Jedro

Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Organ je torej citirano določbo razlagal pravilno, da za izključitev upravičenja do denacionalizacije zadošča že možnost upravičenca, da bi dobil odškodnino za podržavljeno premoženje, saj na to napotuje že samo besedilo določbe ZDen. Zato pa tudi ni pravno relevantno, ali je upravičenec dejansko prejel odškodnino od tuje države ali ne.

Izrek

I. Tožbi zoper odločbo Ministrstva za kulturo, št. 490-42/2012-MIZKS/20 z dne 20. 11. 2016, se delno ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-42/2012-MIZKS/20 z dne 20. 11. 2016, odpravi v 2. in 3. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek. V preostalem se tožba zavrne.

II. Tožba zoper sklep Ministrstva za kulturo, št. 490-42/2012-MIZKS/19 z dne 25. 10. 2016, se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 173,85 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo A.A., roj. ..., umrle ..., za povrnitev v postopku ugotovljene zmanjšane vrednosti denacionalizirane stavbe z zemljiščem ..., glede na vrednost ob podržavljenju (1. točka izreka), zavrnil zahtevo B.B., roj. ..., ter C.C., roj. ..., za denacionalizacijo stavbe z zemljiščem ..., podržavljene D.D., roj. ..., umrlem ... (2. točka izreka) in še odločil, da stranka nosi svoje stroške sama, stroški organa niso zaznamovani (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da gre za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega prejšnjima lastnikoma A.A., roj. ..., in D.D., roj. ..., na podlagi Odloka AVNOJ-a kot osebama nemške narodnosti. Za A.A. je bilo ugotovljeno, da je imenovana štela za jugoslovansko in slovensko državljanko, ker pa za D.D. pozitivna odločba o državljanstvu ni bila izdana, je kot upravičenka po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) nastopila A.A., roj. ... O denacionalizaciji stavbe z zemljiščem ... je bilo že odločeno in je organ izdal delno odločbo, s katero je to stavbo vrnil, določil pa še je odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti po 26. členu ZDen. V delu o določitvi odškodnine po 26. členu ZDen je bila odločba odpravljena in vrnjena v ponovni postopek. V nadaljevanju je organ navedel, da iz spisnih listin izhaja, da je A.A., roj. ..., umrla ... v Avstriji, bila avstrijska državljanka od 25. 3. 1963 dalje do smrti, v Avstrijo je bila izseljena skupaj s hčerko B.B. dne 2. 9. 1945. D.D., roj. ..., umrl ..., je bil avstrijski državljan od 12. 8. 1949 do smrti, v Avstrijo je pobegnil s sinom C.C. dne 7. 5. 1945. Vlagatelj C.C., roj. ..., sedaj že pokojni, je živel v Gradcu, bil avstrijski državljan od 16. 5. 1962, v Avstrijo je prišel z očetom D.D. dne 7. 5. 1945. Vlagateljica B.B., roj. ..., je pridobila avstrijsko državljanstvo 14. 2. 1951, v Avstrijo je bila izseljena s svojo mamo A.A. dne 2. 9. 1945. Iz obrazložitve ugotovitvene odločbe o državljanstvu Upravne enote Maribor z dne 22. 11. 2004 za A.A., roj. ..., izhaja, da je imenovana v postopku navedla, da se je njen mož D.D. dne 7. 5. 1945 s sinom odpeljal v Avstrijo, sama pa je s hčerko ostala v Mariboru, dne 31. 8. 1945 pa so prišli po njih in jih kmalu izselili v Avstrijo, kamor sta prišli dne 2. 9. 1945. Po navedenem je nedvomno razvidno, da je bila bivša lastnica A.A. kot oseba nemške narodnosti v posledici končanja 2. svetovne vojne izseljena v Avstrijo, kjer je imela na presečni dan 1. 1. 1960 stalno bivališče, s čimer je izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine po določbah FIP. Pravico do odškodnine za podržavljeno premoženje je imel tudi D.D., roj. ... kot ubežnik in stalni avstrijski rezident na dan 1. 1. 1960 in avstrijski državljan na dan uveljavitve FIP 27. 11. 1961. Pravica do odškodnine za odvzeto premoženje pa je šla po FIP tudi vlagateljema kot otrokoma razlaščencev.

