Jedro

Kljub temu, da ZPIZ-1 ne ureja ponovne odmere pokojnine, je toženec tožniku višjo starostno pokojnino od že pravnomočno priznane, odmerjeno z upoštevanjem plač, izplačanih v delnicah za leti 1990 in 1991, utemeljeno priznal od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu višja starostna pokojnina prizna tudi za nazaj, vse od upokojitve dalje, neutemeljen. Ob pravnomočnosti odločbe o pokojnini, pri kateri toženec ni upošteval plač, izplačanih v delnicah, ni podano protipravno ravnanje toženca, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini razlike v pokojninah tudi po tej podlagi neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 7. 6. 2006 in št. ... z dne 7. 8. 2007, izdajo nove odločbe, v kateri bo tožniku odmerjena starostna pokojnina, upoštevajoč kot pokojninsko osnovo tudi del osebnega dohodka, izplačanega v obliki vrednostnih papirjev v letih 1990 in 1991, in na izplačilo zneska v višini, ki predstavlja razliko vsakomesečne pokojnine med dejansko prejeto pokojnino in pokojnino, ki bi mu pripadala od 31. 12. 2001 do 1. 7. 2006, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike pokojnine do plačila, in na povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku izplačati odškodnino v višini razlike med vsakomesečno prejeto pokojnino in pokojnino, ki bi mu pripadala z upoštevanjem izplačil v letih 1990 in 1991 v obliki vrednostnih papirjev v pokojninsko osnovo, za čas od 31. 12 2001 do 1. 7. 2006, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska razlike, in mu povrniti stroške predpravdnega in pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 11.522,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 ter mu povrniti stroške predpravdnega in pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper izpodbijano sodbo se v celoti pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je tožbeni zahtevek gradil na nesporno ugotovljenem dejstvu, da mu je toženec vse od upokojitve dalje zaradi nepravilno odmerjene pokojninske osnove izplačeval prenizko pokojnino, kar toženec posredno priznava, saj mu je od 1. 7. 2006 dalje priznal višjo pokojnino, upoštevajoč v pokojninsko osnovo tudi del plač, izplačan v obliki vrednostnih papirjev za leti 1990 in 1991. Ker je toženec neupravičeno zadržal del pokojnin in ga s tem oškodoval, mu je dolžan povrniti zneske premalo izplačanih pokojnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne strinja se, da ima pravico do na novo odmerjene pokojnine samo za naprej. Poudarja, da je dne 2. 6. 2006 vložil predlog za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP, ker odločitev v sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani opr. št. Ps 211/98 predstavlja predhodno vprašanje. V tem postopku je sodišče ugotovilo, da je bil toženec dolžan upoštevati v pokojninsko osnovo tudi del dohodkov, ki jih je Lek d.d. izplačeval svojim delavcem v obliki vrednostnih papirjev in jih pravilno obračunal na M4 obrazcih. Vprašanje, ali se del dohodka, izplačan v obliki vrednostnih papirjev, všteva v pokojninsko osnovo, je predhodno vprašanje, ki je bistveno za odločitev o višini pokojninske osnove. Pokojninska osnova pa je predhodno vprašanje za odločitev o višini pokojnine. Z odločitvijo v zadevi opr. št. Ps 211/98 je sodišče bistveno drugače rešilo vprašanje tožnikove pokojninske osnove. Tožnik v tem sporu ni sodeloval, zato je predlog za obnovo postopka vložil pravočasno v enem mesecu, odkar je v juniju 2006 za sodbo izvedel. Prav tako je predlog vložil tudi v objektivnem roku. Določba 263. člena ZPIZ-1 ne pomeni, da odločba izdana v obnovi postopka ne more vsebovati izreka o povrnitvi škode. Ker se s to določbo negira namen izrednih pravdnih sredstev, je sodišču predlagal oceno ustavnosti in zakonitosti. Toženec bi kot javni zavod moral vedeti, kaj se všteje v pokojninsko osnovo. Iz sodbe ne izhajajo razlogi, zakaj sodišče meni, da ne gre za predhodno vprašanje. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi podredni zahtevek. Ravnanje javnega zavoda, ki ni imelo podlage v zakonodaji, oziroma ji je nasprotovalo, ni opravičljivo ravnanje. Toženec je pri odmeri pokojnine uporabil 4. alinejo 46. člena ZPIZ/92 in v pokojninsko osnovo ni upošteval dela plač, izplačanega v vrednostnih papirjih, vendar pa v letih 1990 in 1991 ta določba sploh še ni veljala. Sodišče je v postopku opr. št. Ps 211/98 ugotovilo, da je bil toženec na podlagi v letih 1990 in 1991 veljavne zakonodaje dolžan upoštevati v pokojninsko osnovo tudi ta del dohodkov. Tudi toženec je v reviziji ugotovil, da je bil ta del plače izplačan po osnovah in merilih, določenih v splošnih aktih organizacije, in se všteje v pokojninsko osnovo. Toženec bi moral ob ugotavljanju pokojninske osnove upoštevati tiste podatke, ki so bili sporočeni na obrazcih M4. Toženec je ravnal protipravno, saj je pri izdaji odločbe z dne 7. 1. 2002 za izračun pokojninske osnove uporabil 46. člen ZPIZ/92 za čas, ko le-ta sploh še ni veljal. Tudi sicer je Ustavno sodišče RS odločilo, da je ta določba v nasprotju z ustavo. Toženec je ravnal protipravno, ko ni tožniku izdal začasne odločbe. Ob izdaji odločbe je bila tožencu že znana odločitev v sporu opr. št. Ps 211/98 na prvi stopnji. Meni, da je izkazana vrsta protipravnih ravnanj toženca: 46. člen ZPIZ/92 je uporabil retroaktivno; tožnika ni opozoril, da teče spor opr. št. Ps 211/98 in da se mu del plač, izplačan v vrednostnih papirjih, ne všteje v pokojninsko osnovo; ni mu izdal začasne odločbe; kršil je načelo enakosti, revizijo je opravil šele v letu 2006. Ne strinja se, da vrsta sporov pred sodiščem kaže na to, da so bila pravna stališča glede vštevanja dohodkov, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev, nejasna. Obrazložitev sodbe, da je bil toženec neupravičeno obogaten s plačili prispevkov, je v nasprotju z njegovimi navedbami, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pri tem se sklicuje na navedbe v prvi in drugi pripravljalni vlogi. Toženec si je višjo pokojnino, ki bi jo moral dobiti tožnik, neupravičeno zadržal, s čimer je bil neupravičeno obogaten, tožnik pa neupravičeno prikrajšan. Meni, da je s pravnomočno končanim postopkom opr. št. Ps 211/98 odpadla pravna podlaga za izplačevanje pokojnine. Ker je toženec nekaterim zavarovancem izdal začasno odločbo, je kršil 14., 22., 50. in 155. člen Ustave RS, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Priglasil je stroške pritožbe.

