Jedro

Tožbeni predlog, "da naj sodišče toženo stranko spozna za dolžnika ter ji naloži poplačilo dolga pod izvršbo s pripadajočimi obrestmi" ni določno in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek, zato tožena stranka na takšno nepopolno tožbo ni bila dolžna odgovoriti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v ugodilnem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.396.400,00 SIT od 7.2.2005 do 31.12.2006 po obrestni meri 18 % letno, plačljive v EUR in od zneska 10.000,00 EUR od 1.1.2007 do plačila po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v EUR. Odločilo je še, da se tožbeni zahtevek zavrne v presežku oziroma v delu, v katerem tožeča stranka zahteva več ali drugače. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno laično pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Navaja, da si je od tožnika izposodil le 3.000,00 EUR, da sta se dogovorila za 3 % obresti, da je podpis o dolgu 10.000,00 EUR posledica tožnikovega izsiljevanja, da mu je dal osebni avtomobil in ozvočenje, kar presega znesek 3.000,00 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec zato le s svojimi pritožbenimi očitki ne bi mogel biti uspešen, saj so vsi usmerjeni v dejansko podlago izpodbijane sodbe. Po določilu 2. odstavka 350. člena ZPP pa sodišče druge stopnje poleg presoje razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pazi tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V obravnavani zadevi je preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti pokazal, da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je prvostopenjsko sodišče zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP.

Po določilu 179. člena ZPP se pravdni postopek začne s tožbo. Po prejemu tožbe se opravijo priprave za glavno obravnavo (1. odstavek 269. člena ZPP), v okviru teh pa najprej predhoden preizkus tožbe (2. odstavek 269. člena ZPP). V okviru predhodnega preizkusa tožbe mora sodišče najprej ugotoviti ali je razumljiva in popolna (273. člen ZPP). ZPP v 1. odstavku 180. člena določa minimalno oziroma obvezno vsebino tožbe, brez katere se tožba ne more vzeti v razpravljanje. Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). V pravdi se razpravlja in odloča o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, da naj mu sodišče da pravno zaščito z določeno vsebino. Tožbeni zahtevek mora biti zato konkreten in vsestransko določen tako v subjektivnem (glede strank) kot tudi v objektivnem smislu (glede predmeta spora). Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se glasi dobesedno tako, kot naj se glasi izrek sodbe. Naloga pravdnega sodišča namreč ni v tem, da izreče zaščito, ki naj bi tožniku pripadala na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ampak da odloči o tem, ali je konkretna zaščita, ki jo tožnik izrecno in določno zahteva s tožbenim zahtevkom, utemeljena in ali mu lahko da prav takšno, zahtevano zaščito. Poleg zahtevka glede glavne stvari, mora tožba obsegati tudi stranske terjatve, ki jih mora prav tako izrecno in določno zahtevati. Vsekakor ni dovolj, če tožnik zgolj opiše sporno pravno razmerje in sodišču prepusti, da samo določi pravno posledico.

V obravnavani zadevi je tožnikova tožba nepopolna, saj ne vsebuje tožbenega zahtevka. Tožnik je v njej označil predmet tožbe, ni pa postavil tožbenega zahtevka.

Tožbeni predlog, "da naj sodišče toženo stranko spozna za dolžnika ter ji naloži poplačilo dolga pod izvršbo s pripadajočimi obrestmi" ni določno in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje bi zato moralo takšno tožbo, v skladu z določbo 1. odstavka 108. člena ZPP, vrniti tožniku v dopolnitev, saj ne vsebuje obligatornih sestavin iz 180. člena ZPP.

Po določilu 1. odstavka 276. člena ZPP sodišče vroča toženi stranki v odgovor le tožbo, ki ima vse sestavine iz 180. člena ZPP. Na nepopolno tožbo, ki nima navedenih sestavin, tožena ni dolžna odgovoriti. Če tožba ne vsebuje zahtevka, sodišče tudi ne more opraviti preizkusa izpolnjenosti pogojev za zamudno sodbo iz 1. odstavka 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato postopalo v nasprotju z načelom dispozitivnosti in izdalo zamudno sodbo v nasprotju z omenjenimi določbami ZPP. Na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje najprej postopati po 273. členu ZPP.