Jedro

Dejstvo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena po poteku roka za podajo odpovedi, ne vpliva na njeno zakonitost, saj je bila podana pravočasno. Kot dan podaje odpovedi se šteje dan, ko je generalni direktor tožene stranke odločil, da se odpoved vroči po običajni poti, kot je bila v veljavi pri toženi stranki (kar je tudi v skladu z zakonskimi določbami o vročanju odpovedi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 in sklep z dne 11. 8. 2010 nezakonita ter da se odpravita; da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je od 24. 8. 2010 dalje ter ji priznati delovno dobo in tožečo stranko pozvati nazaj na delo; da je dolžna izplačati tožeči stranki za čas brezposelnosti od 24. 8. 2010 dalje bruto plačo v znesku 1.475,07 EUR mesečno za vsak mesec brezposelnosti, od te plače obračunati in plačati dolžne davke in prispevke v socialno varnost ter neto zneske izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot datum, kdaj je tožena stranka kot delodajalec ugotovila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, štelo 24. 5. 2010, ko je bil primer odstopljen v nadaljnjo preiskavo specializiranemu oddelku pri Vrhovnem državnem tožilstvu. Tožena stranka je k svoji vlogi z dne 11. 1. 2011 priložila na izrecno zahtevo tožeče stranke kopijo poštne knjige oddanih poštnih pošiljk z dne 28. 6. 2010, iz katerih je razvidno, da je tega dne bil na pošto oddan sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 in pooblaščenec tožeče stranke ga je prejel dne 29. 6. 2010. Glede na ugotovljen datum 24. 5. 2010, v zvezi z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je 30-dnevni prekluzivni rok potekel dne 23. 6. 2010 in je bila izredna odpoved podana po poteku tega roka, torej je prepozna. Sodišče prve stopnje je sicer odločitev utemeljilo zgolj z obrazložitvijo, da iz dejanj tožene stranke znotraj tega roka izhaja resna namera tožene stranke za učinkovanje odpovedi, pri tem pa ni pojasnilo, katera so ta dejanja, ki bi kazala na resno namero in kateri je tisti datum, ko sodišče šteje, da je tožena stranka želela, da izredna odpoved učinkuje navzven. Tožeča stranka izpostavi tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj se je dejansko tožena stranka seznanila z vsemi razlogi že 5. 2. 2010 in ne šele 24. 5. 2010. Saj kot izhaja iz dopisa z dne 24. 5. 2010, je pod zvezo naveden datum 5. 2. 2010, pri čemer se 1. odstavek glasi, da je z dokumentom, navedenim pod zvezo, bila VS RS posredovana dokumentacija, na podlagi katere izhajajo razlogi za sum, da je tožnica storila tri kazniva dejanja. Da sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem procesnih dejanj pri toženi stranki ne bi smelo pokloniti vere priči J.G., pa potrjuje dejstvo, da je svojo izpovedbo skušal potek dogodkov prikazati zavajajoče, saj je izrecno pojasnil, da je bil datum 23. 6. 2010 datum, ko je podpisal sklep o izredni odpovedi in da se je tedaj prvič seznanil s predmetno zadevo oziroma tožničinimi kršitvami, čeprav je potrjeno, da je na vabilu z dne 7. 6. 2010 tudi njegov podpis, torej se ni prvič seznanil z zadevo šele 23. 6. 2010. Sicer pa tožeča stranka izrecno izpostavi, da tožena stranka ni predložila nobenega relevantnega dokaza, ki bi potrjeval obstoj zakonskih znakov tožnici očitanega kaznivega dejanja. Toženka je raziskavo vodila površno, njeni zaključki glede storitve kršitev pogodbenih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, temeljijo zgolj na insinuacijah, saj ne dokazujejo vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 3. odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1 – Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji). Zmotno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z dejstvom, glede katerega tožena stranka tekom dokaznega postopka ni predložila enega samega dokaza, oziroma podala navedbe, zakaj delovno razmerje s tožnico ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri presoji te okoliščine bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je bila tožnica dobra policistka, z dolgoletnim stažem v policiji in to brez ene same kršitve. Vsekakor je obstajala možnost nadaljnjega sodelovanja in sicer vsaj do zaključka morebitnega kazenskega postopka. Prav tako je iz vabila in obvestila z dne 7. 6. 2010 razbrati, da so bili razlogi za zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugačni in ne identični razlogom, ki se omenjajo kasneje v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je v zvezi z očitki glede ocene načina nastanka poškodb na vozilih v nesreči, ki jo je obravnavala skupaj s policistom M.V., zahtevala angažiranje izvedenca cestno-prometne stroke, saj bi bil le izvedenec te specializacije sposoben pojasniti sporne okoliščine, ki jih je vsekakor potrebno ugotoviti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tako je podana kršitev načela kontradiktornosti, na podlagi katerega mora sodišče dati stranki vsaki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali sodba nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Prav tako ni potrjevana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere ocene, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem cestno-prometne stroke ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njim ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembne, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša, da za odločitev v sporu ni bilo pomembno izvedeniško mnenje izvedenca cestno-prometne stroke, saj je bilo dejansko stanje glede očitanih kršitev tožnici ob upoštevanju vseh ostalih izvedenih dokazov že dovolj razčiščeno, kar je omogočalo sprejem odločitve. