Jedro

Povzročitelj škode se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, pogojeno z osebnim stanjem oškodovanca; ne glede na to, ali je oškodovančevo stanje razlog za večji obseg škode ali posamezno pojavno obliko škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izrek sodbe spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka Zavarovalnica Ž., d.d., je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki D. P. plačati odškodnino v višini 2.566,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4.1.2011 dalje do plačila.

II. Kar tožeča stranka zahteva več (razlika do zahtevka v višini 7.359,00 EUR), se zavrne.

III. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 338,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 316,71 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 7.359,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2011 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 396,95 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da je tožena stranka za nematerialno škodo poleg že izplačane odškodnine dolžna izplačati še 5.000,00 EUR odškodnine. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je prisojena odškodnina nižja od odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih in se sklicuje na sodne odločbe: VS001649, VS0019965 in VS 001467, s katerimi je za podobno škodo odmerjena odškodnina v višini 16, 11 in 17 povprečnih neto plač. Meni, da je poleg indvidualizacije treba opraviti tudi primerjavo s sodno prakso, kateri se sodišče s priznanjem odškodnine v višini 4 povprečnih plač ni približalo. Za telesne bolečine in nevšečnosti prisojeno odškodnino označuje za prenizko in sodišču prve stopnje očita, da je mnenje izvedenca povzemalo selektivno. Opozarja, da se pri ocenjevanju vzročne zveze med poškodbo in nastalo škodo ne sme razmejevati vzrokov, kot je to značilno za presojo deljene odgovornosti. Tožnik telesnih bolečin ne bi imel, če prometne nesreče dne 28.3.2009 ne bi bilo. Pri tem ni pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi in da je konkreten obseg škode večji zaradi predhodnih poškodb. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/2007 in stališče, da mora tisti, ki škodo povzroči, oškodovanca sprejeti takšnega kot je. Povzema izvedenčeve ugotovitve, da je poškodba rame izključna posledica škodnega dogodka. Povzema ugotovitev, da so stalne hude telesne bolečine trajale 5 dni, srednje hude 8 tednov, potem pa izzvene v občasne lahke bolečine, ki jih tožnik še vedno trpi in jih bo trpel tudi v bodočnosti. Meni, da telesnih bolečin in nevšečnosti ni mogoče upoštevati v luči predhodnih poškodb, saj so nastale izključno zaradi ravnanja toženkinega zavarovanca. Meni, da poleg 1.400,00 EUR, kolikor je kot primerno odškodnino za to vrste škode priznalo sodišče prve stopnje, tožniku pripada še odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Opozarja na po izvedencu ugotovljene trajne posledice: brazgotinasto tkivo v mehkem tkivu vratu in desnem gležnju, kar se kaže v funkcionalno zavrtem in bolečem iztegu vratu, lažji in omejeni ter boleči gibljivosti v levi rami, predvsem pri dvigu roke nad nivo rame in obračanju stopala navznoter. Vse to tožnika ovira pri športnih aktivnostih, delu na kmetiji in vožnji motornih vozil. Če izvedenec ni mogel razmejiti posledic škodnega dogodka in predhodnih poškodb, tega ne more storiti niti sodišče. To ni mogoče iz istih razlogov, kot so navedeni pri grajanju odškodnine, odmerjene za telesne bolečine in nevšečnosti. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo tožnikove izpovedi, da pred prometno nesrečo ni čutil posledic predhodnih poškodb in je na kmetiji opravljal vsa kmečka dela, popravljal motorna vozila in kmetijsko mehanizacijo. Opozarja na izvedenčevo ugotovitev o 3 % zmanjšanju tožnikove življenjske aktivnosti in ugotovitev, da je prizadetost rame izključno poledica škodnega dogodka in ne posledica predhodnih poškodb. Poškodba rame tožnika ovira pri opravilih, ki zahtevajo normalno gibljivost in moč ramenskega obroča; to pa so vsa kmečka opravila, ki zahtevajo normalno gibljivost; pa tudi servisiranje kmetijske mehanizacije in motornih vozil, s čemer se tožnik ukvarja. Poleg odškodnine v višini 2.000,00 EUR, ki jo kot primerno ocenjuje sodišče prve stopnje, bi bilo potrebno odmeriti še 2.000,00 EUR odškodnine. Graja zavrnitev odškodnine za sekundarni strah. Predhodna oškodovanost ne more biti razlog za zanikanje sekundarnega strahu. Kljub predhodnim poškodbam tožnik nima medicinskega znanja. Poleg priznane odškodnine v višini 500,00 EUR bi bilo za strah treba odmeriti še 5.000,00 EUR odškodnine.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Očitek o selektivnem povzemanju izvedenčevih ugotovitev ni preverljiv, ker ni pojasnjen. Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo vse izvedenčeve ugotovitve in mnenje, ki ga je ocenilo za strokovno in prepričljivo, v celoti sprejelo.

