Jedro

Ker je bil obsojenec pri zaslišanju povprašan o tem, ali lahko kdo potrdi njegov zagovor, kar je zanikal, sodišče ni prekršilo določbe 14. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. F.K. je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. F.K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 13.4.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen 4 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Obsodilo ga je tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka, po 4. odstavku 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.10.2000 pritožbo obs. F.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 45.000 tolarjev.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 10.1.2001 uvodoma navaja, da jo vlaga zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo, in sicer v smislu 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena. Navedbe zagovornika o neskladju med vsebino listin z razlogi sodbe niso utemeljene, zaradi česar ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Navedbe, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o obsojenčevem zagovoru v preiskavi, ko je navajal, da se je oškodovanec pogovarjal s sosedi in bi le-ti lahko slišali in videli prepir med njima, niso točne, saj je obsojenec v svojem zagovoru zatrdil, da so bili sosedje predaleč, da bi videli in slišali njun pogovor. Prav tako ne vzdrži navedba, da je sodišče opustilo opozorilo obsojencu, ki mu ga nalaga 14. člen ZKP, saj zaslišanje dodatnih prič podatki v spisu niso narekovali.

Zahteva zagovornika obs. F.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP obrazlaga s tem, da niti prvostopenjska sodba niti drugostopenjska sodba nimata razlogov o obsojenčevem zagovoru v preiskavi (očitno ima zagovornik pri tem v mislih posamezna preiskovalna dejanja, saj zoper obsojenca ni tekla preiskava), ko je obsojenec izrecno navedel, da se je oškodovanec kritičnega dne v kritičnem času ne daleč stran od traktorja pogovarjal s sosedi, zaradi česar so sosedi dogodek lahko slišali in tudi videli, vendar je sodišče tak obsojenčev zagovor ignoriralo. Take navedbe obsojenčevega zagovornika so povsem v nasprotju s tem, kar je obsojenec povedal v svojem zagovoru. Obsojenec je namreč, ko je bil dne 4.4.1996 zaslišan, na izrecno vprašanje, če bi lahko kdo potrdil njegov zagovor oziroma če je bil kdo očividec dogodka, povedal, da očividca ni bilo, ker so bili sosedje, s katerimi se je oškodovanec pogovarjal pred dogodkom, kakšnih 400 metrov vstran in niso mogli videti in slišati, kaj sta se z oškodovancem pogovarjala. Res je sicer v določilu 14. člena ZKP, katerega naj bi sodišče prekršilo, predpisano, da mora sodišče obdolženca, ki bi iz nevednosti lahko opustil kakšno dejanje v postopku ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, poučiti o pravicah, ki mu gredo po zakonu, in o posledicah, če bi dejanje opustil. Sodišče je ravnalo v skladu s tem določilom, saj je bil obsojenec pri zaslišanju povprašan o tem, ali kdo lahko potrdi njegov zagovor, kar je, kot je že navedeno, zanikal. Tudi na glavni obravnavi obsojenec ni predlagal nikakršnih dokazov, pač pa je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagal zaslišanje prič, ne da bi pri tem konkretno navedel, katere priče naj se zaslišijo. Z navedbami, da sodišče zaradi opustitve zaslišanja prič, pri čemer zagovornik obsojenca niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretno navedel, katere priče bi bilo potrebno zaslišati, ni po resnici ugotovilo, kako je dogodek potekal, pa zagovornik obsojenca uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obs. F.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.