Jedro

Da bi sodišče prve stopnje sploh lahko upoštevalo vrednost ure, ki jo pritožbeno zatrjuje tožeča stranka (in da ima na vidnem mestu izobešen cenik iz katerega naj bi ta vrednost izhajala), bi jo morala tožeča stranka najprej zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, poleg tega pa tudi navajati, da je bila med pravdnima strankama v zvezi s spornimi deli dogovorjena takšna vrednost ure, šele nato pa vse to tudi dokazati. Poizvedovalni (informativni) dokaz, na katerega se v bistvu sklicuje pritožnica z navajanjem, da bi se o ceni posamezne ure sodišče lahko prepričalo, če bi zaslišalo tožnika, v pravdnem postopku ni dovoljen. Poizvedovalni dokaz ne potrjuje navedb stranke, ampak se z njimi dejstva, ki bi jih morala stranka predhodno navajati, šele ugotavljajo, kar v pravdi ni dopustno (z redkimi izjemami, ki pa v konkretnem primeru niso podane).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., V. in VII. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo terjatev tožeče stranke v znesku 2.047,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), ugotovilo tudi terjatev tožene stranke v znesku 213,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 do plačila (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), ugotovilo, da terjatev tožeče stranke v znesku 132,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 dalje do plačila ne obstoji (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 1.966,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Ugotovljeni terjatvi iz I. in II. točke izreka sodbe je nato medsebojno pobotalo za znesek 213,04 EUR (V. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter toženi stranki v plačilo naložilo 1.834,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2019 dalje do plačila (VI. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 708,01 EUR v roku 8 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (VII. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper II., V. in VII. točko izreka citirane sodbe (tj. v delu, v katerem v pravdi ni uspela) je tožeča stranka vložila pritožbo iz „_vseh pritožbenih razlogov_“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Podrejeno je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, uvodoma citirano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je tožeča stranka zahtevala, da se njeni stroški pritožbenega postopka naložijo v plačilo toženi stranki.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V konkretnem primeru je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo za opravljena dela izdelave in dodelave svetlobnih signalov ter popravilo avtoelektrike na kamionu tožene stranke, in sicer po računu RA 00362-0002100 v znesku 2.179,51 EUR. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke, je tožena stranka isti znesek uveljavljala v pobot. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 25. 3. 2021 odločilo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

7. V postopku v gospodarskih sporih majhne vrednosti se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Z navedbami, i) da tožena stranka ugovora glede višine posamezne delovne ure ni podala pravočasno, da je (zgolj) v drugi pripravljalni vlogi podala navedbo, da je tožeča stranka delo preveč obračunala, da je takšen ugovor tudi povsem nekonkretiziran in da ga sodišče prve stopnje glede na določila 452. in 453. člena ZPP ne bi smelo upoštevati, ter ii) da enako velja tudi za pobotni ugovor tožene stranke, uveljavlja pritožnica relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tj. kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker ta v določbo prvega odstavka 458. člena ZPP ni vključena, v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani, predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče na citirane očitke zato ni odgovarjalo.

9. Z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami, 1) da iz izvedenskega mnenja sicer res izhaja, da je za tovrstno delo potrebnih med 25 in 30 delovnih ur in da je bila povprečna vrednost posamezne ure v 2018 30,00 EUR, da pa je v naslednjem stavku izvedenec tudi povsem jasno navedel, da _v kolikor ima izvajalec vrednost storitve objavljeno po ceniku v letu 2018, se upošteva njegova vrednost delovne ure 34,51 EUR_; 2) da ne gre spregledati dejstev, da je tožeča stranka v obeh izdanih računih toženi stranki vrednost posamezne delovne ure obračunala enako in da sta pravdni stranki že v preteklosti poslovno sodelovali, na podlagi česar je po navedbah pritožnice mogoče zaključiti, da je bila tožena stranka že predhodno seznanjena z višino tožnikove delovne ure; 3) da se zastavlja vprašanje, zakaj sodišče prve stopnje ni vzelo povprečja potrebnih delovnih ur po ugotovitvah izvedenca in ga pomnožilo z vrednostjo 30,00 EUR; 4) da sta računa št. RA 00136-0002100 z dne 12. 6. 2018 in št. RA 00362-0002100 z dne 17. 12. 2018 neprimerljiva ipd., pa izpodbija tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP v postopku o sporu majhne vrednosti prav tako ni dovoljeno. Dejansko stanje, kot ga je (oziroma ni) ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je za pritožbeno sodišče neizpodbojen dejanski substrat zadeve, zato so trditve, prek katerih tožeča stranka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, za pritožbeno sodišče neupoštevne. Po pooblastilu iz drugega odstavka 458. člena ZPP bi pritožbeno sodišče v postopku v sporu majhne vrednosti sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje le v primeru, če bi ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

