Jedro

Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, da sporni prostori v prvem nadstropju ne predstavljajo stanovanja, tožnik zahteva ugotovitev dejstev, kar ne more biti predmet ugotovitvene tožbe in je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zavrže vmesni ugotovitveni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da prostor v lasti toženca, ki se nahaja v prvem nadstropju objekta v ..., parc. št. 180/3 k. o. X, ID oznaka ... ni stanovanje v smislu določb 2. in 6. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003) in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca zahtevala opustitev uporabe prostora v nadstropju objekta ID z oznako ... parc. št. 180/3 k. o. X v stanovanjske namene in zahtevek za vzpostavitev prvotne uporabe tega prostora za namene hrambe premičnin ter zahtevek za prepoved bodočega vznemirjanja solastnine pod grožnjo denarne kazni 25.000,00 EUR. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 458,40 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje nedopustno zanemarilo ureditev z vplivom prisilnih predpisov SZ-1, OZ in SPZ. Pri zavrženju vmesnega ugotovitvenega sklepa ne gre za ugotavljanje dejstev pač pa za temeljna vprašanja iz katerega izvirajo pravne posledice. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi lahko ugotovilo, da je toženec sporni prostor samovoljno razglasil za stanovanje, čeprav po opremljenosti in funkcionalnosti ne izpolnjuje pogojev za stanovanje po določbah SZ-1 in je to vplivalo na vznemirjanje lastninske pravice tožnika, ki ima v istem objektu gostinski lokal. Da ne gre za stanovanje, izhaja iz vseh uradnih potrdil in evidenc. Toženčeva uporaba spornega stanovanja in oddajanje v komercialne namene ima nedopustne vplive na poslovanje tožnikovega gostinskega lokala in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 93/2013. Za opredelitev namembnosti prostorov so odločilne določbe ZEN in SZ in ne določbe ZZK-1. V času popisa v letu 2007 sporni prostor ni imel stanovanjske namembnosti, temveč se je uporabljal kot pomožni prostor. Sporno stanovanje ni evidentirano kot stanovanje v katastru stavb in bi moralo sodišče pri svojem odločanju upoštevati podatke iz javnih registrov. Zaradi uporabe prostorov je tožniku že nastala in nastaja škoda zaradi občasnih izlivov iz improvizirane kanalizacije. Toženec bi za spremembo namembnosti prostorov moral pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje in ker tega nima, gre za nelegalni objekt, ki ga ni dopustno priključiti na infrastrukturne komunalne objekte.

Odgovor na pritožbo

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z ugotovitveno tožbo lahko tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (prvi odstavek člena 181 ZPP), ne more pa tožeča stranka zahtevati ugotovitev dejstev in prav z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, da sporni prostori v prvem nadstropju ne predstavljajo stanovanja, zahteva ugotovitev dejstev, kar ne more biti predmet ugotovitvene tožbe in je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbeni zahtevek pod tč. 1 izreka. Pritožbene trditve, da gre za ugotavljanje pravnega razmerja, so zmotne in neutemeljene, saj ugotavljanje ali neki prostori predstavljajo stanovanje, ne predstavlja ugotavljanja pravnega razmerja, temveč ugotavljanje dejstev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje zlasti iz predložene kupne pogodbe, sklenjene med pravnim prednikom tožeče stranke in tožencem, izhaja, da si je toženec v nadstropju zgradil stanovanje in da sta si toženec in pravni prednik tožeče stranke razdelila sporno nepremičnino tako, da pravnemu predniku tožeče stranke pripadajo prostori v pritličju, tožencu pa prvo nadstropje vključno s stopniščem, dostopom do podstrešja in mansardo ter da je toženec izgradil mansardno stanovanje (točka I, tretja in druga alinea kupoprodajne pogodbe z dne 7. 7. 2009). Pravni prednik tožeče stranke na tožečo stranko ni mogel prenesti več pravic kot jih je imel sam in so neutemeljene pritožbene trditve, da je toženec z relevantnimi prisilnimi predpisi spremenil namembnost podstrešnih prostorov v stanovanju in se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na uradne evidence upravljalcev javnih infrastrukturnih storitev, predpisanih upravnih dovoljenj in določbe Zakona o graditvi objektov, kot je pravilno pojasnilo tožeči stranki že sodišče prve stopnje, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča to v ničemer ne vpliva na lastninskopravna razmerja med pravdnima strankama, niti se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na določbe ZEN in SZ-1 v zvezi z evidentiranjem in vodenjem evidenc stanovanj ter katastra stavb, saj okoliščina v zvezi s tem v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je to lahko predmet drugih postopkov in to ne vpliva na odločitev v tem postopku kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje v pritožbi na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 93/13, saj ne gre za podobno zadevo, ker je sporno stanovanje, kot že omenjeno, obstajalo že v času, ko je tožeča stranka kupila sporno nepremičnino, ki je bila tudi razdeljena v naravi. Na kakšen način bo toženec koristil in uporabljal sporno stanovanje ni stvar tožeče stranke. Glede vzdrževanja skupnih delov in stvari pa se bosta morali pravdni stranki dogovoriti, v primeru spora pa bosta morala rešiti v drugem postopku, kar velja tudi za škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep (člen 353 ZPP).

7. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi stvari in mora prav tako sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določilu člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.