Jedro

Pri notarju overjeno odpisno dovoljenje in pravnomočna delna odločba o denacionalizaciji sta dokazili o pravici razpolaganja z zemljiščem, čeprav lastninska pravica še ni vknjižena v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 2.6.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 18.12.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote R. z dne 17.11.1998. Z njo je bilo izdano Občini B. lokacijsko dovoljenje za gradnjo poslovno-stanovanjskega objekta na parc. št. 297/5 in 298/1 k.o. B.B.. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da leži zemljišče v območju, ki se ureja z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu B.B. Center (Ur.l.RS, št. 3/98). Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da vsebuje lokacijsko dovoljenje vse pogoje, ki so za predmetno gradnjo predpisani v 4. in 5. členu odloka in tudi da je lokacijsko dovoljenje izdano v skladu s 1. odstavkom 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ugotavlja, da je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene navedbe tožnice. Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, ki je razvidno iz izpodbijane odločbe, da sta pri notarju overjeno odpisno dovoljenje in pravnomočna delna odločba o denacionalizaciji listini, ki sta sposobni za vpis v zemljiško knjigo in kot taki v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem. Neutemeljeno tožbo je sodišče prve stopnje zato moralo zavrniti.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je prvostopno sodišče odločalo brez glavne obravnave. Tožnici ni bilo omogočeno, da se na glavni obravnavi izjasni o vseh navedbah upravnih organov. Tako je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Odločba tožene stranke o pomembnih tožničinih pripombah razloguje protispisno. Gre predvsem za sporne izrise iz grafičnega dela prostorskega izvedbenega načrta. Te skice naj bi bile jasen grafični prikaz posega v prostor, kar pa ni res. Tožnica bi na glavni obravnavi šele imela možnost z ustreznim dokazovanjem utemeljevati svoje navedbe glede tega, da tako odlok kot lokacijsko dovoljenje nista dokumenta, ki izpolnjujeta vse zakonske zahteve. Tožnica posebej izpostavlja vprašanje uvoza in izvoza v kletno etažo novega objekta. Iz izreza iz zazidalnega načrta je mogoče zaključiti, da je ta rešitev prometno tehnično nesprejemljiva. Potrebna bi bila natančnejša prometna analiza. Tako je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Listine, ki naj bi izkazovale razpolagalno pravico, niso bile zemljiškoknjižno izvedene. Občine R., Bl. in B. so šele v aprilu 1999 sklenile sporazum o ureditvi premoženjskih vprašanj (tudi glede zemljišč), zato v času izdaje lokacijskega dovoljenja ni bilo zakonske podlage za razpolaganje z zemljišči. Le vse tri omenjene občine skupaj bi bile legitimirane za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ne upravna organa, ne prvostopno sodišče nista preverjala zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Stranke odgovorov na pritožbo niso vložile.

Pritožba ni utemeljena.

Eden izmed pritožbenih ugovorov se nanaša na vprašanje postopka, to je, da sodišče v zadevi ni odločilo na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je res odločalo brez glavne obravnave, vendar na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, pritožnica pa v tožbi glavne obravnave niti ni zahtevala. Ker tako niti niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih 2. odstavek 50. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) - Ur.l.RS, št. 50/97) določa za glavno obravnavo, kot obligatorno obliko odločanja, določbe postopka v upravnem sporu niso bile kršene. Ta pritožbeni ugovor zato ni utemeljen.

Prvostopno sodišče je presodilo dejansko ugotovitev tožene stranke, da je lokacijsko dovoljenje skladno z odlokom in da vsebuje vse pogoje odloka. Ta obrazložitev izpodbijane sodbe je skladna tako s podatki v spisu kot z določbami cit. odloka. Pritožnica, ki ugotovljene skladnosti z odlokom niti ne izpodbija in tudi ne trdi, da pogoji v lokacijskem dovoljenju niso določeni, tako ne more uspeti zgolj s pavšalnim ugovorom o prometno tehnični nesprejemljivosti prometne rešitve, če lokacijsko dovoljenje določa prav glede te ureditve pogoje iz samega odloka. Tudi ocena sodišča, da je tožena stranka presodila vse pritožbene navedbe pritožnice v pritožbenem (upravnem) postopku, ima podlago v obrazložitvi odločbe tožene stranke in v podatkih spisa. V čem konkretno naj bi bila podana protispisnost, pritožnica v pritožbi zoper sodbo posebej niti ne pove. Zato zgolj napovedanih, vendar nepodanih ugovorov in pripomb ni možno upoštevati in se na njih sklicevati v pritožbi.

Izpodbijana sodba je zavzela stališče, da obe listini, predloženi v upravnem postopku, predstavljata dokazilo o upravičenosti razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava investitor graditi. Pritožbeno sodišče se tej oceni pridružuje in tudi samo meni, da v konkretnem primeru kot takšno dokazilo zadoščata že prej navedeni listini in njuna zemljiškoknjižna izvedba niti ni bistvena. Dokazila o upravičenosti razpolaganja z zemljiščem so bila torej predložena, zato niti ni bistveno, kdaj so občine sklenile sporazum o ureditvi premoženjskih vprašanj. Tudi ostali pritožbeni ugovori s tem v zvezi zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.