Jedro

Določilo 222. člena ZDR-1 je bila prehodna določba in je kot taka zagotavljala ohranitev pravice do dodatka za delovno dobo v navedeni višini zaposlenim delavcem, ki so bili upravičeni do takega dodatka pri delodajalcu ob uveljavitvi zakona (12. 4. 2013). Vendar pa se ta določba ne nanaša na delovna razmerja, sklenjena med delavcem in delodajalcem po datumu uveljavitve zakona. Delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi po datumu uveljavitve ZDR-1, imajo pravico do dodatka za delovno dobo v skladu s 129. členom ZDR-1. ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka za delovno dobo in katera obdobja se vštevajo v delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. V primerih, ko delodajalca nobena kolektivna pogodba neposredno ne zavezuje, mora delodajalec višino in obdobje zajema dodatka na delovno dobo določiti v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu, stranki pa ga lahko določita tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pri določitvi odstotka dodatka in obdobja, za katerega se dodatek obračuna, pa je pri tem potrebno upoštevati najbolj primerno kolektivno pogodbo glede na dejavnost delodajalca.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in II. točka izreka) in izpodbijani del sklepa (2. in 3. točka izreka) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni iz naslova razlike v plači za mesece od marca 2017 do aprila 2022 (razen za marec 2020) obračunati bruto plačo v skupnem znesku 8.326,66 EUR, in sicer v mesečnih bruto zneskih, razvidnih iz izreka in tožniku plačati mesečno pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od vsakega 15. dne v mesecu za terjatev preteklega meseca (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15. dneh plačati razliko odpravnine v višini 146,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2022 dalje (II točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo razlike v plači za december 2016 v višini 1.340,56 EUR, na plačilo razlike v plači za januar 2017 v višini 1.340,57 EUR, na plačilo razlike v plači za februar 2017 v višini 1.340,52 EUR, kakor tudi višje vtoževane zneske od priznanih v I. točki izreka za čas od marca 2017 do junija 2019, avgust, september, november in december 2019 ter februar, marec in april 2022, skupnem znesku 3.169,24 EUR (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odpravnine v višini 1.371,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 358,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) ter zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen dan letnega dopusta v višini 42,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). S sklepom je odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 14. 12. 2022 za plačo za mesec april 2022 v višini 1.576,65 EUR (1. točka izreka sklepa), da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.087,17 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) ter da je zavezanec za plačilo sodne takse tožena stranka do dveh tretjin (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo v I. in II. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev napačno oprlo na prehodne in končne določbe 222. člena ZDR-1. Napačno je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju že ob uveljavitvi ZDR-1, t.j. 12. 4. 2013. Tožnik je s toženo stranko prvo pogodbo o zaposlitvi sklenil novembra 2016, torej po uveljavitvi ZDR-1. Pred tem je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Sodišče bi glede na navedeno pri presoji višine in trajanja obdobja zaposlitve tožnika pri toženki, ki je relevantno za odmero dodatka za delovno dobo, moralo upoštevati 129. člen ZDR-1, ter primerljivo kolektivno pogodbo, kar je v konkretni zadevi glede na glavno dejavnost toženke (SKD 42.220 - Grad. obj. oskr. infrastr. za el. in telekom.) in dejstvo, da zanjo ne velja nobena kolektivna pogodba, Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije. Izpostavlja tudi, da se v skladu s sodno prakso VSRS (VIII Ips 26/2019, VIII Ips 168/2018) lahko dodatek za minulo delo v kolektivnih pogodbah uredi tako glede višine kot tudi glede vprašanja, katera delovna doba zaposlenega se pri izračunu dodatka upošteva. Določbe sklenjenih pogodb o zaposlitvi so skladne s Kolektivno pogodbo za dejavnost elektroindustrije. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno uporabilo izračuna izvedenke finančne stroke, saj bi moralo pri presoji upoštevati le izračun izvedenke, ki je temeljil na delovni dobi pri toženi stranki (Tabela 2). Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično je nepravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako je napačna odločitev glede stroškov postopka. Tožnik glede na vtoževano (22.030,71 EUR) in prisojeno (8.472,61 EUR) vrednost terjatve ni uspel do dveh tretjin zahtevka temveč le v deležu 39 %. Odločitev ni skladna s 154. členom ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 4. Zoper odločitev v delu, ki se nanaša na stroške postopka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tudi tožnik. Trdi, da sodišče prve stopnje stroškov postopka ni pravilno odmerilo, saj ni upoštevalo, da je bila vrednost spora 17.810,33 EUR, zato bi za osnovo odmerjanja moralo glede na Odvetniško tarifo vzeti 500 točk. Seštevek ugodilnega dela znaša 9.212,08 EUR, zato tudi ni pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel le do 2/3 (ni uspel le v višini 2.887,17 EUR). Sodišče nadalje ni upoštevalo potnih stroškov za prihode na naroke, s tem v zvezi bi mu moralo priznati 288,11 EUR, prav tako neutemeljeno ni priznalo niti enega samega pravnega svetovanja, pregleda dokumentacije, študija zadeve, pa čeprav je bil spor obsežen. Prav tako je tožnik založil predujem za izvedenko. Sodišče ji je priznalo 533,56 EUR, v sodbi pa o teh stroških ni odločilo, zato predlaga, da se o njih odloči na podlagi 38. člena ZDSS-1. Tožnik se protivi tudi plačilu sodne takse v višini 1/3. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe in sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo niti pavšalno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

