Jedro

Dajanje krivih podatkov z namenom preslepitve davčnega organa, kar je izvršitvena oblika kaznivega dejanja po čl. 152/I KZ RS, zahteva aktivno ravnanje storilca, s katerim spravi uradno osebo pri davčnem organu v zmoto. Zato opustitev plačila dolžnega davka nima znakov kaznivega dejanja po čl. 152/I KZS.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje ugodil ugovoru obdolženca zoper obtožbo ter odločil, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. S stroški kazenskega postopka je bil obremenjen proračun.

Proti temu sklepu se pritožuje javni tožilec, ki predlaga, da se pritožba dopusti ter da se kazenski postopek zoper obdolženca ne ustavi.

Zagovornik obdolženca v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba javnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Kaznivo dejanje zatajitev davščin in drugih družbenih dajatev po I. in II. odst. 152. čl. KZ RS se obravnava v sumarnem postopku, zato je javni tožilec nepravilno zoper obdolženca vložil obtožbo namesto obtožni predlog, z vložitvijo obtožbe pa je obdolženec imel pravico do ugovora zoper obtožbo, s katerim je tudi uspel. Dejanje, ki je opisano v izpodbijanem sklepu in tudi v obtožbi, nima znakov kaznivega dejanja, niti po I., niti po II. odst. 152. čl. KZ RS. Obtožba očita obdolžencu, da je storil kaznivo dejanje po I. odst. 152. čl. KZ RS. Kot izvršitveno dejanje mu očita, da je preslepil davčni organ s tem, da v letu 1991 ni plačal akontacije od prometa proizvodov, kar je bil dolžan po zakonitih predpisih.

Preslepitev davčnega organa je sicer uvodoma v opisu dejanja navedena, ni pa prav z ničemer konkretizirana. Preslepitev predstavlja aktivno ravnanje storilca, s katerim spravi uradno osebo pri davčnem organu v zmoto, kot so npr. lažne navedbe, potrdila in računi. Obdolženec pa v opisanem primeru ni ravnal aktivno, pač pa se mu očita, da je opustil dolžno plačilo. V opisanem ravnanju tudi niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Izvršitvena oblika kaznivega dejanja po II. odst. 152. čl. KZ RS je namreč v opustitvi prijave dohodka oz. predmeta ali drugih dejstev, ki vplivajo na ugotovitev obveznosti, kadar je taka prijava obvezna. Iz opisa dejanja v obtožbi pa je razvidno, da se obdolžencu ne očita opustitev dolžne prijave, temveč opustitev plačila akontacije od prometa proizvodov. Opustitev plačila davščin pa ne predstavlja izvršitvene oblike kaznivega dejanja po čl. 152/II KZ RS. Obdolženec bi moral po preteku vsakih 15 dni sam opraviti obračun davka od prometa proizvodov in v petih dneh obračun, skupaj z akontacijo predložiti pristojnemu davčnemu organu. Opustitev predložitve obračuna bi predstavljala opustitev prijave takšnega dejstva, ki vpliva na ugotovitev davčnih obveznosti, vendar takšna opustitev obdolžencu v opisanem ravnanju ni bila očitana.

Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo javnega tožilca zavrniti.