Jedro

Pritožbena namigovanja na dvom v verodostojnost in nepristranskost izvedenskega mnenja ne morejo biti predmet presoje v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj v okviru odločanja o obstoju pogojev za nadaljnje izvrševanje ukrepa prepovedi približevanja sodišče ne ocenjuje posameznih dokazov. Ocenjevanje verodostojnosti dokazov je namreč v pristojnosti razpravljajočega senata v okviru glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pri obtoženi S. K. še vedno podani razlogi za ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtožene S. K., ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 370. členu ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in ukrep prepovedi približevanja odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi. Gre za utemeljen sum storitve obtoženki očitanega kaznivega dejanja, za njeno ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost takega ukrepa.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je le-ta bil dognan s pravnomočnostjo obtožnice in da od te točke dalje po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso nastopile nobene nove okoliščine, ki bi kakorkoli omajale utemeljen sum. Ob takih ugotovitvah, ki jih zagovornik pritožbeno niti ne napada, o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženka skupaj s sostorilcema izvršila očitano jim kaznivo dejanje, ne more biti nobenega dvoma.

6. Zaključki sodišča prve stopnje o realni in konkretni ponovitveni nevarnosti temeljijo na ugotovitvah o vztrajnosti obtoženke, ki jo potrjujejo njena dosedanja ravnanja, ko je že pred obravnavanim kaznivim dejanjem obtoženka otroka odpeljala k svojim staršem na Hrvaško brez vsakršne pravne podlage, o njenih grožnjah v zvezi s ponovnim odvzemom otroka in o nespoštovanju sodnih odločb v zvezi z zaščito koristi mladoletnega otroka. Tem ugotovitvam zagovornik v pritožbi ne oporeka, pač pa ponovno nasprotuje temu, da se sodišče opira na izvedeniško mnenje izvedenke prof. T., ki ni bilo izdelano v tem postopku in je bilo dopolnjeno po trenutku, ko je bila obtoženka ovadena s strani izvedenke za kaznivo dejanje, ki naj bi ga storila na škodo izvedenke. Sodišče prve stopnje je sicer pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevalo tudi izvedensko mnenje dr. T., ki je bilo izdelano za potrebe civilnega postopka, vendar to ne pomeni, da ga ne bi smelo upoštevati v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti v kazenskem postopku, saj je uporaba izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano v civilnem postopku, tudi v kazenskem postopku dopustna. Povsem jasno pa je, da to ni edino dejstvo oz. okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji ponovitvene nevarnosti. Pritožbena namigovanja na dvom v verodostojnost in nepristranskost izvedenskega mnenja, pa ne morejo biti predmet presoje v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj v okviru odločanja o obstoju pogojev za nadaljnje izvrševanje ukrepa prepovedi približevanja sodišče ne ocenjuje posameznih dokazov. Ocenjevanje verodostojnosti dokazov je namreč v pristojnosti razpravljajočega senata v okviru glavne obravnave.

7. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje, da je odrejeni ukrep neizogibno potreben za odpravo ponovitvene nevarnosti in varovanje koristi mladoletnega oškodovanca in da je tudi sorazmeren ukrep, saj v zadostni meri zagotavlja varovanje mladoletnega oškodovanca pred posledicami ponovitve kaznivega dejanja pri tem pa svobodo gibanja obtoženke omejuje v najmanjši možni meri.

8. Pritožbeno izpostavljeno redno sodelovanje s CSD in izvajanje stikov z mladoletnim oškodovancem preko videokonference od 24. 3. 2020, ko je bil odpravljen pripor zoper obtoženko, še ne zadošča za zaključek, da odrejeni ukrep ni več upravičen oz. potreben. Na to ne vpliva niti sklicevanje na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2078/2017-IV z dne 26. 5. 2020. Slednjega sodišče prve stopnje v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa ni moglo upoštevati, saj je bil izdan štiri dni kasneje in z njim sodišče ni bilo seznanjeno. Tudi sicer pritožba ne trdi drugače, kot da gre zgolj za nepravnomočno odločitev sodišča prve stopnje, da se z začasno odredbo določijo stiki obtoženke z mladoletnim oškodovancem enkrat tedensko po eno uro v prostorih CSD ... v prisotnosti strokovnih delavk navedenega centra in psihologinje. Če bo takšna odločitev postala pravnomočna, bo lahko tudi sodišče prve stopnje način izvajanja odrejenega ukrepa ustrezno prilagodilo, seveda na način da bo obtoženki v zadostni meri preprečena ponovitev kaznivega dejanja. Tega pa ni mogoče trditi v primeru, če bi bil odpravljen ukrep prepovedi približevanja, zaradi česar je le-ta še vedno potreben, ne glede na odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, kot izhaja iz sklepa P 2078/2017-IV z dne 26. 5. 2020. 9. Upoštevajoč navedeno se izkažejo pritožbene trditve, da je razlogovanje kazenskega sodišča o ponovitveni nevarnosti, neogibni potrebnosti in sorazmernosti neživljenjsko, kot neutemeljene. Prav tako pa ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ves čas postopka krši pravice mladoletnega oškodovanca in ne presoja njegove koristi. Nobenega dvoma ni o tem, da morajo v skladu z določbami Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Konvencije o otrokovih pravicah, Družinskega zakonika (DZ) in Ustave RS vsi organi pri svojih ravnanjih in odločitvah na primerno uravnotežen način zavarovati interese tistih, v katerih sfero utegnejo poseči njihove odločitve in da morajo vsi organi v vseh postopkih upoštevati načelo največje otrokove koristi. Vendar otrokovo korist ne opredeljujejo samo želje enega od staršev in njegov pogled na to, kaj naj bi bilo v največjo korist otroka. Prav tako otrokove koristi niso ogrožene le v primeru neposrednega psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja nad otrokom, ki ga potrditvah zagovornika obtoženka nad mladoletnim oškodovancem nikoli ni izvrševala. Glede na podatke, s katerimi je sodišče prve stopnje razpolagalo v času odločanja, ko je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obtoženka izvršila kaznivo dejanje, ki ga je usmerila zoper svojega mladoletnega sina in ko iz izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi ravnanje obtoženke vplivalo na poslabšanje otrokovega duševnega in telesnega zdravja kot tudi, da naj bi se obtoženkina ravnanja stopnjevala z vse večjo destruktivnostjo in neposredno nasilnostjo do resne ogroženosti otroka, je presoja sodišča prve stopnje, da obtoženki odrejen ukrep prepovedi približevanja mladoletnemu oškodovancu slednjemu ni v škodo, temveč v korist, pravilna in odločitev, da so še vedno podani pogoji za obravnavani ukrep, utemeljena in zakonita.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za osebni omejevalni ukrep, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.