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati, ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče svoje prepričanju in na podlagi vestne in skrbne dokaze vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Po odločbi 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A – Ur. l. RS, št. 103/2007 in nadaljnji) mora izredno odpoved delodajalec podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Rok je prekluziven in njegova zamuda pomeni, da je odpoved nezakonita. Kdaj začne rok teči, je dejansko vprašanje, zaključi pa se s podajo odpovedi, ne pa z njeno vročitvijo delavcu. Po določbi 87. člena ZDR mora biti (pisna) odpoved vročena delavcu in dokler ni vročena, ne more imeti učinkov. Šele z vročitvijo začne teči tudi odpovedni rok in rok za sodno varstvo. Na pravočasnost same odpovedi vročitev ne vpliva, pomembno pa je, kdaj je bila podana, torej kdaj jo je delodajalec podal (sprejel)(1).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici s sklepom z dne 21. 6. 2010 (A2) podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je naklepoma kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (po členu 257/III Kazenskega zakonika – KZ-1 – Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji) in ker je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. O tožničini pritožbi zoper naveden sklep je odločala komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije in jo je s sklepom z dne 11. 8. 2010 (A3) kot neutemeljeno zavrnila. Pred izdajo prvostopenjskega sklepa je bil tožnici dne 18. 6. 2010 omogočen zagovor, ki se ga je udeležila in tudi podala obširen pismen zagovor (A4 in A5), pri čemer je bilo tožnici vabilo na zagovor (ki je vsebovalo tudi navedbo in obrazložitev razloga, zaradi katerega je nameravala tožena stranka tožnici odpovedati pogodbo o zaposlitvi - B4) vročeno dne 14. 6. 2010 (B2). Glede na to, da je tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje ugotovila razlog za izredno odpoved z dne 24. 5. 2010, ko je zadevo odstopila v nadaljnjo preiskavo specializiranemu oddelku pri skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije (hudodelska združba – sum storitve kaznivih dejanj – B7), je tožena stranka s tem, ko je izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010, po stališču pritožbenega sodišča spoštovala 30-dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR (tudi brez upoštevanja datuma, ko je tožnica podala podroben in obširen pismen zagovor in ki ga je tožena stranka v izredni odpovedi tudi upoštevala). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v predpisanem roku, saj iz dejanj tožene stranke znotraj tega roka izhaja resna namera za učinkovanje odpovedi.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati šele z vročitvijo delavcu. Kdaj je mogoče delodajalčevo ravnanje opredeliti kot resno namero o tem, da naj sestavljena odpoved učinkuje, je stvar pravne presoje ob upoštevanju konkretnih okoliščin vsakokratne obravnave odpovedi (2). V tem individualnem delovnem sporu je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010, ki ga je podpisal generalni direktor Policije dne 23. 6. 2010, vseboval odredbo, da se ta sklep vrne Uradu za ... (B), to je bivši kadrovski službi in se nato vroča po notranji poti, kot je izpovedal generalni direktor Policije (list. št. 62), torej, da se vroča tožnici po notranjih predpisih. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče soglaša, da je iz navedenih dejanj razvidna resna namera tožene stranke, da naj bi sicer pravočasno sestavljen in podpisan sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi dejansko učinkoval. S tem, ko je tožena stranka odločila, da bo tožnici sporni sklep vročila preko Urada za ..., ki je generalnemu direktorju Policije tudi posredoval sporni sklep, torej po običajni poti pri toženi stranki, in kar dopušča tudi ZPP, in da je bil tožnici sporni sklep vročen dne 29. 6. 2009, po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je bila zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

Pritožba pavšalno uveljavlja, da so bili razlogi za zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugačni glede na vabilo in obvestilo z dne 7. 6. 2010 in ne identični razlogom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa teh razlogov ne konkretizira. V obvestilu in vabilu na zagovor z dne 7. 6. 2010 je tožena stranka tožnici očitala dejanja storjeno dne 20. 8. 2009, ko je skupaj s policistko I.P. z dnevnim razporedom dela in delovnih nalog razporejena v prometno patruljo in sicer kot vodja patrulje, ko je med ostalim zabeležila tudi obravnavo prometne nesreče ob 23.05 uri v naselju K., o dogodku seznanila tudi dežurnega policista, pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da z I.P. prometne nesreče sploh nista obravnavali in da sploh nista bili na kraju prometne nesreče; prav tako so ji očitali utemeljene razloge za sum, da je dne 3. 10. 2009 in 26. 12. 2009 storila kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 3. odstavku 257. člena KZ-1, zaradi česar je bil dne 24. 5. 2010 obveščen specializiran oddelek pri skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri vrhovnem državnem tožilstvu, ki so pristojni za nadaljnjo obravnavanje navedenih kaznivih dejanj. Prav tako pa ji je očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (35. člen ZDR, 1. odstavek 14. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 4. 2007). V sklepu o izredni odpovedi z dne 21. 6. 2010 pa je tožena stranka spoznala tožnico za odgovorno, da je naklepoma kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, katere kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradni pravic in naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, za dejanja, ki jih je storila dne 20. 8. 2009, 3. 10. 2009 in 26. 12. 2009. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za identična dejanja, ki jih je očitala tožnici v obdolžitvi dne 7. 6. 2010, zato je nasprotni pavšalni pritožbeni očitek neutemeljen.