8. Tožnik je bil v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, zaposlen pri toženki kot serviser-monter, in sicer na podlagi več pogodb o zaposlitvi, v katerih je imel določeno osnovno neto plačo, sprva do 15. 5. 2017 v višini 820,00 EUR neto, nato do 15. 11. 2017 v višini 850,00 EUR neto in od 15. 11. 2016 dalje v višini 900,00 EUR neto. V vseh pogodbah o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da tožniku pripada tudi dodatek na delovno dobo, doseženo pri delodajalcu, v višini, kot ga določa kolektivna pogodba, vendar ne manj kot 0,5 % za vsako dopolnjeno leto delovne dobe. Tožnik je med drugim zatrjeval, da mu plača ni bila pravilno obračunana, saj mu je toženka dodatek za delovno dobo, obračunan od celotne, skupne delovne dobe, vštevala v osnovno plačo. Trdil je, da mu tudi sicer pripada dodatek v višini 0,5 % za celotno dopolnjeno delovno dobo (ne zgolj za delovno dobo pri toženki), tako mu je toženka dodatek tudi ves čas obračunavala (razen za marec in april 2022, ko ga je spremenila in obračunala zgolj za delovno dobo pri njej) in iz njenih konkludentnih ravnanj izhaja, da je bil takšen dogovor glede dodatka. Toženka je slednje prerekala in trdila, da je bil glede na primerljivo Kolektivno pogodbo za dejavnost elektroindustrije dogovorjen dodatek glede na dopolnjeno delovno dobo pri njej, torej pri zadnjem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je toženka tožniku dodatek za delovno dobo vštevala v osnovno plačo, kar ni zakonito. Ugotovilo je, da med strankama ni veljala nobena kolektivna pogodba. Glede višine dodatka je zavzelo stališče, da tožniku pripada dodatek glede na določbo 222. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1 (0,5 % za vsako dopolnjeno leto delovne dobe), saj je bil ob uveljavitvi ZDR-1 že zaposlen, čeprav je s toženko delovno razmerje sklenil po uveljavitvi ZDR-1. Upoštevajoč navedena izhodišča ter izračun izvedenke, je njegovemu zahtevku iz naslova razlike v plači in razlike v odpravnini, delno ugodilo. V delu, v katerem je zahtevek zavrnilo, tožnik pritožbe ne vlaga.

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je v nasprotju z zakonom ureditev, ki bi dodatek za delovno dobo vračunala v osnovno plačo. V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 je (mesečna) plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da so dodatki lahko del dogovorjene (mesečne) plače, ne morejo pa biti del osnovne plače, zato nasprotno ravnanje tožene stranke, ki je dodatek vračunavala v osnovno plačo tožnika, ni skladno s 126. členom ZDR-1.1

10. Pritožba tožene stranke sicer zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede časa zaposlitve tožnika pri toženki. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju že ob uveljavitvi ZDR-1, t.j. 12. 4. 2013. V 2. odstavku točke 4 je namreč jasno zapisalo, da je s toženko delovno razmerje sklenil po uveljavitvi ZDR-1, iz te točke izhaja tudi, da se je to zgodilo dne 10. 11. 2016. Svojo odločitev, da v konkretnem primeru upošteva določbo 222. člena ZDR-1 torej ni sprejelo zato, ker je bil tožnik ob uveljaviti ZDR-1 v delovnem razmerju pri toženki, temveč iz razloga, ker je ugotovilo, da je bil tožnik ob uveljavitvi ZDR-1 že zaposlen, torej v delovnem razmerju (vendar ne pri toženi stranki).