2. Z izpodbijanim sklepom je minister za kulturo zavrnil zahtevo A.A. in D.D. za izločitev uradne osebe E.E. iz predmetnega denacionalizacijskega postopka. V obrazložitvi je navedel, da iz vložene zahteve izhaja, da se izločitev uradne osebe zahteva zaradi postopanja v postopku oziroma njenih naziranj glede samega predmeta postopka. Glede očitane neaktivnosti organa minister pojasnjuje, da je za to možno sprožiti upravni spor zaradi molka organa, če pa se stranke z odločitvijo organa ne strinjajo, pa imajo za to zagotovljeno pravno varstvo.

3. Tožniki so uvodoma opozorili, da se odločba glasi na C.C., ki je umrl ... Organ pred izdajo odločbe ni preveril dejanskega stanja glede upravičencev do vrnitve premoženja, saj od 7. 6. 2011 ni izvedel nobene aktivnosti, je le 5 let po zadnji obravnavi izdal odločbo. Ker niso pravilno navedene osebe, ki so stranke v upravnem postopku, je organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka. V obrazložitvi organ ni obrazložil zavrnitve zahteve glede ugotavljanja zmanjšanja vrednosti stavbe z zemljiščem in zato odločitve organa v tem delu ni moč preizkusiti. Organ ni ravnal v skladu s sodbo, I U 674/2010 z dne 5. 10. 2010, saj ni izvedel dokaznega postopka, ogled ni bil opravljen, izvedenec ni bil postavljen. Tožniki so nadalje izpostavili, da je bilo ugotovljeno, da je imela upravičenka ob podržavljenju jugoslovansko in slovensko državljanstvo vse do 25. 6. 1991 ter državljanstvo RS do svoje smrti 12. 11. 1998, v avstrijsko državljanstvo pa je bila sprejeta leta 1949. Avstrija je šele leta 1962 sprejela Zakon o izvedbi Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju ADP). Predpostavka za upravičenje do odškodnine je bila okoliščina, da je šlo za podržavljenje po drugem odstavku 27. člena ADP, torej če je bilo podržavljeno avstrijsko premoženje. Iz odločbe o podržavljenju pa izhaja, da je bilo to premoženje podržavljeno osebi nemške narodnosti. To pomeni, da ni bila upravičena do odškodnine na tej podlagi. Tožniki so tudi navedli, da FIP ni pravna podlaga za izplačilo odškodnin. Upravičenka oziroma tožniki na tej podlagi niso mogli dobiti odškodnine, saj gre za dvostransko pogodbo med Republiko Avstrijo in Zvezno republiko Nemčijo, s katero je bilo dogovorjeno natančno katere skupine oseb in za katero premoženje bodo te skupine oseb prejele odškodnino. Ta pogodba ima učinek inter partes in ni pozitivno pravo. Že 2. člen FIP je določil sprejetje izvedbenega predpisa, zato je Avstrija sprejela Zakon o vojnih in pregnanskih škodah. Avstrija je tako izplačilo odškodnin regulirala z lastno zakonodajo in izvedla oškodovanje v polju svoje proste presoje in postavila različne kriterije, tako subjektivne kot objektivne narave. Kot že ugotovljeno z delno odločbo z dne 21. 4. 