Neutemeljeno pritožba tudi očita toženi stranki, da je raziskavo vodila površno in da njeni zaključki glede storitve kršitve pogodbenih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja temeljijo zgolj na insinuacijah in ne dokazujejo vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega, v čem je podana kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja po 3. odstavku 257. člena KZ-1 in to tudi ustrezno in obširno utemeljijo.

Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitev 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnica huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima tudi vse znake dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 257. člena KZ-1, in sicer so navedeni trije primer „nastavljenih“ prometnih nesreč, pri obravnavi katerih je sodelovala tožnica kot vodja prometne patrulje in sicer gre za prometne nesreče z dne 20. 8. 2009, 3. 10. 2009 in 26. 12. 2009: - tožnica je v prvem primeru zlorabila svoj uradni položaj tako, da je izpolnila obvestilo na podlagi 3. odstavka 136. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 56/2008 in nadaljnji), s katerim je odstopila od ogleda prometne nesreče, čeprav je naknadno ugotovljeno, da je tožnica skupaj z drugo policistko prometne nesreče z dne 20. 8. 2009 dejansko nista obravnavali oziroma na kraju nesreče nista bili, ker se je prometna nesreča, kot je bila opisana v poročilu o opravljenem delu tožnice, dejansko ni zgodila. Sodišče prve stopnje je po prepričljivi izpovedbi priče I.P. ugotovilo, da je tožnica podrejeni sodelavki I.P., ki je bila šele na usposabljanju, naročila vpis prometne nesreče v poročilo o opravljanem delu, ki pa se 20. 8. 2009 dejansko ni zgodila in je tudi nista obravnavali; - podobno je v primeru prometne nesreče z dne 30. 10. 2009, ko je skupaj še z drugim policistom P.L. v prometni patrulji (prav tako osumljen sodelovanja v hudodelski združbi) obravnavala prometno nesrečo z udeležbo divjadi. Iz pridobljenih spisov zavarovalnice M. za škodni dogodek z dne 20. 8. 2009, v katerem je bilo udeleženo vozilo znamke Fiat ..., reg. št. ... in spisa zavarovalnice T. za škodni dogodek dne 3. 10. 2009, v katerem je bilo udeleženo vozilo znamke Fiato ..., reg. št. ..., je bilo ugotovljeno, da so poškodbe zunanjih sprednjih delov identične; - v zvezi s tretjo prometno nesrečo z dne 26. 12. 2009 pa je pri pregledu fotografij iz spisov zavarovalnice T., dokumentacije PP P. v zvezi z navedeno prometno nesrečo in zaslišanjem prič, potrjeni razlogi, da do prometne nesreče ni prišlo v zatrjevanih okoliščinah, kar je na kraju ogleda prometne nesreče ugotovil tudi policist, M.V., ki je bil tistega dne skupaj s tožnico razporejen v policijsko patruljo, pri čemer mu je tožnica kot vodja patrulje naročila, da prometno nesrečo obravnava po izjavah udeležencev. Sodišče prve stopnje je po prepričljivi izpovedbi priče M.V. v zvezi s prometno nesrečo z dne 26. 12. 2009 ugotovilo, da je tožnica kot vodja patrulje sodelavca prepričevala in mu naročila, da naj prometno nesrečo obravnava po izjavah voznikov, saj na sodišču ne bo mogoče dokazati suma „nameščene“ prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnice, prič in upoštevajoč vso predloženo listinsko dokumentacijo utemeljeno zaključilo, da je tožnica s svojimi ravnanji dne 20. 8. 2009, 3. 10. 2009 in 26. 12. 2009 kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da imajo njene kršitve vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 3. odstavku 257. člena KZ-1 (ki določa, da se uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prestopi mejo uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti kaznuje z zaporom od treh do petih let). Tožnica pa je z navedenimi dejanji kršila tudi 35. člen ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo delo, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škoduje, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, prav tako pa je ravnala tudi v nasprotju z določbo 32. člena ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazne zaključke in soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje. Iz teh zaključkov izhaja ugotovitev, da je obstajal utemeljen razlog, ki je opravičeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj je tožnica izrabila svoj položaj pri toženi stranki. Sodišče se je opredelilo tudi do obstoja okoliščin iz 1. odstavka 110. člena ZDR, ki so pogoji za izredno odpoved in zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Glede na tožničin status in značaj dela policistke (vodje patrulje), ki zahtevo visoko stopnjo zaupanja in varovanja ugleda, pritožbeno sodišče soglaša, da tožena stranka glede na vse okoliščine tožničine kršitve utemeljeno ugotavlja, da tožničinega delovnega razmerja v smislu navedenih določb ni mogoče nadaljevati.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobeni drugih pravnoupoštevnih dejstev, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP) v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 436/2008 z dne 3. 12. 2008. (2) Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010.