Jedro

Natančno branje zakonskih določb, na podlagi katerih se obdolženki očita storitev prekrška po 11. točki člena 45 ZNDM-2 pokaže, da je za obstoj tega prekrška dovolj ugotovitev, da se oseba, ki namerava prestopiti državno mejo, izkaže z neveljavno listino za prestop državne meje, neveljavna listina pa je tudi osebna izkaznica, katere veljavnost je preklicana. Po povedanem torej ne drži pritožbeni očitek o tem, da je za obstoj tega prekrška relevantno dejstvo, ali se je obdolženka izkazala z lastno osebno izkaznico, ki je bila neveljavna ali pa z osebno izkaznico, last tretje osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženko za odgovorno storitve prekrška po 11. točki 45. člena ZNDM-2 in ji na podlagi tega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 400,00 EUR, izreklo pa ji je tudi stransko sankcijo in odvzema zasežene neveljavne osebne izkaznice št. ..., izdane dne 3. 9. 2012 na UE Ljubljana. V plačilo ji je naložilo tudi sodno takso v višini 90,00 EUR.

2. S tako odločitvijo se obdolženke ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji zagovornici uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 154 ZP-1 in predlaga, da se postopek o prekršku ustavi oziroma, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek, obdolženki pa se povrne vse stroške v zvezi s tem prekrškovnim postopkom.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Nosilni očitek obrambe pri uveljavljanju pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je uperjen v razloge prvostopnega sodišča, ki je zaključilo, da obdolženki ne verjame, da ni vedela, da poseduje neveljavno osebno izkaznico, saj naj bi po njeni izjavi posedovala dve osebni izkaznici in da si je dala, ko so ji ukradli dokumenti, narediti novo osebno izkaznico, kar pa je po oceni pritožbe nedokazano in temelji na neresničnih oziroma nepopolnih ugotovitvah prekrškovnega organa, kar pa bi nenazadnje moralo sodišče preveriti tudi po uradni dolžnosti in se je v nasprotju s tem zadovoljilo le s poizvedbami prekrškovnega organa preko evidenc MNZ v smeri, da je osebna izkaznica, s katero je obdolženka nameravala prečkati državno mejo, zabeležena v evidencah kot ukradena. Posledično pritožba trdi, da obdolženki ni mogoče očitati odgovornosti za storitev očitanega prekrška, kajti osebna izkaznica, ki jo je imela obdolženka pri sebi, je bila veljavna in bila neustrezno označena kot ukradena, bila je obdolženkina in se ni izkazala z osebno izkaznico tretje osebe.

5. Obdolženki se torej očita kršitev določbe 11. točke 45. člena ZNDM-2 v zvezi s prvim odstavkom člena 27 istega zakona, ker naj bi kritičnega dne (17. 3. 2018) ob 9.00 uri) kot potnica na avtobusu pri mejni kontroli na MMP Bistrica ob Sotli z namenom izstopa iz Republike Slovenije svojo identiteto izkazala z neveljavno listino za prestop državne meje in sicer z osebno izkaznico št...., ki je bila izdana 3. 9. 2012 na UE Ljubljana in katere veljavnost naj bi bila po evidencah MNZ, kar izhaja tudi iz navedb v obdolžilnem predlogu, preklicana, ker je bila osebna izkaznica ukradena. Natančno branje zakonskih določb, na podlagi katerih se obdolženki očita storitev prekrška po 11. točki člena 45 ZNDM-2 pokaže, da je za obstoj tega prekrška dovolj ugotovitev, da se oseba, ki namerava prestopiti državno mejo, izkaže z neveljavno listino za prestop državne meje, neveljavna listina pa je tudi osebna izkaznica, katere veljavnost je preklicana. Po povedanem torej ne drži pritožbeni očitek o tem, da je za obstoj tega prekrška relevantno dejstvo, ali se je obdolženka izkazala z lastno osebno izkaznico, ki je bila neveljavna ali pa z osebno izkaznico, last tretje osebe.