Toženec v odgovoru na pritožbo meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Poudarja, da v materialnem pravu ni podlage za odmero pokojnine v višjem znesku za nazaj. Pokojnina od 31. 12. 2001 dalje je bila tožniku odmerjena s pravnomočno odločbo. Iz tega razloga tudi niso izpolnjene odškodninske predpostavke, saj ni podanega protipravnega ravnanja toženca in tudi ne protipravne škode. V pravnomočno odločbo ni mogoče posegati niti posredno s civilnopravnimi inštituti, ki bi imeli za cilj in posledico predrugačenje učinka pravnomočno ugotovljenega stanja. Tudi zmotna uporaba materialnega prava ali napačna ugotovitev dejanskega stanja v upravnem postopku ne pomeni protipravnega ravnanja. Tudi kasnejše odločitve Ustavnega sodišča RS ne vplivajo na pravnomočno končane postopke. Odločitev z dne 7. 1. 2007 pa tudi ni bila a pripori v nasprotju s tedaj veljavnim 19. členom Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nadalje poudarja, da je bilo glede na takratne okoliščine možno določiti višino pokojnine, saj so bile znane vse okoliščine, ki vplivajo na višino pokojninske osnove. Tožnik ni vložil pritožbe zoper to odločbo. Meni, da ni podlage za povračilne zahtevke, saj podlaga ni niti odpadla niti se spremenila. Tožnik je prejel tisto, kar mu je pripadalo po pravnomočni odločbi. Opozarja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje podal ugovor zastaranja. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, ker pri odločitvi v socialnem sporu opr. št. Ps 211/98 ne gre za predhodno vprašanje v zvezi z izdajo odločbe o starostni pokojnini. Tudi sicer pa bi odločba, izdana v obnovi postopka lahko učinkovala le za naprej. Sklicuje se na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah opr. št. Psp 364/2008, Psp 367/2008, Psp 128/2008 in Psp 97/2008. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Smiselno očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

