Jedro

Določba 158. člena stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94) ne dopušča v reviziji ponujene razlage, po kateri naj bi v nepravdnem postopku za določitev imetnika pravice uporabe stanovanja (17. člen zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82), ker ne gre za "spor", ne veljalo pravilo o nadaljevanju postopka po prejšnjih predpisih, če se je ta spor začel še pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona. Sodna praksa ni sprejela razlikovanja, ponujenega v reviziji. Pravno nevzdržno bi bilo stališče, po katerem naj bi v stanovanjski pravdi, začeti pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, bili uporabljivi prejšnji stanovanjski predpisi, v nepravdnem postopku pa ne, čeprav gre v obeh primerih za presojo dejstev, ki se opirajo na prejšnja stanovanjska razmerja - in sicer ne glede na procesni naziv ustrezne sodne odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlagateljico določilo za imetnico pravice uporabe stanovanja, ki obsega vse prostore v prvem nadstropju in v pritličju stanovanjske hiše O., I. in hkrati odločilo, da mora nasprotni udeleženec izprazniti prostore tega stanovanja, pri čemur mu ne pripadajo najpotrebnejši prostori. Pritožbo nasprotnega udeleženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti temu sklepu vlaga nasprotni udeleženec revizijo iz revizijskih razlogov prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga razveljavitev odločitev nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ob sedanjem pravnem redu, ki temelji na zasebni lastnini, ni mogoče opreti sodne odločbe na zakon o stanovanjskih razmerjih, ki je bil razveljavljen, bil pa je rezultat socialističnih družbenoekonomskih razmerij. Zato gre za kršenje z ustavo zajamčene lastninske pravice. Določbe 158. člena stanovanjskega zakona, ki še vedno omogoča uporabo določb razveljavljenega zakona o stanovanjskih razmerjih, v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj ne gre za spor, sprožen pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, temveč za nepravdni postopek. Podrejeno pa bi bilo treba upoštevati določbo 17. člena zakona o stanovanjskih razmerjih v celoti, kar pomeni, da bi bilo treba nasprotnemu udeležencu ob izselitvi priskrbeti najpotrebnejše prostore. Partnerica, h kateri se je nasprotni udeleženec preselil, mu je namreč med postopkom odpovedala nadaljnje gostoljubje. Končno pa je predlagateljica dobila v uporabo v skupni stanovanjski hiši preko 200 m2 stanovanjske površine, kar je daleč preveč in v nasprotju z stanovanjskimi standardi, določenimi v času veljavnosti zakona o stanovanjskih razmerjih. Vprašljiva je tudi veljavnost izpodbijanega sklepa, ker sta dva sodnika senata pritožbenega sodišča bila izvoljena v sodniško funkcijo šele na seji državnega zbora dne 21.12.1995. Predlagateljica na revizijo ni odgovorila, vrhovno Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, čeprav jih navaja kot revizijski razlog, revizija - z izjemo očitka o nepravilni sestavi senata, ki je odločal na drugi stopnji - ne konkretizira. Zato je revizijsko sodišče opravilo preizkus (386. člen ZPP) glede eventualne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da take kršitve ni bilo. Glede očitka nepravilne sestave senata sodišča druge stopnje (1. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) pa je treba opozoriti na določbo tretjega odstavka 101. člena zakona o sodniški službi (Ur. list RS, št. 19/94), po kateri je sodnikom, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali sodniško funkcijo in so pred iztekom mandata prijavili kandidaturo v trajni sodniški mandat, prenehal obstoječi mandat šele z dnem, ko jih je državni zbor v trajni mandat izvolil. To pomeni, da sta ob sojenju na drugi stopnji dne 6.12.1995 v reviziji imenovana sodnika še vedno imela sodniški mandat po prejšnjih predpisih, čeprav sta v trajni sodniški mandat po zakonu o sodniški službi bila izvoljena šele 21.12.1995. Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Določba 158. člena stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94) ne dopušča v reviziji ponujene razlage, po kateri naj bi v nepravdnem postopku za določitev imetnika pravice uporabe stanovanja (17. člen zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82), ker ne gre za "spor", ne veljalo pravilo o nadaljevanju postopka po prejšnjih predpisih, če se je ta spor začel še pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona. Sodna praksa ni sprejela razlikovanja, ponujenega v reviziji. Pravno nevzdržno bi bilo stališče, po katerem naj bi v stanovanjski pravdi, začeti pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, bili uporabljivi prejšnji stanovanjski predpisi, v nepravdnem postopku pa ne, čeprav gre v obeh primerih za presojo dejstev, ki se opirajo na prejšnja stanovanjska razmerja - in sicer ne glede na procesni naziv ustrezne sodne odločbe.

Uporaba določbe 17. člena ZSR pa je terjala od sodišč nižje stopnje opredelitev do stanovanjskih potreb nepravdnih strank kot bivših zakoncev ter do drugih okoliščin primera. Odločilno je bilo torej ugotovljeno dejansko stanje. To pa je takšno, da je utemeljilo dokazno sklepanje, da se je nasprotni udeleženec iz skupnega stanovanja že izselil in da zadovoljuje stanovanjske potrebe (1. člen ZSR) v celoti drugje že dalj časa. Ker se je iz stanovanja že izselil, pa mu predlagateljica tudi ni dolžna priskrbeti najpotrebnejših prostorov (tretji odstavek 17. člena ZSR). V tem okviru nasprotnik v reviziji postavlja nove trditve dejanske narave: da mu je namreč nova partnerica odpovedala stanovanjsko gostoljublje. Teh trditev pa na revizijski stopnji procesno ni več mogoče upoštevati. Po določbi 387. člena ZPP namreč stranke v reviziji ne smejo navajati novih dejstev in dokazov (z izjemo tistih, ki se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kar pa se v tem primeru ne zatrjuje).

V tem nepravdnem postopku pa je tudi odveč razprava o tem, do kakšne stanovanjske površine bi predlagateljica po prejšnjih stanovanjskih predpisih bila upravičena. Za imetnico pravice uporabe je bila namreč določena na prostorih, ki sta jih stranki pred razvezo zakonske zveze skupaj uporabljali. Lastninska upravičenja nasprotnega udeleženca pa niso predmet tega postopka.

Ker ostale revizijske trditve o tem, da ni bilo ugotovljeno, ali ima nasprotni udeleženec zagotovljeno ustrezno stanovanjsko varstvo drugje pomenijo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar pa ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP) in ker izpodbijani odločitvi tudi ni mogoče očitati napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.