11. Pritožba pa pravilno izpostavlja, da citirana določba ne more biti pravna podlaga za odločitev. ZDR-1 je v 222. členu2 določal, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotkov od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. Navedeno določilo je bila prehodna določba in je kot taka zagotavljala ohranitev pravice do dodatka za delovno dobo v navedeni višini zaposlenim delavcem, ki so bili upravičeni do takega dodatka pri delodajalcu ob uveljavitvi zakona (12. 4. 2013). Vendar pa se ta določba ne nanaša na delovna razmerja, sklenjena med delavcem in delodajalcem po datumu uveljavitve zakona. Delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi po datumu uveljavitve ZDR-1, imajo pravico do dodatka za delovno dobo v skladu s 129. členom ZDR-1 (ZDR-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 1152).3

12. Ker je tožnik s toženko sklenil (prvo) pogodbo o zaposlitvi dne 10. 11. 2016, torej že po uveljavitvi ZDR-1, je tako upravičen do dodatka za delovno dobo na podlagi 129. člena ZDR-1, ki določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo; višina dodatka za delovno dobo pa se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Gre za dodatek, ki je stalen in obvezen ter je zakonsko določen del plače. ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina tega dodatka in katera obdobja se vštevajo v delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. V primerih, ko delodajalca nobena kolektivna pogodba neposredno ne zavezuje, mora delodajalec višino in obdobje zajema dodatka na delovno dobo določiti v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu, stranki pa ga lahko določita tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pri določitvi odstotka dodatka in obdobja, za katerega se dodatek obračuna, pa je pri tem potrebno upoštevati najbolj primerno kolektivno pogodbo glede na dejavnost delodajalca4. Stališče, da je v primeru, če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, treba izhajati iz ureditve pravice v drugih (primerljivih) kolektivnih pogodbah, je zavzeto tudi v sodni praksi (sklep VS RS VIII Ips 191/2018).

13. Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi dogovorili, da delavcu pripada dodatek na delovno dobo, doseženo pri delodajalcu v višini, ki ga določa kolektivna pogodba, vendar ne manj kot 0,5 % za vsako dopolnjeno leto delovne dobe. Med strankama ni bilo sporno, da za delodajalca ne velja nobena kolektivna pogodba, kot tudi ne, da je glede na dejavnost delodajalca najbolj primerna Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije, na katero se je tudi sicer izrecno sklicevala toženka. Ta kolektivna pogodba pa v prvem odstavku 47.a) člena določa, da je delavec za dopolnjena leta skupne delovne dobe do 30. 6. 2006 upravičen do dodatka v višini 0,5 % za vsako dopolnjeno leto skupne delovne dobe. Za obdobje od 1. 7. 2006 dalje pa mu pripada dodatek v višini 0,6 % za vsako dopolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. V drugem odstavku pa je določeno, da je ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, delavec, ki se zaposli pri delodajalcu od začetka veljavnosti tega dodatka št. 10 k tej kolektivni pogodbi5, upravičen le do dodatka na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu v višini 0,6 % za vsako dopolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu.

14. Ker je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz stališča, da je potrebno uporabiti prehodno določbo 222. člena ZDR-1, spora ni presojalo z vidika uporabe 129. člena ZDR-1 v povezavi z določbami pogodbe o zaposlitvi in citirane kolektivne pogodbe, posledično odločilnih dejstev s tem v zvezi ni ugotavljalo. Prav tako ni presojalo trditev strank, ki so se nanašale na dogovor glede dodatka za delovno dobo. Tožnik je namreč trdil tudi, da je bil dejanski dogovor glede dodatka drugačen, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (torej bolj ugoden), kar naj bi dokazovala konkludentna ravnanja delodajalca, ki je tožniku praktično celotno obdobje zaposlitve obračunaval dodatek za skupno delovno dobo v višini 0,5 %.

15. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. To velja tako glede morebitnega bolj ugodnega dogovora strank o dodatku za delovno dobo6, kot tudi, v primeru odsotnosti le tega, glede izračuna prikrajšanja pri plači, ki bi bil opravljen na osnovi izračuna dodatka, upoštevajoč določbe primerljive kolektivne pogodbe (sodišče izvedenki izračuna prikrajšanja po tej materialnopravni podlagi namreč ni naložilo).