5. Pritožba pravilno opozarja, da je vzročna zveza med škodnim dogodkom in telesnimi bolečinami izkazana. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo, da je telesne bolečine ugotovljene (večje) intenzitete tožnik trpel zato, ker je bil že pred škodnim dogodkom večkrat poškodovan. Nepravilno – v nasprotju s pravno teorijo in sodno prakso (1) – je del bolečin pripisalo tožnikovim prejšnjim poškodbam. V sodni praksi in pravni teoriji je sprejeto enotno stališče, da se povzročitelj škode ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, pogojeno z osebnim stanjem oškodovanca, ne glede na to, ali je oškodovančevo stanje razlog za večji obseg škode ali posamezno pojavno obliko škode. Vzročna zveza med škodnim dogodkom in bolečinami v obsegu, kot jih je tožnik utrpel, je podana. Telesnih bolečin tožnik ne bi trpel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Nepomembno je, ali bi bile telesne bolečine blažje, če tožnik s posledicami preteklih poškodb ne bi bil obremenjen, kajti tožnikovo osebno stanje ni podlaga za (delno) razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode.

6. Ker je pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila intenzivnost in trajanje telesnih bolečin posledica predhodnih poškodb oz. tožnikovega zdravstvenega stanja, je odškodnino za to vrsto škode odmerilo prenizko. Tožnik je bolečine hude intenzitete trpel tri do pet dni, srednje hude kumulativno šest do osem tednov; občasne zmerne bolečine je trpel ves čas zdravljenja; ob večjih obremenitvah, spremembi vremena, nekontroliranih sunkovitih gibih jih še vedno trpi. Nelagodje so mu povzročale številne, z zdravljenjem povezane nevšečnosti: enodnevna hospitalizacija, več RTG in drugih preiskav, šest obiskov osebne zdravnice in sedem specialističnih pregledov, fizioterapije, jemanje analgetikov, težave s spanjem, v začetku zdravljenja težave s higieno in oblačenjem. Primerna satisfakcija za tak obseg telesnih bolečin in nevšečnosti je odškodnina v višini 3.000,00 EUR.

7. Za strah, ki se je odrazil v tožnikovi duševni sferi, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 500,00 EUR. Utemeljilo jo je s kratkotrajnim primarnim strahom, zavrnilo pa tožnikovo trditev, da je utrpel tudi sekundarni strah. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zaradi številnih istovrstnih poškodb v preteklosti tožnik vsaj približno vedel, kako poteka zdravljenje in kakšen izid zdravljenja lahko pričakuje. Tožnik je sicer izpovedal, da so zdravniki prognozirali trajne posledice v obliki zatekanja noge, bolečin v roki, vratu in glavi, vendar očitno zaradi tega ni bil zaskrbljen. To kaže njegovo ravnanje v času zdravljenja. Izvedenec je opozoril na predolge presledke med pregledi pri osebni zdravnici in pri specialistih, kar je čas zdravljenja neobičajno podaljšalo. Bistveno je, da je zdravljenje potekalo brez zapletov. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da strah za izid zdravljenja ni bil take intenzitete, da bi se odrazil v tožnikovi duševnosti in opravičeval odškodnino. Za primarni strah priznana odškodnina pa je primerna tožnikovemu doživljanju strahu in tudi objektivno pogojena.

8. Posledice škodnega dogodka se trajno odražajo na tožnikovem zdravstvenem stanju. Anatomska posledica je brazgotinasto tkivo v mehkem tkivu na vatu, na levi rami in v desnem gležnju. Posledica tega je nekoliko zavrt in boleč izteg vratu, lažje omejena in boleča gibljivost v levi rami, zlasti pri dvigu roke nad nivo rame in nekoliko omejeno zvračanje desnega stopala navznoter. Tožnik je funkcionalno omejen pri opravljanju kmetijske dejavnosti, vožnji in rekreaciji, vendar ne bistveno. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine, ki jih tožnik zaradi te omejenosti trpi, je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo, da je tožnikovo stanje posledica preteklih nihajnih poškodb vratne hrbtenice. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je v desetletnem obdobju pred škodnim dogodkom tožnik utrpel deset nihajnih poškodb, vendar trajne posledice teh poškodb niso bile ugotovljene. Tožnik jih zanika, medicinska dokumentacija jih ne potrjuje. Pravilno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil tožnikov desni gleženj že pred škodnim dogodkom omejeno gibljiv in otekel. Gre za manjšo oteklino in manjšo omejitev gibljvosti, ki je posledica zvina pred škodnim dogodkom. Da bi bilo v obravnavanem škodnem dogodku povzročeno znatno poslabšanje zdravstvenega stanja gležnja, ni izkazano. Da je prizadetost rame posledica škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj delno. To ni ustrezno, ker tožnik kakršnekoli posledice predhodnih poškodb zanika, zdravstvena dokumentacija pa njegove trditve potrjuje – ne izkazuje prizadetosti rame pred škodnim dogodkom. Pritožba zato pravilno opozarja, da so duševne bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi omejene gibljivosti rame in bolečin v rami, posledica škodnega dogodka. Ker je sodišče pri odmeri odškodnine nepravilno upoštevalo, da so tožnikove duševne bolečine posledica predhodnih poškodb vratnega dela hrbtenice in (delno) rame, je za duševne bolečine zaradi trajnih posledic odmerjena odškodnina prenizka. Ugotovljen obseg škode utemeljuje odškodnino v višini 3.000,00 EUR.

