Jedro

Če upravni organ v ponovnem postopku, začetem s ponovno (drugo) prošnjo za mednarodno zaščito, že odloči o prošnji za mednarodno zaščito, sodišče ne more odpraviti njegove odločitve, da niso izpolnjeni pogoji za ponovni postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) v povezavi s 74. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 117/07) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.7.2008, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa), z izpodbijanim sklepom pa je na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ponovni prošnji tožnice A., rojene 3.1.1976 v kraju S., in tožnika mlad. B., roj. 21.12.1999 v T., državljanov Bosne in Hercegovine, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, v ponovnem postopku zavrnila kot očitno neutemeljeni (1. točka izreka) ter odločila, da morata osebi zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). Tožena stranka je ponovno (drugo) prošnjo tožeče stranke zavrnila na podlagi določbe 3. alinee 1. odstavka 55. člena ZMZ v pospešenem postopku, ker je presodila, da je očitno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen istega zakona.

Iz razlogov izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da temelji odločitev sodišča prve stopnje na stališču, da je tožena stranka v ponovnem postopku pri obravnavanju prosilkine – tožničine ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji bistveno kršila določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1, ker ni upoštevala zavezujočega pravnega mnenja glede uporabe materialnega prava in stališč sodišča prve stopnje, ki se tičejo postopka po pravnomočni sodbi prvostopnega sodišča, št. U 2440/07 z dne 12.12.2007, oziroma Vrhovnega sodišča RS po sodbi, št. I Up 66/2008-3 z dne 20.2.2008. Tožena stranka je v nasprotju z napotki iz obeh sodb v pospešenem postopku ponovno zavrnila prosilkino prošnjo, ne da bi pred sprejetjem ponovne odločitve z njo opravila osebni razgovor v smislu 45. člena ZMZ in presodila upravičenost razlogov, zaradi katerih prosilka že ob vložitvi prve prošnje za azil leta 2005 ni navajala dejstev in predložila dokazov, ki jih navaja in prilaga k ponovni prošnji in z njimi opravičuje nov postopek. Obrazložitev izpodbijane odločbe naj ne bi zadostila že izoblikovanim standardom v upravno-sodni praksi glede obsega in vsebine obrazložitve upravnega akta (kršitev 1. odstavka 214. člena ZUP), v posledici česar sodišče ni moglo preizkusiti tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zmotno uporabo procesnega oziroma materialnega prava ter na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev naj bi bila nedopustno oprta tudi na dejstva in okoliščine, ki naj bi jih prosilka navajala že v svoji prvi prošnji za priznanje azila.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnih in procesnih predpisov in predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba spremeni oziroma razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da v ponovnem postopku o odločanju o ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ni sledila napotkom sodišča prve stopnje v pravnomočni sodbi, št. U 2440/07 z dne 12.12.2007. Zavezujoče napotilo sodišča prve stopnje v omenjeni sodbi se nanaša izključno na presojo upravičenosti ravnanja tožnice, ki je pri podaji ponovne (druge) prošnje za mednarodno zaščito navajala drugačne razloge kot v prvi prošnji; tožena stranka pa naj bi z osebnim razgovorom ugotovila, ali je njeno pojasnilo za takšno ravnanje opravičljivo. Tožena stranka je navedbe tožnice, da se v prvem postopku ni počutila dovolj varne, sprejela kot upravičene in utemeljene, zato je njeno prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala po vsebini v novem postopku, ni jo zavrnila v pospešenem postopku. S tako odločitvijo niso kršeni zavezujoči napotki sodišča prve stopnje, saj sodišče ni navedlo, da bi morala tožena stranka svojo odločitev o ponovni prošnji sprejeti v rednem postopku. Zavezujoče napotilo se je nanašalo zgolj na ugotavljanje dejstev in okoliščin, ki opravičujejo nov postopek. Sicer pa ZMZ ureja pospešeni postopek drugače, kot ga je urejal Zakon o azilu (ZAzil). Stališče sodišča, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne dosega v upravno-sodni praksi doseženih standardov je pavšalna in je ni mogoče preveriti. Nepravilno je sklepanje, da izpodbijani upravni akt temelji na dejstvih in okoliščinah, ki so bila že presojena pri podaji tožničine prve prošnje za azil. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je vprašanje napotkov v tožbi zastavljeno širše in da izpodbijana sodba, čeprav je tožbi ugodila, o tožbenem ugovoru ni odločila v celoti. Če bi pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, je treba upoštevati, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh drugih tožbenih ugovorih (o ugovoru, ki se nanaša na napačno ugotovitev dejanskega stanja, o ugovoru, ki se nanaša na očitno neskladnost 26. člena ZMZ z Ženevsko konvencijo v povezavi s 3. alineo 55. člena ZMZ ter o ugovoru o nepotrebnosti in nezmožnosti ugotavljanja neizpolnjenosti pogojev po 26. členu ZMZ, ker so ti pogoji v nasprotju z Ženevsko konvencijo).