16. Ugotovljene kršitve glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja učinkovite pravice do pritožbe, pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Upoštevajoč pravilno materialnopravno podlago, utegne iti po vsebini za v bistvenem dopolnjeno dokazno oceno o celem sklopu dejstev, ki še niso bila presojana, vse z neposrednim vplivom na končno odločbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo, izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavilo (I. in II. točka izreka sodbe, 2. in 3. točka izreka sklepa) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

17. Sodišče prve stopnje se bo tako moralo v novem sojenju, upoštevajoč pravilno materialnopravno podlago, najprej opredeliti do trditev strank glede zatrjevanega dogovora, ki se nanaša na dodatek za delovno dobo. Nato pa bo, odvisno od ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na dogovor, po potrebi izvedenki naložilo, da opravi izračun prikrajšanja pri plači, upoštevajoč ureditev dodatka za delovno dobo, kot izhaja iz primerljive kolektivne pogodbe. Ker je višina odpravnine odvisna od višine pripadajoče plače (108. člen ZDR-1), pravilnost izračuna slednje pa je glede na predstavljena materialnopravna izhodišča še vprašljiva, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev glede plačila razlike v odpravnini (II. točka izreka sodbe). V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava v ponovljenem sojenju pritožbeno sodišče izpostavlja tudi, da zakonske zamudne obresti ne tečejo od dneva zapadlosti dalje, temveč od naslednjega dne po zapadlosti do plačila7, pa tudi, da se zneski dolgovane plače ne dosojajo hkrati v bruto in neto višini in sicer iz razloga, ker se skladno z določili Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s sprememb.) davki in prispevki obračunajo ob vplačilu, glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. V skladu z novejšo sodno prakso pa navedba, da gre za bruto znesek plače tudi sicer predstavlja le konkretizacijo zakonske obveznosti, zato zaradi svoje pojasnilne narave niti ne sodi v izrek sodbe.8

18. Sodišče prve stopnje bo torej moralo dopolniti dokazni postopek glede ugotavljanja dejstev, ki še niso bila ugotovljena. Če bi pritožbeno sodišče prvič ugotovljalo takšna dejstva, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Namen instančnega odločanja pa ni prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

19. Ker je stroškovna odločitev odvisna od odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnika in torej tudi na njegovo pritožbo razveljavilo odločitev sodišča v tem delu. Tožnik s tem v zvezi tudi sicer utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo vrednosti vtoževanih terjatev. Slednja tudi po izračunu pritožbenega sodišča presega 17.000 EUR9, zato sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je za osnovo odmerjanja glede na Odvetniško tarifo vzelo 400 točk. 20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj tudi VDSS, opr. št. Pdp 691/2017, Pdp 718/2016. 2 Navedeno določilo je bilo iz zakona črtano ob uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika - Ur. l. RS, št. 33/2016 in ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2016 ni bilo več v veljavi. 3 Primerjaj tudi VDSS, opr. št. Pdp 426/2021. 4 ZDR-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 774 in 775; in ZDR-1 z uvodnimi pojasnili, Uradni list, Ljubljana 2020, str. 67. 5 Dodatek št. 10 h tej kolektivni pogodbi je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 26/2015 z dne 17. 4. 2015 in se je pričel uporabljati osmi dan po objavi v Uradnem listu. 6 V kolikor pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za delavca ugodnejše), tak dogovor ni neveljaven, saj pisna oblika ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Za nastanek in obstoj pogodbe o zaposlitvi oziroma posameznih njenih sestavin je pomembno, da je med strankama prišlo do soglasja o bistvenih elementih takšne pogodbe o zaposlitvi. 7 Če je določena zapadlost 15. v mesecu za tekoči mesec, tečejo zakonske zamudne obresti šele od naslednjega dne, torej 16. dne v mesecu. 8 Glej odločbe VSRS, opr. št. VIII Ips 181/2017, VIII Ips 190/180, VIII Ips 47/2020, II Ips 264/2017. 9 Po izračunu pritožbenega sodišča znaša skupna vrednost vtoževanih terjatev 17.426,74 EUR (in ne 22.030,71 EUR, kot to trdi toženka) zavrnjeni del, zoper katerega ni pritožbe, pa 8.472,61 EUR (kot pravilno izpostavlja toženka) in ne 2.887,17 EUR, kot to zmotno trdi tožnik.