2010, osebe, ki so kot jugoslovanski državljani izgubili premoženje po Odloku AVNOJ, niso bile upravičene do odškodnine po ADP. Enako osebe, ki so kot jugoslovanski državljani (kar velja v obravnavanem primeru) izgubili premoženje na ozemlju FLRJ z državnim ukrepom, ki nima pravne podlage v FIP, niso bili upravičeni do odškodnine po določbah FIP. Upravičenka A.A. se je namreč štela za jugoslovansko in slovensko državljanko, torej ni bila avstrijska državljanka, preseljena ali pregnana iz območja FLRJ. Napačno je stališče organa, da za presojo izključitve upravičenja do denacionalizacije zadošča še načelna možnost za pridobitev odškodnine zaradi podržavljenega premoženja v nekdanji Jugoslaviji. Drugi odstavek 10. člena ZDen je mogoče razumeti le tako, da med upravičence ne spadajo tisti, ki bi sicer lahko dobili odškodnine od tuje države, ali je zaradi kateregakoli subjektivnega razloga, na primer nevednosti, malomarnosti, pomanjkanja volje niso uveljavili ali so jo uveljavili prepozno. Izrecen namen zakonodajalca je preprečitev dvojne odškodnine. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, Up-584/05. Zakonodajalec ni določil, da so upoštevni pravni viri tudi druge mednarodne pogodbe. Upravičenci so živeli v Avstriji, še preden so pridobili avstrijsko državljanstvo, nesporno je, da so imeli ves čas jugoslovansko in slovensko državljanstvo in je na osnovi tega državljanstva treba presojati upravičenje po drugem odstavku 10. člena ZDen. To po FIP pomeni, da jugoslovanski državljani niso imeli možnosti pridobiti odškodnine. Tožnikom odškodnina v Avstriji ni bila izplačana. Organ bi moral ugotoviti, katere konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, ne pa izhajati iz pravnega reda Slovenije in zgolj s pavšalnim navajanjem predpisov. Tožniki so predložili dokaz, da pravica do odškodnine od Avstrije ni obstajala. To pa tudi pomeni, da je organ napačno presodil ta dokaz, posledično je napravil napačen sklep glede dejanskega stanja in napačno uporabil materialno pravo. V zvezi s KVSG pa so tožniki še navedli, da je ta priznaval odškodnino samo nemškim državljanom, ki so svoje državljanstvo lahko izkazali z javno listino Zvezne republike Nemčije, pod nadaljnjim pogojem, da jim je nastala škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjskih predmetov znotraj meja Avstrije v tam določenem obdobju. Torej ta predpis ni dajal podlage za odškodnino za odvzeto premoženje na območju nekdanje Jugoslavije. Izplačilo odškodnin je Avstrija regulirala še z Zakonom o prijavi škode in Zakonom o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (UVEG). V svoji nacionalni zakonodaji je Avstrija za izplačilo odškodnin postavila različne kriterije, ki jih organ sploh ni preverjal. Med drugim je bila pravno priznana škoda škoda zaradi izgube, ipd. na gospodinjskih predmetih. Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju konfiskacije pa je v 4. členu izključil tovrstne predmete iz zaplembe (4. člen). Tožniki so zato predlagali, da sodišče razpiše glavno obravnavo, izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi ter odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

