Jedro

V primeru, če delavec od svojega delodajalca uveljavlja rentni zahtevek kot izgubo dohodka zaradi invalidske upokojitve v posledici delovne nezgode, se šteje, da je delavec izvedel za obseg prikrajšanja ob izdaji odločbe ZPIZ, zaradi česar šele takrat začne teči zastaranje za že nastalo škodo v obliki izgube na zaslužku, hkrati pa tudi za vso škodo, ki bo iz tega naslova nastala tudi v prihodnje.

Delo v ugotovljenih okoliščinah (vožnja z tovornim vozilom) je nevarno delo, dejavnost podjetja, v okviru katerega oziroma, za katerega je delavec opravljal to nevarno delo, pa je nevarna dejavnost. Motorno vozilo namreč predstavlja nevarno stvar, njegova poklicna uporaba pa lahko predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (ugotovitev, da je za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 25. 6. 2003 tožena stranka do 70 % odgovorna tožniku) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 25. 6. 2003 tožena stranka odgovorna do 70 %, tožnik sam pa je odgovoren za nastanek škodnega dogodka do 30 %.

Zoper navedeno vmesno sodbo (v ugodilnem delu) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del vmesne sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da vožnja motornega vozila ne predstavlja dejavnosti s povečano stopnjo nevarnosti, zato tožena stranka tožniku za vtoževano škodo ne odgovarja na temelju objektivne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage pravdnih strank navaja, da se tožena stranka ne more uspešno razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti za obravnavani škodni dogodek, ker ni dokazala, da je tožniku dala izrecna navodila o času, v katerem mora opraviti vožnjo. Tožena stranka je pojasnila (njenih trditev tožnik ni prerekal), da je tožnika seznanila z določili tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur. l. RS, št. 30/1998 in nadalj.), posebej še z določili o času trajanja vožnje, odmorih in počitkih voznikov motornih vozil. Navodila delodajalca zato niso vplivala na nastanek obravnavane nezgode. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejstva, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 7. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

V razlogih izpodbijane sodbe je podano nasprotje, saj je sodišče prve stopnje najprej navedlo, da bi tožena stranka morala dati tožniku konkretna navodila o času, v katerem mora opraviti vožnjo, v nadaljevanju pa, da je tožnik tudi sam prispeval k nastanku škode, ker ni upošteval predpisanih dnevnih počitkov. Z ozirom na navedeno je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je arbitrarno odločilo, da je tožena stranka odgovorna za nastali škodni dogodek v višini 70 %, saj te svoje odločitve ni obrazložilo.

Nevarno situacijo je tožnik ustvaril sam, s tem ko po lastnih trditvah ni spoštoval cestnoprometnih predpisov glede dnevnih počitkov, zato je sam odgovoren za nastanek nezgode. Iz odločbe prekrškovnega organa na M. št. ... z dne … izhaja, da je tožnik izključni krivec za nezgodo. Prekrškovni organ na M. zoper delodajalca ni sprožil nobenih postopkov. Do teh navedb in v tej smeri predloženih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Tožnik je bil izkušen voznik tovornega vozila v mednarodnem cestnem prometu. Do same nezgode ni kršil pravil, zato je bilo njegovo ravnanje za toženo stranko nepričakovano. Njegovega ravnanja tožena stranka tudi ni mogla preprečiti.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je mogoče tožnikovo vožnjo razčleniti in izračunati le za dne 24. 6. 2003 od 21:56 ure dalje do 4:15 ure dne 25. 6. 2006, za kar obstaja tudi izpisek tahografa. Glede časovnega poteka obravnavane vožnje je upoštevalo le tožnikove trditve, ki jih dokazni postopek ni potrdil. Sodišče prve stopnje je brez dejanske in pravne podlage zaključilo, da tožena stranka ni posebej obrazložila, kakšna navodila o času vožnje je dala tožniku, zato izpodbijana vmesna sodba predstavlja za toženo stranko presenečenje. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje se je ugotavljalo le, ali je tožena stranka tožniku dala nezakonita navodila, kar je navajal tožnik. Sicer pa je tožena stranka tudi pojasnila, da konkretnih navodil o časovnem poteku vožnje glede na naravo dela (mednarodni cestni tovorni promet) tožniku ni mogla dati. Teh navedb tožene stranke sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je za volanom zaspal, ker je samovoljno kršil pravila. Tega ravnanja tožena stranka ni mogla preprečiti. Z ozirom na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsaj bistven prispevek tožnika k nastanku nezgode.

Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o ugovoru zastaranja tožene stranke glede posameznih oblik škode, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi. Sodna praksa stoji na stališču, da zastaranje začne teči, ko se zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira (glej npr. sodbo VS RS, opr. št. II Ips 463/2002, opr. št. II Ips 399/2005, opr. št. II Ips 570/2002 in sodbo VSL opr. št. Cp 1822/1998). Tožnikovo zdravstveno stanje je bilo zaključeno najkasneje dne 5. 11. 2003 (po mnenju tožene stranke že dne 18. 7. 2003). Njegovo nadaljnje zdravljenje ni bilo bistveno za njegovo zdravstveno stanje, saj se to v bistvenih značilnostih ni spremenilo. Kasnejša rehabilitacija je bila potrebna le zaradi preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma ublažitve nastalih posledic in ne v smislu izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja. Navedeno potrjuje tudi dokaz (priloga B12), iz katerega izhaja, da je bil tožnik na Inštitut za rehabilitacijo Slovenije premeščen zaradi izboljšanja stanja v smislu njegove samostojnosti in ne v smislu zdravljenja nastalih poškodb. Pri tožniku se vrsta in obseg trajnih posledic po odpustu iz bolnišnice nista več spreminjala. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je zavarovalnica tožniku izplačala celotno zavarovalno vsoto že dne 25. 9. 2003. Tožnik je tožbo vložil 11. 12. 2006, kar je več kot tri leta za tem, ko je na zavarovalnico naslovil odškodninski zahtevek. Sicer se pa izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ugovora zastaranja ni preverilo za vsako posamezno obliko škode posebej. Iz tega razloga bi moral biti zavrnjen vsaj tožnikov rentni zahtevek, ki ga tožnik uveljavlja za obdobje od 1. 7. 2003 dalje, ko mu je bila po njegovih trditvah izplačana zadnja plača. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del vmesne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke kot svojega delodajalca vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel dne 25. 6. 2003 med delovnim časom. Tožnik (šofer tovornjaka) je bil napoten na službeno pot na S.. Ko se je s tovorom vračal, je (na M.) za volanom zaspal, zaradi česar je prišlo do nezgode, v kateri je utrpel poškodbe.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Z izpodbijano vmesno sodbo je ugotovilo, da je tožena stranka za obravnavani škodni dogodek tožniku odgovorna v višini 70 %, tožnik sam pa je prispeval k nastanku škode v deležu 30 %.

Tožnik se zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k nastanku škode s 30 %, ne pritožuje, zato je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi zavzelo stališče, da je ugovor zastaranja vtoževanih terjatev, ki ga je tekom postopka podala tožena stranka, neutemeljen. S pomočjo izvedenca medicinske stroke je namreč ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno z odpustom z Inštituta RS za rehabilitacijo tj. dne 19. 3. 2004, kar ob upoštevanju vložitve tožbe (8. 12. 2006) pomeni, da 3-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ takrat še ni potekel. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da iz navedenega razloga tožnikova vtoževana odškodninska terjatev iz naslova povrnitve nepremoženjske škode ni zastarala (glej 5. točko obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da prav tako ni zastarala tožnikova vtoževana odškodninska terjatev za premoženjsko škodo, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega svojega zaključka ni v zadostni meri pojasnilo. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč določno navesti okoliščine, na podlagi katerih tožnik uveljavlja svojo terjatev zaradi nastale premoženjske škode in za vsako obliko te vtoževane škode pojasniti, zakaj šteje, da ni zastarana.

Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v svoji praksi že zavzelo stališče, da se v primeru, če delavec od svojega delodajalca uveljavlja rentni zahtevek kot izgubo dohodka zaradi invalidske upokojitve v posledici delovne nezgode, šteje, da je delavec izvedel za obseg prikrajšanja ob izdaji odločbe ZPIZ, zaradi česar šele takrat začne teči zastaranje za že nastalo škodo v obliki izgube na zaslužku, hkrati pa tudi za vso škodo, ki bo iz tega naslova nastala tudi v prihodnje (glej sodbo opr. št. Pdp 492/2012 z dne 15. 10. 2012). Šele takrat je namreč oškodovanec izvedel za vse okoliščine, da je lahko opredelil svoj zahtevek po višini. Glede na to, da sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi ni pojasnilo, na kakšni dejanski podlagi tožnik gradi svoj zahtevek, se pritožbeno sodišče tudi ne more opredeliti, ali obravnavano dejansko stanje ustreza situaciji iz navedenega primera, zaradi česar v tem delu tudi ne more zavzeti dokončnega stališča glede ugovora zastaranja tožene stranke.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava.

Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo.

Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je delo v ugotovljenih okoliščinah (vožnja z tovornim vozilom) nevarno delo, dejavnost podjetja, v okviru katerega oziroma, za katerega je delavec opravljal to nevarno delo, pa je nevarna dejavnost. V sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012 in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 124/2007 z dne 18. 6. 2009) je namreč sprejeto stališče, da motorno vozilo predstavlja nevarno stvar, njegova poklicna uporaba pa lahko predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, v konkretnem primeru torej tožena stranka, saj se je nevarna dejavnost opravljala predvsem v njegovem interesu.

