Jedro

Tožeča stranka je prostovoljno poravnala tuj dolg, zato ji gredo zamudne obresti od dne, ko dolžnika postavi v novo zamudo (tokrat proti tožeči stranki).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi .

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki tožeči nerazdelno plačati znesek 193.182,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1997 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku, t.j. za še zahtevanih 19.332,00 SIT glavnice, ter zakonskih zamudnih obrestih od 212.514,00 SIT od dne 15.10.1997 do 21.10.1997. Toženima strankama je naložilo, da morata tožeči stranki povrniti 53.166,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Pritožila se je tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del sodbe. Predlagala je razveljavitev oz. spremembo sodbe v izpodbijanem delu. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbe členov 436, 437 in 438 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Potem bi upoštevalo, da je prejšnji upnik - banka na tožečo stranko s cesijo prenesel vse svoje pravice, torej tudi pravico do obresti. V skladu s pogodbo o posojilu zapade vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški, če občan ne plača dveh mesečnih anuitet. V tem primeru se je to zgodilo zaradi smrti posojilojemalke. Banka je dediče pozvala k ureditvi razmerja, pa na to niso odgovorili. Tožeča stranka jih je nato obvestila, da je banka priglasila odškodninski zahtevek. Kasneje jih je obvestila še to, da je ta znesek plačala in s tem prevzela ves dolg. Res pa je, da je ta obvestila pošiljala celi družini in ne določeni osebi, kot bi morala. Toda vseeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo, ker je štelo, da sta toženca prišla v zamudo šele z vložitvijo tožbe. V zamudi je bila namreč že pokojnica oz.

zapuščina. Zato gre tožeči stranki ves zahtevek: 193.182,00 SIT, kar je glavnica, ki jo je plačala 26.6.1997; zakonite zamudne obresti od 26.6.1997 do 15.10.1997; in opominski stroški.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je vtoževala znesek, ki ga je sama plačala komitentu na podlagi pogodbe o zavarovanju posojila.

Komitent je zato svojo terjatev prenesel na tožečo stranko in v potrdilu o prenosu pravic - cesiji navedel, da glede na priznanje zahtevka z dne 26.6.1997 zaradi neodplačanega posojila v znesku 193.182,00 SIT nepreklicno prenaša na tožečo stranko vse pravice iz (zavarovane) pogodbe.

Iz tega je tožeča stranka izvajala, da ji gredo tudi zamudne obresti od tega zneska od dne plačila (26.6.1997) in stroški opomina, ki ga je tožeča stranka poslala toženima.

Tožbeni zahtevek v tem obsegu je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Od dne, ko je tožeča stranka komitentu poravnala zavarovano terjatev oz. ko je komitent prejel izpolnitev dolga (v višini 193.182,00 SIT, kot izhaja iz dokazil, ki jih je predložila tožeča stranka), slednji ni imel več zahtevka do zamudnih obresti niti do prvega dolžnika. Ker od tedaj dalje prvi upnik ni imel pravice do zamudnih obresti, te pravice tudi ni mogel prenesti na drugega.

Tožeča stranka pa je komitentu poravnala tuj dolg prostovoljno oz. na podlagi pogodbe (o zavarovanju posojila) med njo in komitentom. Zato ji gredo zamudne obresti od dolžnika šele, ko ga z lastnim zahtevkom po vračilu plačanega (do česar je upravičena zaradi cesije) spravi v novo zamudo, tokrat proti tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi toženi stranki že prej pozvala na plačilo dolga.

Tožeča stranka v pritožbi tako ugotovitev izpodbija kot napačno, a hkrati priznava, da za obstoj opomina ne more predložiti nobenega dokaza. Na tak način pa pri sodišču druge stopnje ne more zbuditi dvoma v pravilnost po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstev. Zato se sodišče druge stopnje strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki prišli v plačilno zamudo proti tožeči stranki šele z dnem vložitve tožbe, torej od 21.10.1997 dalje. Sodba je v skladu z določbami 277. in 324.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V okviru pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke po povrnitvi stroškov v protivrednosti 20 točk po Odvetniški tarifi, za vlogo za dobavo sklepa o dedovanju, z obrazložitvijo, da tožeča stranka te vloge ni izkazala. Sodišče druge stopnje prav tako ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala zatrjevane vloge po pooblaščencu, zaradi česar bi ji potem šlo povračilo pravdnih stroškov omenjeni protivrednosti. Zato je odločitev o zavrnitvi te stroškovne postavke pravilna.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (368.člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99). V izpodbijani odločbi namreč tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (365.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 154. in 166.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99.