4. Tožniki so v tožbi zoper sklep povzeli v bistvenem vsebino svoje zahteve za izločitev uradne osebe, navedli, da vsebina izpodbijane odločbe, ob neizkazani aktivnosti organa ter že vrnjeni nepremičnini na ... kaže na pristranost uradne osebe in utemeljen razlog za izločitev. Tožniki so zato predlagali, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in toženki naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

5. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba zoper izpodbijano odločbo je delno utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi zahteve A.A., roj. 1904, umrle 1998, za povrnitev v postopku ugotovljene zmanjšane vrednosti denacionalizirane stavbe z zemljiščem ... (1. točka izreka) in zavrnitvi zahteve B.B., roj. 1927 in C.C., roj. 1930, za denacionalizacijo stavbe z zemljiščem ... (2. točka izreka).

8. Sodišče se uvodoma opredeljuje do zatrjevanih kršitev pravil postopka.

9. Tožniki ugovarjajo, da k 1. točki izreka odločitve organ ni navedel nobenih razlogov, zlasti, da ni sledil navodilom iz sodne odločbe, I U 674/2010, tj. izvedel dokaznega postopka (ogled, postavitev izvedenca, ipd.). Po presoji sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

10. Drži sicer, da organ ni sledil navodilom iz sodne odločbe, I U 674/2010 (s to sodbo je naslovno sodišče ugodilo tožbi F.F. d.d. in odpravilo odločitev organa v zvezi z ugotovitvijo vrednosti obravnavanega premoženja v času podržavljenja in času vračanja ter mu naložilo, da izvede ustrezen postopek ugotovitve vrednosti premoženja), kar bi v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sicer bil zavezan storiti, vendar pa tako postopanje organa v obravnavanem primeru ne predstavlja kršitve določb postopka. Po izdaji sodbe, I U 674/2010 z dne 5. 10. 2010, je namreč prišlo do spremembe sodne prakse v zvezi z vprašanjem razlage uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen (in s katero so bili tožniki med postopkom seznanjeni), ki jo je bil organ dolžan upoštevati in zaradi česar pravilno ni sledil navodilom iz navedene sodne odločbe. Svojo odločitev je tako utemeljil z drugimi razlogi (o katerih se bo sodišče podrobneje opredelilo v nadaljevanju te sodbe), ki jih je tudi navedel. Če bi organ ravnal drugače (torej sledil navodilom iz sodbe in izvedel dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem manjvrednosti vrnjene nepremičnine), bi s tem kršil načelo ekonomičnosti postopka (13. člen ZUP/86, 14. člen ZUP). V zvezi s tožbenim očitkom o neaktivnosti organa (od zadnje obravnave pred organom in izdajo odločbe je minilo 5 let, kar dejansko izhaja iz podatkov spisa) pa sodišče tožnikom pojasnjuje, da so imeli možnost vložiti tožbo zaradi molka organa po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1. 11. Tožniki tudi ugovarjajo, da organ pred izdajo odločbe ni preveril, kdo so osebe, ki so aktivno legitimirane v tem postopku kot upravičenci oziroma stranke postopka. Vlagatelj C.C., roj. 1930 (katerega zahtevo je organ zavrnil z 2. točko izreka odločbe) je namreč umrl 8. 4. 2015, Okrajno sodišče v Mariboru pa je s sklepom, I D 1417/2015 z dne 30. 9. 2015, razglasilo kot njegova dediča sinova G.G. in M.M. Ker torej niso pravilno navedene stranke postopka, je organ s tem zagrešil absolutno kršitev pravil postopka. Tožniki torej ugovarjajo kršitev pravice do udeležbe in do izjave.

12. S tem tožbenim ugovorom se pa sodišče strinja. Po 54. členu ZUP/86 (podobno določata tudi sedaj veljavni določbi 49. in 50. člena ZUP) mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (prvi odstavek). Če stranka med postopkom umre, se postopek lahko ustavi ali nadaljuje, kar je odvisno od narave upravne stvari, ki je predmet postopka; če po naravi stvari postopka ni mogoče nadaljevati, ustavi organ postopek s sklepom; zoper ta sklep je dovoljena posebna pritožba (drugi odstavek).

13. Iz podatkov spisa izhaja, da je organ bil seznanjen, da je vlagatelj C.C. umrl ... (tretji odstavek, stran 5 odločbe) in je pravilno sicer glede na naravo stvari s postopkom nadaljeval (v postopku denacionalizacije se odloča o premoženjskopravnih pravicah, ki lahko preidejo na pravne naslednike), bi pa moral glede na zgoraj citirano določbo ZUP/86 k vstopu v postopek povabiti pravne naslednike oziroma dediče vlagatelja C.C. in jim omogočiti udeležbo v postopku, torej jim dati možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ker organ tega ni storil, je s tem zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka (2. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je iz tega razloga odločba nezakonita v 2. točki izreka in jo je treba odpraviti.

14. Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do drugih tožbenih ugovorov:

15. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Organ je torej citirano določbo razlagal pravilno, da za izključitev upravičenja do denacionalizacije zadošča že možnost upravičenca, da bi dobil odškodnino za podržavljeno premoženje, saj na to napotuje že samo besedilo določbe ZDen. Zato pa tudi ni pravno relevantno, ali je upravičenec dejansko prejel odškodnino od tuje države ali ne.

16. V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da upravičenka A.A., roj. 1904, umrla 1998, ni imela možnosti dobiti odškodnine od Republike Avstrije na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe. Sporno pa je, ali je organ mogel kot izključitveni razlog po citirani določbi ZDen upoštevati še druge pravne vire kot npr. FIP.