Domneva vzročnosti, da škoda, nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, izvira iz te dejavnosti, pa je izpodbojna. Tožena stranka je v postopku trdila, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi samovoljnega ravnanja tožnika, ki se ni držal predpisov glede dnevnih počitkov in je kljub utrujenosti nadaljeval z vožnjo, zaradi česar je za volanom zaspal, s čimer je uveljavljala ekskulpacijske razloge iz prvega in drugega odstavka 153. člena OZ, po katerih se objektivno odgovorna oseba lahko v celoti razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi višje sile oziroma zaradi dejanja tretjega (ali oškodovanca), ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po navedenih določilih ni dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila, in da se posledicam dejanja tretjega ni mogla izogniti ali jih odstraniti. Dokazati mora tudi, da je bilo ravnanje tretjega, torej tožnika, v nastali prometni situaciji nepričakovano.

Pri tem ni bistveno, ali je bilo njegovo ravnanje pričakovano za konkretnega delodajalca in v konkretnih okoliščinah, temveč, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega obratovalca oziroma delodajalca, ki se ukvarja s cestnimi prevozi. Pri presoji nepričakovanosti dejanja je namreč odločilno merilo skrajne skrbnosti, ko gre za poklicno dejavnost, torej merilo posebno skrbnega strokovnjaka (6. člen OZ). Dejstvo, da voznik zaradi utrujenosti za volanom zaspi v prometu (na cestišču) ni nepričakovan pojav, zato tožnikovo ravnanje ni bilo nepričakovano. Možnost kršitve cestnoprometnih predpisov s strani tožnika, ki se je v konkretnem primeru izrazila v tem, da tožnik kljub predpisanim počitkom med vožnjo ni ustavil vozila, ampak je z vožnjo nadaljeval, ni nekaj povsem neobičajnega oziroma nepričakovanega. Takšni primeri namreč nastajajo v cestnem prometu, zato ni oprostitve odgovornosti delodajalca kot obratovalca nevarne dejavnosti.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka v tem sporu ni uspela dokazati oprostitvene razloge v smislu navedenega določila OZ.

Po določilu tretjega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Prispevek oškodovanca k nastanku škode, o katerem govori navedena zakonska določba, se ugotavlja po vzročnosti; pomemben je predvsem objektivni pomen škodljivih posledic oškodovančevega ravnanja. Ob tehtanju vzrokov, ki so privedli do škodne posledice, mora sodišče na eni strani upoštevati pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo v razmerju do voznika, na drugi strani pa je pomembno vrednotenje oškodovančevega nepravilnega ravnanja; dodatno okoliščino za presojo prispevka obeh udeležencev k prometni nesreči pa predstavlja tudi upoštevanje skrbnosti tako imetnika motornega vozila kot oškodovanca – voznika (glej npr. odločbo VS RS, opr. št. II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v razmerju do tožnika ravnala neskrbno, ker tožniku ni dala izrecnih navodil o času, v katerem mora opraviti vožnjo, ampak je le zatrjevala, da mu je dala okvirna navodila. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da takšen zaključek sodišča prve stopnje, ni utemeljen. Tožnik je v tem sporu trdil, da mu je tožena stranka dala izrecna navodila, da mora pripeljati tovor do carinskih organov v A še 25. 6. 2003. Trdil je, da je bil to tudi eden izmed razlogov, zakaj je hitel in se ni držal cestnoprometnih predpisov glede predpisanih počitkov. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da te tožnikove trditve in njegove trditve, da ga je tožena stranka med vožnjo ves čas po mobilnem telefonu preverjala glede prevožene poti in opozarjala na pravočasno prispetje, ne držijo. Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja s pritožnico, da toženi stranki, glede na naravo tožnikovega dela (vožnja v mednarodnem prometu preko carinskih organov ipd.), tudi ni mogoče očitati, da tožniku ni dala izrecnih navodil o točnem času, kdaj mora prispeti nazaj domov.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju glede odškodninske odgovornosti tožene stranke uporabilo le določbe (v času obravnavane nezgode) veljavnega ZVCP, ki ureja zgolj temeljna pravila ravnanja udeležencev v cestnem prometu, ne ureja pa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki jih določata ZDR in Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.). Pri presoji obravnavanega razmerja je namreč treba upoštevati tudi, da sta pravdni stranki v razmerju delavec –

delodajalec. V skladu s 1. odstavkom 43. člena ZDR mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, po določbi 1. odstavka 5. člena ZVZD pa je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o temelju tožnikovega tožbenega zahtevka, zato je po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del vmesne sodbe (ugotovitev, da je za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 25. 6. 2003 tožena stranka do 70 % odgovorna tožniku) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o ugovoru zastaranja tožene stranke za vtoževano premoženjsko škodo. Glede temelja odškodninske odgovornosti naj upošteva materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, da se tožena stranka iz pojasnjenih razlogov svoje objektivne odgovornosti za obravnavano škodo ne more v celoti razbremeniti. Nato naj, ob upoštevanju materialnopravnega izhodišča pritožbenega sodišča, da je obravnavano pravno razmerje treba presojati tudi z vidika razmerja delavec – delodajalec, ugotovi vse pravno pomembne okoliščine in nato ponovno oceni prispevek tožnika k nastanku nezgode. Pri tem naj upošteva, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s 30 % prispeval k nastanku nezgode, že postala pravnomočna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.