Jedro

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je zapustnica (hči tožnikov) dne 28.5.1986 sklenila prodajno pogodbo s podjetjem ... za poslovni prostor v izmeri 39,22 m2. Kot kupec po tej pogodbi je nastopila zapustnica. Glede denarja, ki sta ga tožnika izročila hčeri v zvezi z nakupom lokala, je obstojalo med njimi posojilno razmerje. Tako ni bilo dokazano, da bi bila omenjena prodajna pogodba le navidezna in da bi dejansko bila kupca in lastnika lokala tožnika. Pri takem položaju je odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevkov tožnikov materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pok., umrli dne 28.10.1986, ne spada lokal - poslovni prostor na parc.št. 1047, k.o. v izmeri 39,22 m2 ter da sta tožnika vsak do ene idealne polovice solastnika tega lokala. Pritožbi tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje ugodilo le delno, kolikor se je nanašala na izrek o pravdnih stroških, in tega tako spremenilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki znesek 6.240,00 SIT namesto 14.160,00 SIT. V glavni stvari je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz 385.čl. ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi. V obrazložitvi revizije se sklicuje na svoje prejšnje navedbe, zlasti pritožbene. Poudarja, da na strani tožnikov ni šlo za posojilo ali darilo denarja njuni hčeri, ampak sta bila dejanska lastnika lokala tožnika, ki sta plačala polog za posojilo in tega pozneje tudi odplačala. Zaradi hčerine nepričakovane smrti zadeva ni bila formalnopravno urejena. Izpodbijana sodba je tudi protispisna, kolikor dela zaključke iz ravnanja udeležencev po sklenitvi pogodbe o nakupu poslovnega prostora. Tožnika bi bilo treba ponovno zaslišati, zlasti tožnico pa tudi s pomočjo tolmača. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožeča stranka v reviziji ni točno opredelila uveljavljanih revizijskih razlogov. Od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka omenja protispisnost (ki bi pomenila kršitev po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP), vendar pa revizijsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zasledilo nasprotij med razlogi sodbe o izpovedbah v postopku in med samimi temi izpovedbami. Sodišče prve stopnje pri zaslišanju tožnikov ni kršilo določb 102.čl. ZPP, saj sta se tožnika pred zaslišanjem pravici do tolmača izrecno odpovedala. Revizijske navedbe kažejo, da tožeča stranka v prvi vrsti izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o dogovoru med tožnikoma in njuno hčerjo v zvezi z nakupom lokala. Teh navedb revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Kolikor se tožeča stranka v reviziji sklicuje na svoje pritožbene navedbe, se pripominja, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo in zato revizijskih trditev ni mogoče vezati na tiste, ki jih je stranka uveljavljala že v pritožbi in ki so bile pred sodiščem druge stopnje že preizkušene.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je zapustnica (hči tožnikov) dne 28.5.1986 sklenila prodajno pogodbo s podjetjem ... za poslovni prostor v izmeri 39,22 m2 na parc.št. 1047 k.o. Kot kupec po tej pogodbi je nastopila zapustnica. Glede denarja, ki sta ga tožnika izročila hčeri v zvezi z nakupom lokala, je obstajalo med njimi posojilno razmerje. Tako ni bilo dokazano, da bi bila omenjena prodajna pogodba le navidezna in da bi dejansko bila kupca in lastnika lokala tožnika. Pri takem položaju je odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevkov tožnikov materialnopravno pravilna.

Iz vseh teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).