Jedro

Ne glede na to ali je najemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, prenehala sporazumno ali z odstopom od pogodbe oziroma z odpovedjo, je na najemniku trditveno in dokazno breme ne le o tem, da je izpraznil poslovne prostore, pač pa tudi, da je izpraznjene poslovne prostore izročil najemodajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini 813,65 EUR v roku 15 dni, v primeru plačilne zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ohranilo v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 58/2015 z dne 16. 9. 2015. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 2.402,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Pritožbenih stroškov ni specificirala.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz utemeljitve izpodbijane sodbe izhaja, da je med strankama nesporno prenehalo najemno razmerje, sporno pa je, ali tožena stranka poslovni prostor še vedno zaseda, kot trdi tožeča stranka, saj tožena stranka navaja, da predmetnega poslovnega prostora ne poseduje več od 1. 3. 2014, ko ga je izpraznila in ga tako pustila prostega oseb in stvari. Na podlagi uspeha dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka brez pravne podlage zaseda poslovne prostore tožeče stranke, zato je na podlagi 29. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) obdržalo izpraznitveni nalog v celoti v veljavi. Do navedenega zaključka je prišlo zlasti na podlagi navedb same tožene stranke v postopku, vodenim pod opr. št. II Pg 36/2015 (zadevni spis pred razdružitvijo postopka), da sta ji bila s strani tožeče stranke na naslovu spornih poslovnih prostorov odvzeta dva viličarja, ki sta bila vključena v ceno najema teh poslovnih prostorov in da je bila od odvzema viličarjev do 1. 10. 2015 tožena stranka primorana za nadomestna viličarja plačevati najemnino. Iz navedenega je prvostopenjsko sodišče logično sklepalo, da je toženec uporabljal poslovne prostore vsaj do 1. 10. 2015, zato ni sledilo niti njegovim navedbam, da so v spis vložene fotografije upravnika objekta fotomontaža. Ker je z nasprotujočimi si navedbami tožena stranka izgubila verodostojnost, po oceni sodišča ni bil potreben več niti dokaz z ogledom spornih poslovnih prostorov, saj bi predstavljal zgolj zavlačevanje postopka. Enako velja tudi za predlagani dokaz tožene stranke, da se zasliši njenega direktorja kot stranko.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do vseh navedb tožene stranke, zaradi česar naj bi bila sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi lahko zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, če ne bi obravnavalo kakšne bistvene dejanske navedbe tožeče stranke, ki je odločilnega pomena, česar pa ni storilo. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, zato so pritožbene navedbe, da se ne more preizkusiti, neutemeljene.

7. Glede na to, da tožena stranka priznava, da je pripravljalno vlogo tožeče stranke prejela pred narokom za glavno obravnavo, se izkažejo za brezpredmetne pritožbene navedbe, da ji vloga ni bila vročena v varen elektronski predal ali po pošti s povratnico, ampak kar preko navadne elektronske pošte. Čeprav pripravljalna vloga vsebuje dokazne predloge, ne gre za zapleteno in obsežno pripravljalno vlogo, katere preučitev bi terjala določitev zahtevanega 15-dnevnega roka za odgovor, ampak jo je bilo možno proučiti že pred narokom ali na naroku samem, saj je bilo že na podlagi ugovora tožene stranke jasno, da je med strankama sporno le, ali tožena stranka (še) zaseda predmetne poslovne prostore. Navedbe iz pripravljalne vloge bi tožeča stranka končno lahko podala tudi na samem naroku za glavno obravnavo, tožena stranka pa bi se o teh navedbah morala na naroku tudi izjasniti. Tožena stranka se ne more sklicevati na dejstvo, da zakoniti zastopnik tožene stranke na naroku ni bil prisoten, saj je bil prisoten njen pooblaščenec. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženi stranki ni bila odvzeta pravica do izjavljanja, niti ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, niti ni bila kršena določba 22. in 23. člena Ustave RS. Prav tako ni bilo kršeno načelo enakega varstva pravic, niti ni prišlo do samovolje sodišča. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnica, ni primerljiva s to zadevo, saj je tam šlo za vročitev obsežne vloge v kompleksnejši zadevi, kar pa ni slučaj v tej zadevi.

8. Ne glede na to ali je najemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, prenehala sporazumno (kot trdi tožena stranka) ali z odstopom od pogodbe oziroma z odpovedjo, je na najemniku trditveno in dokazno breme ne le o tem, da je izpraznil poslovne prostore, pač pa tudi, da je izpraznjene poslovne prostore izročil najemodajalcu. Po določilu 30. člena ZPSPP se ob izročitvi izpraznjenih poslovnih stavb oziroma poslovnih stavb oziroma poslovnih prostorov in naprav najemodajalcu sestavi poseben zapisnik o njihovem stanju. Tožena stranka pa je trdila le, da poslovnega prostora ne poseduje več od 1. 3. 2014 dalje, da sta se pravdni stranki ustno sporazumeli o soglasni prekinitvi najemnega razmerja in ureditvi medsebojnih odprtih denarnih obveznosti ter da je istega dne toženec izpraznil predmetni poslovni prostor ter ga tako pustil praznega oseb in stvari. Tožena stranka ni podala konkretnih trditev glede izročitve poslovnih prostorov tožeči stranki, čeprav je bilo na njej, da izkaže tudi izročitev in primopredajo poslovnih prostorov najemodajalcu. Za uspeh tožene stranke v tem postopku ne zadošča, če dokaže, da je poslovne prostore izpraznila, saj bi morala dokazati tudi, da jih je izročila ali pa vsaj ponudila v primopredajo tožeči stranki. Od najemnika se zahteva aktivno ravnanje v smeri izročitve prostorov najemodajalcu. O tem pa ni tožena stranka nič navedla. Zato ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je poslovni prostor izpraznila in ga pustila prostega oseb in stvari ter tako smatrala zadevo za urejeno. Ker je bila že trditvena podlaga tožene stranke preskromna, tožena stranka ne more uspeti z navedbami, da bi sodišče moralo zaslišati toženo stranko in opraviti ogled na kraju samem. Tudi če bi ta dva dokaza potrdila, da so poslovni prostori izpraznjeni, to še ne bi pomenilo tudi, da jih je tožena stranka izročila ali vsaj ponudila v primopredajo tožeči stranki. Zato pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva ali celo zmotna. Prav tako ne more uspeti z navedbami o spornosti fotografij skladišča, niti z navedbami o nepomembnosti dejstev glede odvzema viličarjev toženi stranki za to zadevo. Glede dokaznega predloga v zvezi z zaslišanjem upravnika, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta dokazni predlog podala tožeča stranka, ne pa tožena stranka, zato predstavlja takšen dokazni predlog s strani tožene stranke nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP, saj tožena stranka ni pojasnila, da tega dokaza ni mogla brez svoje krivde podati pravočasno. Pa tudi sicer ne bi mogla z njim uspeti glede na pomanjkljivo trditveno podlago, kot je obrazloženo zgoraj.

9. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. In ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z odvetniško tarifo. Sodnih taks tožeči stranki ni priznalo, saj ni dokazala, da jih je poravnala. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.