Pritožba je utemeljena.

Iz sodb sodišča prve stopnje, št. U 2440/2007-6 z dne 12.12.2007, in sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 66/2008-3 z dne 20.2.2008, na kateri se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje in z njima utemeljuje kršitev 4. odstavka 64. člena ZUS-1, izhaja, da bo morala tožena stranka pri ponovnem odločanju o prosilkini ponovni (drugi) prošnji za mednarodno zaščito z osebnim razgovorom s prosilko ugotoviti dejstva in okoliščine, ki upravičujejo nov postopek, oziroma da prosilka novih dokazov o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito, ki so obstajali že pred prvo prošnjo, ni uveljavljala iz upravičenih razlogov (gre za preveritev podatkov glede prosilkine izvenzakonske zveze oziroma pomenu njene izjave „sedaj ko je prišel moj mož v Slovenijo“ ter podatkov, zadržkov in okoliščin v zvezi z njeno izjavo, da se ob podaji prve prošnje za azil ni počutila dovolj varne).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka (ne da bi sicer opravila posebni razgovor s prosilko za mednarodno zaščito, kot ji je naložilo sodišče prve stopnje v že omenjeni pravnomočni sodbi z dne 12.12.2007) iz dejstev in okoliščin, ki jih je prosilka za mednarodno zaščito sama navedla v ponovni (drugi) prošnji sklepala na upravičenost razlogov v smislu 56. člena ZMZ, zaradi katerih novi dokazi, ki so obstajali že ob vložitvi prve prošnje za azil v letu 2005 niso bili predloženi že takrat. Čeprav pred sprejetjem odločitve osebni razgovor s prosilko za mednarodno zaščito ni bil opravljen, je tožena stranka tožničinim razlogom verjela, jih obravnavala kot upravičene in glede tega odločila v tožničino korist. Zavezujoč napotek sodišča prve stopnje v sodbi z dne 27.12.2007 se je nanašal, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, zgolj na osebni razgovor v zvezi z ugotavljanjem dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembne pri presoji upravičenosti razlogov, zaradi katerih novi dokazi niso bili predloženi že ob vložitvi prve prošnje, ne pa tudi na postopek odločanja o sami prošnji. Zato je tožena stranka potem, ko je presodila, da so podana dejstva in okoliščine, ki opravičujejo nov postopek, po presoji vrhovnega sodišča ravnala pravilno in zakonito, ko je v skladu z določbami ZMZ v ponovljenem postopku presojala izpolnjevanje pogojev za pridobitev mednarodne zaščite. Ugotovitev oziroma očitek sodišča prve stopnje o kršitvi določbe 4. odstavka 64. člena ZUS-1 (po kateri je pristojni organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka), je zato protispisen, izpodbijana sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu navedeno v 14. točki 339. člena Zakona o upravnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj so v sodbi navedeni razlogi med seboj v nasprotju.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da iz že omenjenega in obravnavanega zavezujočega napotka sodišča iz sodbe z dne 27.12.2007 implicitno izhaja, da bi morala tožena stranka svojo odločitev sprejeti v rednem postopku. Omenjeni napotek o obveznem osebnem razgovoru se nanaša le na ugotavljanje dejstev in okoliščin, od obstoja katerih je odvisna upravičenost ponovnega postopka. ZMZ, ki ga je tožena stranka pravilno uporabila pri ponovnem odločanju (1. odstavek 140. člena ZMZ), odločanje v pospešenem postopku ureja drugače kot prej veljavni ZAzil. Po 54. členu ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alinee 23. člena istega zakona, če so ti podani. Zato je imela tožena stranka pravno in dejansko podlago, da potem, ko je presodila obstoj dejstev in okoliščin, ki opravičujejo nov postopek, tudi odloči po vsebini o sami prošnji prosilke za priznanje mednarodne zaščite. Očitek oziroma trditev sodišča prve stopnje, da obrazložitev v izpodbijanem upravnem aktu ne dosega uveljavljanih standardov, ki so se izoblikovali v upravno-sodni praksi in da je zato podana kršitev 214. člen ZUP pa je pavšalen in je neobrazložen, da ga ni mogoče preizkusiti.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, izhajajoč iz razlogov v upravnem sporu izpodbijanega akta, presoditi pravilnost in zakonitost razlogov, na katerih temelji zavrnitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 77. člena ZUS-1 s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo istemu sodišču, da opravi nov postopek.