17. Kot je navedlo že Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 (in na katero se je med drugim skliceval tudi upravni organ v svoji odločbi), ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba (da je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen izključena kot upravičenka do denacionalizacije) upravičena dobiti ali imela pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala. Bistveno je, da so imele osebe možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen. Tožniki zato nimajo prav, da FIP ni upošteven pravni vir. Če pa A.A. ne bi bila jugoslovanska in slovenska državljanka v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, potem ne bi bila upravičenka po ZDen (9. člen ZDen), kar pa ne pomeni, da (že) iz tega razloga ne bi imela možnosti pridobiti odškodnine po FIP.

18. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji ali po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji, pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v nadpisnem prvem odstavku predpisane predpostavke (drugi odstavek). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa-Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode) pa spadajo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni. Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

19. Iz podatkov upravnih spisov izhajajo naslednje (neprerekane) ugotovitve: - da je bilo pok. A.A., roj. 1904, umrli 1998, podržavljeno premoženje na podlagi Odloka AVNOJ-a kot osebi nemške narodnosti, da je bila v Avstrijo izseljena skupaj s hčerko B.B., roj. 1927, dne 2. 9. 1945 v posledici končanja 2. svetovne vojne, kjer je bivala do smrti, torej da je imela stalno bivališče na dan 1. 1. 1960 v Avstriji. Glede na citirane določbe FIP je torej organ pravilno zaključil, da bi imela A.A., roj 1904, umrla 1998, možnost dobiti odškodnino od Avstrije.

20. Za izvedbo FIP je Avstrija sprejela UVEG, katerega je Vrhovno sodišče RS tudi že upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, kot tudi Zakon o prijavi škode, v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah. Res je Avstrija odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) uredila v svoji notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo), vendar pa je sodna praksa o tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, ustaljena. Tako tudi ne drži, da bi moral organ po vsakem posameznem predpisu (npr. po UVEG in drugih predpisih) ugotavljati, ali je upravičenka (sploh) izpolnjevala kriterije, na podlagi katerih bi imela pravico dobiti odškodnino.

21. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnikov delno ugodilo in iz razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odločbo odpravilo v 2. točki izreka, zaradi vsebinske povezanosti pa tudi 3. točko izreka (s to točko je organ odločil o stroških postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ povabiti v postopek pravne naslednike vlagatelja C.C., torej sinova G.G. in H.H. in jima dati možnost izjave ter o zadevi v tem delu ponovno odločiti. V preostalem pa je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

22. Tožba zoper izpodbijani sklep se zavrže. 23. Tožniki v tožbi izpodbijajo tudi sklep z dne 25. 10. 2016, s katerim je pristojni organ (minister za kulturo) zavrnil njihovo zahtevo za izločitev uradne osebe E.E. iz vodenja denacionalizacijskega postopka, ki se vodi pod št. 490-42/2012-MIZKS.

24. Po 28. členu ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh po vročitvi upravnega akta, s katerim je bil postopek končan.

25. Iz podatkov spisa je razvidno, da je pooblaščenec tožnikov prejel citirani sklep 7. 11. 2016, kar pomeni, da se je rok za vložitev tožbe iztekel 7. 12. 2016, tožniki pa so tožbo (tudi) zoper sklep vložili 12. 12. 2016, torej prepozno in jo je sodišče moralo že iz tega razloga zavreči (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

26. In ker je nastopil razlog za zavrženje tožbe že po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, se sodišče ni spuščalo v presojo, ali gre pri tem sklepu sploh za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

27. Sodišče ni razpisalo predlagane glavne obravnave, ker je ocenilo, da to za rešitev zadeve ni potrebno, saj so že dejstva in podatki iz spisa dali zadostno podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).

K III. točki izreka:

28. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po tem Pravilniku se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena). Ker pa so tožniki s tožbo delno uspeli, jim je sodišče priznalo stroške do ½ določenega zneska, tj. v višini 142,50 EUR. K tej vsoti je sodišče prištelo še 22 % DDV, h plačilu katerega je zavezan pooblaščenec tožnikov.