V predmetni zadevi gre za spor o tem, od kdaj dalje ima tožnik pravico do na novo odmerjene starostne pokojnine, pri kateri se za izračun pokojninske osnove upošteva tudi del plače, izplačan v obliki vrednostnih papirjev v letih 1990 in 1991 pri delodajalcu L. d.d.. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila z odločbo toženca z dne 7. 1. 2002 tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 211.347,53 SIT na mesec od dne 31. 12. 2001 dalje. Tožnik se zoper omenjeno odločbo ni pritožil in je postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je dne 2. 6. 2006 vložil predlog za obnovo postopka in predlagal, da se mu ponovno odmeri pokojnina. Toženec je z odločbo z dne 7. 6. 2006 tožniku na novo odmeril starostno pokojnino, in sicer v znesku 265.630,53 SIT na mesec od dne 1. 7. 2006 dalje. S to odločbo je bila nadomeščena odločba z dne 7. 1. 2002. Z dokončno odločbo toženca z dne 7. 8. 2007 je bila tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 7. 6. 2006 zavrnjena. Tožnik torej zahteva, da se mu prizna in odmeri višja starostna pokojnina tudi za nazaj – od upokojitve (31. 12. 2001) dalje.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 58. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 7. 8. 2007. Tožnik zato v tem postopku neutemeljeno vztraja, da bi mu toženec v postopku priznanja pravice do starostne pokojnine, torej v postopku izdaje odločbe z dne 7. 1. 2002 moral izdati začasno odločbo. Odločba z dne 7. 1. 2002 je namreč postala dokončna in pravnomočna v upravnem postopku. Tožnik zoper to odločbo ni niti vložil pritožbe niti ni v postopku njene izdaje zahteval, da bi mu toženec izdal začasno odločbo. Ob dokončnosti in pravnomočnosti odločbe z dne 7. 1. 2002 je neutemeljeno tudi sklicevanje na druge primere ter na to, da naj bi bili na podlagi enakega dejanskega in pravnega stanja ti primeri obravnavani različno, pri čemer samo dejstvo, da so nekaterim zavarovancem bile izdane začasne odločbe, ne predstavlja ne enakega dejanskega in ne enakega pravnega stanja.

Prav dokončnost in pravnomočnost odločbe toženca z dne 7. 1. 2002 je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena. Tožniku je bila namreč že dokončno in pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Po 1. odstavku 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZUP), ki se skladno z 249. členom ZPIZ-1 uporablja za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, če ni s tem zakonom drugače določeno, je dokončna tista odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP). V pravnomočna razmerja je dopustno posegati le pod pogoji in na način, kot ga določa zakon.

Pritožbeno sodišče je že večkrat doslej zavzelo stališče (npr. v zadevi opr. št. Psp 539/2008), da se na novo odmerjena pokojnina lahko izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Toženec sicer strogo pravno formalno za ponovno odmerjanje že pravnomočno priznane pokojnine ni imel ustreznega pravnega temelja v določbah ZPIZ-1, vendar je tožnikovi zahtevi iz materialnopravnega vidika glede na temeljna načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zlasti pogojenosti pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja (6. odstavek 7. člena ZPIZ-1), po temelju pravilno ugodil, poleg tega pa tudi ni odločil v njegovo škodo. Na takšno stališče pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi oprlo izpodbijano sodbo, nanj pa opozarja tudi toženec v odgovoru na pritožbo.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da njegova vloga z dne 2. 6. 2006 predstavlja predlog za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Po 1. odstavku 147. člena ZUP je predhodno vprašanje takšno vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, in je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Starostna pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, ki po določbi 1. odstavka 39. člena ZPIZ-1 predstavlja mesečno povprečje plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Od vprašanja, ali se del plač, izplačan v obliki vrednostnih papirjev, všteje v pokojninsko osnovo, je torej odvisen izračun pokojninske osnove. Izračun pokojninske osnove pa je pogoj za odmero starostne pokojnine in ni samostojna pravna celota. Poleg tega je izračun pokojninske osnove v toženčevi pristojnosti (10. člena ZPIZ-1). Pritožbeno sodišče tako soglaša s sodiščem prve stopnje, da v obravnavnem primeru ne gre za obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP. Sicer pa bi tudi v primeru, če bi toženec izpeljal obnovo postopka, in bi bili za to izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji, torej da bi bil predlog vložen znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka in bi šlo za obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, odločba, izdana v obnovi postopka skladno z 263. členom ZPIZ-1 prav tako učinkovala od 1. 7. 2006 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vloženem predlogu za obnovo postopka. Odločba, izdana v obnovi postopka, namreč po 263. členu ZPIZ-1 učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Pri tem pritožbeno sodišče ne soglaša s tožnikom, da gre za neustavno določbo. Določba 263. člena ZPIZ-1 je namreč v primerjavi z določbami ZUP specialna določba.

Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo tako zahtevek na odpravo odločb toženca, kot tudi zahtevek na izplačilo razlike višje pokojnine od upokojitve dalje, ker za takšno izplačilo ni ustreznega pravnega temelja.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da (prvi in drugi podredni) tožbeni zahtevek na izplačilo razlike višje pokojnine od upokojitve dalje ni utemeljen niti na podlagi določb o odškodninski odgovornosti toženca in določb o neupravičeni obogatitvi.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana odškodninska odgovornost toženca, ker ni podano njegovo protipravno ravnanje, kot ena izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti. 1. odstavek 276. člena ZPIZ-1 določa, da zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določili zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po določbi 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami – v nadaljevanju: OZ) oziroma po 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ 29/78 s spremembami – v nadaljevanju: ZOR) v zvezi s 1060. členom OZ je, kdor povzroči drugemu škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Kot je že bilo poudarjeno, tožnik zoper odločbo z dne 7. 1. 2002 ni vložil pritožbe, zato je le-ta postala pravnomočna. Pravnomočnost pa je takšna lastnost upravne odločbe, ki preprečuje spremembo pravnega razmerja, ki ga ureja. To pomeni, da je s pravnomočnostjo odločbe sanirana njena eventualna nepravilnost in nezakonitost. Dokončna in pravnomočna odločba z dne 7. 1. 2002 je bila izdana pred izdajo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 25/2002 z dne 12. 9. 2003 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 211/98 z dne 11. 12. 2001, kakor tudi pred odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Ur. l. RS, št. 65/2002) v zvezi s presojo ustavnosti in zakonitosti dela določbe 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ/92), po katerem se za izračun pokojninske osnove ni upošteval del plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup pri izplačevalcu v postopku lastninskega preoblikovanja. Tudi s tem, da se pravilnosti podatkov, vnesenih v matično evidenco glede vštetja plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v letih 1990 in 1991, ne presoja po določbi 4. odstavka 46. člena ZPIZ/92, temveč določbi 19. člena Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 40/83 s spremembami), po stališču pritožbenega sodišča ni podana predpostavka protipravnega ravnanja. Toženec tudi ni kršil 7. člena ZUP (načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi) s tem, ko tožnice ni obvestil o teku sodnega postopka, opr. št. Ps 211/98. Ob pravnomočnosti odločbe z dne 7. 1. 2002 so neutemeljeni tudi očitki, da bi moral toženec tožnika obravnavati enako kot druge zavarovance in mu izdati začasno odločbo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi opr. št. II Ips 509/2000 in sodbi opr. št. II Ips 120/2002 izreklo, da napake v postopku, pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Protipravnosti ne gre enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku sodnega varstva pravic.

Po 190. členu OZ oziroma po 210. členu ZOR obveznost vrnitve nastane, če je nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti pa nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Tožnik sicer pravilno opozarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bil toženec obogaten s pokojnino, ki bi jo na podlagi plačanih prispevkov od dela plač, izplačanih v vrednostnih papirjih, moral dobiti tožnik in ne s plačilom prispevkov, vendar pa to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, temelj za izplačevanje starostne pokojnine do 30. 6. 2006 dokončna in pravnomočna odločba toženca z dne 7. 1. 2002, od 1. 7. 2006 dalje pa odločba toženca z dne 7. 6. 2006. Tožnik zmotno meni, da je s pravnomočno končanim postopkom opr. št. Ps 211/98 odpadla pravna podlaga za izplačevanje pokojnine.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zavrnilno sodbo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške pritožbe krije sam.