9. Odškodnina za nematerialno škodo v višini 6.500,00 EUR je ustrezna satisfakcija za škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavnem škodnem dogodku. Pri njeni odmeri sta ustrezno upoštevana tako načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje specifičnosti pri tožnikovem doživljanju posega v njegovo telesno in duševno celovitost, kot tudi objektivna pogojenost odškodnine. Prisojena odškodnina je ustrezno umeščena med odškodnine za podobno vrsto škode. Tožnik ni utrpel tako velike škode, kot je bila predmet obravnave v zadevah, ki jih citira pritožba. V zadevah VS001649 in VS001467 so bile poškodbe zdravljene z operacijo, zato dejansko stanje ni primerljivo.

10. Zaradi posledic škodnega dogodka je torej tožnik upravičen do odškodnine za nematerialno škodo v višini 6.500,00 EUR in za materialno škodo (neizpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča) 334,00 EUR, skupaj 6.834,00 EUR. Z valorizacijo plačanega zneska odškodnine (4.000,00 EUR) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odškodnina plačana do višine 4.268,00 EUR. Ker je tožena stranka tožniku povzročeno škodo plačala le delno, je dolžna plačati še 2.566,00 EUR odškodnine. V tem obsegu je določitev prvostopenjskega sodišča zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena ( 358. čl. ZPP).

11. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti tožnik utemeljuje s trditvijo, da se je tožena stranka z zahtevo za izplačilo odškodnine seznanila že s prejemom odškodninskega zahtevka pred pravdo. Tožena stranka obrestovanju odškodnine od dne 4.1.2011 dalje ni ugovarjala. S poravnalno ponudbo (dokaz A5) je izkazano, da je tožena stranka dne 3.1.2011 ponudila plačilo odškodnine v nesporni višini. Z izplačilom ostalega dela je v zamudi od 4.1.2011 dalje (drugi odstavek 299. čl. in 378. čl. Obligacijskega zakonika).

12. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka. Tožeča stranka, ki je uveljavljala 7.359,00 EUR odškodnine, je uspela v višini 2.566,00 EUR, kar je 35 % uspeh. Tožena stranka se je uspela ubraniti ostalega dela zahtevka, kar je 65 % uspeh. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka imela sledeče pravdne stroške: 200,25 EUR nagrade za posel po tar. št. 2200 Odvetniške tarife (osnova 267,00 EUR, količnik 1,5, do polovice, ker se druga polovica všteje v nagrado za postopek); 347,10 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100); 320,40 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102); 20,00 EUR materialnih stroškov fotokopiranja (tar. št. 6000); 20,00 EUR telekomunikacijskih stroškov (tar. št. 6002); 14,80 EUR potnih stroškov pooblaščenke; 184,60 EUR DDV; 321,00 EUR stroškov sodne takse in 275,39 EUR izvedenine; skupaj 1.703,54 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 596,40 EUR pravdnih stroškov.

13. Toženi stranki so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v višini 396,95 EUR. Njihova specifikacija je razvidna iz 11. točke prvostopenjske sodbe. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 258,05 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 338,35 EUR pravdnih stroškov.

14. V pritožbenem postopku je tožnik izpodbijal zavrnilni del sodbe v višini 5.000,00 EUR, uspel pa v višini 2.566,00 EUR, kar je 51 % uspeh. V pritožbenem postopku so tožniku nastali sledeči potrebni pravni stroški: nagrada za postopek (tar. št. 3210 Odvetniške tarife) 312,00 EUR, sodna taksa za pritožbo 240,00 EUR in DDV 68,64 EUR, skupaj 620,64 EUR. Glede na uspeh v postopku je upravičen do povrnitve 316,71 EUR stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Eno od odločb citira pritožba.