6. Ima pa pritožba prav, da zaključki prvostopnega sodišča v smeri, da obdolženka poseduje dve osebni izkaznici, kar naj bi dokazovalo, da si je dala obdolženka, ko so ji ukradli dokumente, narediti novo osebno izkaznico, in kar naj bi ugotovili policisti pri obravnavanju prekrška, ne temelji na dejstvih, ugotovljenih v tem prekrškovnem postopku, temveč le na navedbah v obdolžilnem predlogu, ki jih prvostopno sodišče tako, kot upravičeno izpostavlja tudi pritožba, ni z ničemer preverilo. Navedbe v obdolžilnem predlogu namreč niso dokaz, na katerega bi sodišče smelo opreti svojo odločitev, dokaz so le priloge obdolžilnega predloga, kot so potrdilo o odvzemu osebne izkaznice in odvzeta osebna izkaznica, kot tudi vsi tisti dokazi, ki jih sodišče po prejemu obdolžilnega predloga v prekrškovnem postopku tudi izvede. Prvostopno sodišče pa razen, da je zaslišalo obdolženko, ni izvedlo nobenega drugega dokaza, iz zagovora obdolženke pa izhaja le-to, da ni vedela, da je 17. 3. 2018 imela pri kontroli v zvezi z izstopom iz države pri sebi neveljavno osebno izkaznico, kajti v nasprotnem primeru bi imela pri sebi potni list, ki ga je sodišču tudi pokazala. Iz njenega zagovora pa tako, kot hipotetično zaključuje sodišče, ne izhaja, da obdolženka poseduje dve osebni izkaznici. V svojem zagovoru je namreč pojasnila, da ji je pred dvema letoma bila ukradena denarnica, kar je prijavila policiji, čez nekaj dni pa je v poštnem nabiralniku našla v kuverti vse dokumente, vendar pa v zvezi s tem ni obveščala policistov, ki naj bi celo dejali, da bodo s preklicem dokumentov počakali, ker se le-ti včasih najdejo. O preklicu veljavnosti svoje osebne izkaznice kot ukradene pa nikoli ni s strani pristojnih organov bila obveščena.

7. Po povedanem ima pritožba prav, da bi prvostopno sodišče ključno dejstvo, pomembno za razsojo v tej prekrškovni zadevi in sicer, kdaj je prišlo do preklica obdolženkine osebne izkaznice št...., ki je bila izdana 3. 9. 2012 na UE Ljubljana sploh prišlo in kdo je preklic predlagal, moralo natančneje raziskati. V zvezi s tem pa tudi, ali je obdolženka po tem datumom zahtevala izdajo nove osebne izkaznice, o čemer sama v svojem zagovoru ni bila niti povprašana, zato o tem tudi ni izpovedala, zaključke o tem ključnem dejstvu pa je sodišče gradilo zgolj na navedbah prekrškovnega organa o tem, da ima doma obdolženka še eno osebno izkaznico in da obe poseduje že dlje časa, česar prekrškovni organ ni argumenitrano pojasnil in podkrepil z dokazi, prav slednje pa je pomembno tudi za zaključke glede obdolženkine odgovornosti, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba, ki izpostavlja, da je sodišče premalo kritično presojalo okoliščine, da naj bi obdolženki pred dvema letoma bila ukradena denarnica skupaj z osebnimi dokumenti (tudi osebno izkaznico), kar je prijavila policiji, ker pa so ji kasneje bili dokumenti vrnjeni, pa je bila v dobri veri, da še vedno poseduje veljavno osebno izkaznico, ni pa bila seznanjena s tem, da je policija označila osebno izkaznico kot ukradeno, zaradi česar naj bi pri pristojnem organu prišlo do preklica veljavnosti le-te.

8. Po povedanem je pritrditi pritožbi, da je dejansko stanje v predmetni prekrškovni zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz osmega odstavka člena 163 ZP-1 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v ponovljen postopek, saj bo glede na naravo stvari in okoliščine primera prvostopno sodišče lažje dopolnilo dokazni postopek.

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ob natančnejšem zaslišanju obdolženke o tem, ali je v kritičnem času dejansko posedovala dve osebni izkaznici, opraviti tudi uradne poizvedbe pri pristojnih organih v zvezi s preklicem veljavnosti njene osebne izkaznice in o tem, ali je obdolženka o preklicu le-te bila tudi uradno obveščena, kajti le ugotovitve v nakazani smeri bodo podlaga za vnovično presojo o tem, ali je v konkretnem primeru obdolženki z gotovostjo mogoče očitati, da je ravnala krivdno, za kar bo odločilnega pomena tudi ugotovitev, ali je obdolženka dejansko v kritičnem času posedovala dve osebni izkaznici, torej osebno izkaznico, ki ji je bila ukradena in kasneje vrnjena, in novo osebno izkaznico, ki naj bi bila izdana kasneje in obstoj katere ne potrjuje nobeden izmed pred prvostopnim sodiščem izvedenih dokazov. V primeru, da pa bo obdolženka znova spoznana za odgovorno storitve očitanega prekrška, pa bo prvostopno sodišče tako, kot prav tako utemeljeno opozarja pritožba, moralo ustrezno kritično presojati tudi obstoj vseh tistih okoliščin, ki jih sodišče upošteva pri odmeri sankcije (drugi odstavek člena 26 ZP-1), kajti iz izpodbijane sodbe izhajajo doslej le razlogi za izrek stranske sankcije (prvi odstavek 25. ZP-1) medtem ko so razlogi za izrek glavne sankcije, ki je sicer predpisana v določenem znesku, kar pa ne izključuje možnosti morebitne omilitve le-te oziroma izrek opomina, izostali.