče namreč ne predstavlja škode tožeče stranke, ampak ga je mogoče uvrstiti med strankine stroške zaradi postopka (prvi odst. 151. čl. ZPP), zato bi jih morala le ta uveljavljati v skladu z določilom 163. čl. ZPP. O denarni odškodnini v obliki rente: Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da oškodovanec ni dokazal svoje popolne ali delne nezmožnosti za delo, ki bi bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, na katerega tožnik ni imel pripomb, sicer izhajajo določene ugotovitve o funkcionalnih posledicah tožnikove poškodbe in zmanjšani sposobnosti za določena opravila. Vse to pa vendarle še ne pomeni, da je nesposoben za delo. Če mora v nekatera opravila vlagati več napora, se to lahko odrazi v njegovih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je že bilo upoštevano pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, nasprotno pa samo po sebi še ne predstavlja izgube morebitnega bodočega zaslužka. Poleg tega samo dejstvo, da je sedaj brez zaposlitve, ne dokazuje, da je brezposelnost posledica škodnega dogodka, ki je predmet tega pravdnega postopka. O odškodnini za izgubljeni zaslužek 675.000,00 SIT: Tožnikov zahtevek na plačilo izgubljenega zaslužka ima materialnopravno podlago v določilu prvega odst. 195. čl. ZOR. Ni mogoče oporekati pravilnosti izhodišču sodišča prve stopnje, da je mogoče tožeči stranki prisoditi samo tisti zaslužek, ki ga je lahko utemeljeno pričakoval, pa ga zaradi povzročiteljevega ravnanja ni mogel doseči. Dokazna ocena o tem dejstvu pa vendarle vzbuja določene pomisleke. Ni mogoče mimo dejstva, da je imel tožnik v času škodnega dogodka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je razpolagal z delovnim dovoljenjem. Zaenkrat je preuranjena ocena, da ob normalnem stanju stvari F.G. tožnika ne bi zaposlil tudi po 29.7.1995. Njegova izjava z dne 29.12.1999 (priloga A25) namreč nakazuje nasprotno. Realnost tožnikove prognoze o bodočem zaslužku bi sodišče najlaže preverilo prav z zaslišanjem priče F.G., ki bi lahko pojasnil, ali so v praksi v gradbenem sektorju obstajale kakšne težave za pridobitev delovnega dovoljenja za tujca. Očitek, da sodišče prve stopnje v tem delu ni dovolj popolno raziskalo dejanskega stanja, je torej na mestu. Pritožbeno sodišče je v skladu s 355. čl. ZPP sodbo razveljavilo v zavrnilnem delu glede izgubljenega zaslužka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po zaslišanju predlagane priče F. G. bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljnosti tega dela tožbenega zahtevka, pri čemer bo moralo upoštevati že v obrazložitvi posredovana navodila. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega v zvezi s četrtim odst. 165. čl. ZPP.