10. Tožeča stranka v nadaljevanju svoje pritožbe navaja, da je višina njene delovne ure povsem v njeni izključni domeni, kar naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da tožeča stranka posluje kot obrtnik v zasebnem sektorju in je določanje posamezne delovne ure posledica njegove lastne presoje ob upoštevanju narave in vrste njegovega dela (kar je po navedbah pritožnice skladno s smernicami Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije oziroma OOZ Novo mesto) ter da je sodišče prve stopnje s poseganjem v višino posamezne delovne ure (vrednost delovne ure v znesku 30,00 EUR je podatek, ki ga je prvostopenjsko sodišče črpalo iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A. A. - op. pritožbenega sodišča) ravnalo v nasprotju z dopustno svobodno gospodarsko pobudo. Ker pa se kot obrazloženo tožeča stranka neuspešno upira že ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v zvezi z vrednostjo delovne ure tožeče stranke, saj ta predstavlja del dejstvene podlage izpodbijane odločitve, ji pritožbeno sodišče odgovarja, da način določanja cene v zvezi z obravnavano pritožbo ni relevantno dejstvo.

11. Spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe pritožnica končno ne more doseči niti z navedbo, da je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik višino posamezne ure posebej obrazložiti, saj da tega tožnik na nobenem mestu ni dolžan storiti in da bi se sodišče prve stopnje o tem lahko prepričalo, če bi tožnika zaslišalo. Res je sicer, da tožeča stranka v tem postopku ni bila dolžna izrecno pojasnjevati, zakaj je obračunala višjo postavko (tj. višjo ceno delovne ure) kot je bila povprečna cena delovne ure v letu 2018, ni pa res, da tožeča stranka na nobenem mestu ni bila dolžna pojasniti, kakšna sploh je bila cena njene delovne ure oziroma da bi se o ceni sodišče prve stopnje lahko prepričalo z zaslišanjem tožnika. Da bi sodišče prve stopnje sploh lahko upoštevalo vrednost ure, ki jo pritožbeno zatrjuje tožeča stranka (in da ima na vidnem mestu izobešen cenik iz katerega naj bi ta vrednost izhajala), bi jo morala tožeča stranka najprej zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, poleg tega pa tudi navajati, da je bila med pravdnima strankama v zvezi s s spornimi deli dogovorjena takšna vrednost ure, šele nato pa vse to tudi dokazati. Poizvedovalni (informativni) dokaz, na katerega se v bistvu sklicuje pritožnica z navajanjem, da bi se o ceni posamezne ure sodišče lahko prepričalo, če bi zaslišalo tožnika, v pravdnem postopku ni dovoljen. Poizvedovalni dokaz ne potrjuje navedb stranke, ampak se z njimi dejstva, ki bi jih morala stranka predhodno navajati, šele ugotavljajo, kar v pravdi ni dopustno (z redkimi izjemami, ki pa v konkretnem primeru niso podane). Ker tega tožeča stranka ni storila, je prvostopenjsko sodišče upoštevaje ugovore tožene stranke glede vrednosti delovne ure pravilno uporabilo postavko, ki jo je kot povprečno ceno ugotovil izvedenec.

12. Vse navedeno pomeni, da so uveljavljeni pritožbeni razlogi delno neutemeljeni, delno pa neupoštevni. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., V. in VII. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je upoštevaje načelo uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).