Jedro

Utemeljena je tožbena navedba, da osebni razgovor iz neupravičenih razlogov ni bil opravljen, saj iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi bila podana katera izjema iz drugega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351. Tožnik ni pobegnil ali bil vabljen na osebni razgovor, ki se ga iz neupravičenih razlogov ne bi udeležil. Kot je razvidno iz navedenega določila, je namen osebnega razgovora prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 19. V členu 19 pa je zelo obsežno in podrobno opisano, kaj vse vključujejo informacije, s katerimi je treba seznaniti prosilca. Ker osebni razgovor ni bil opravljen, tožnik s temi informacijami ni bil seznanjen, zaradi česar je prišlo do kršitve pravil postopka in s tem povezano tudi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-5257/2026/7 (007121-04) z dne 28. 8. 2026 v 1., 2., 3. in 4. točki odpravi ter se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-5257/2026/7 (007121-04) z dne 28. 8. 2026 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj je za nadaljnjo obravnavo le-te odgovorna Zvezna republika Nemčija. Nadalje je še med drugim določila, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 25. 8. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, če pa zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v 6-mesečnem roku, se rok za predajo lahko podaljša za največ 3 leta. Tožnik bo obveščen o prvem predvidenem datumu in uri predaje.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila registrirana 6. 8. 2026. Istega dne so mu bili odvzeti prstni odtisi in posredovani v centralni sistem EURODAC. Rezultat primerjave prstnih odtisov je pokazal, da je tožnik že registriran kot prosilec za mednarodno zaščito pod kategorijo 1 in sicer v Zvezni republiki Nemčiji. V skladu s točko (b) prvega odstavka 36. člena Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba 2024/1351) je država članica, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, dolžna ponovno sprejeti prosilca ali državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, v zvezi s katero je bila določena za odgovorno državo članico. Na podlagi zadetka v sistemu EURODAC je Republika Slovenija Nemčiji poslala obvestilo o ponovnem sprejemu in 25. 8. 2026 prejela odgovor, da Nemčija potrjuje, da bo ponovno sprejela tožnika. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter v skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe 2024/1351 zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito in odločila, da se tožnika preda Zvezni republiki Nemčiji. Glede na to, da se je Nemčija strinjala oziroma potrdila, da bo ponovno sprejela tožnika, se bo tožena stranka s pristojnim organom Nemčije dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem delu letališča v Frankfurtu. Tožena stranka bo tožnika pravočasno obvestila o prvem predvidenem datumu predaje.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

3.Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da je prišlo v postopku do opustitve osebnega razgovora. Ker osebnega razgovora ni opravila, je s tem kršila določilo 22. člena Uredbe 2024/1351 in mu prekršila pravico do izjave. Tožnik je v prošnji povedal, da ima družinske člane izven izvorne države, vendar tožena stranka tega relevantnega dejstva sploh ni raziskala in onemogočila tožniku z opustitvijo osebnega razgovora, da bi pojasnil okoliščine v zvezi s tem. Že iz tega razloga je treba tožbi ugoditi. Zaradi opustitve osebnega razgovora je izpodbijani sklep nezakonit in tudi nima razlogov o bistvenih razlogih sklepa, zato se ga ne da preizkusiti, dejansko stanje pa je ostalo neraziskano. Tožnik noče, da bi njegovo prošnjo obravnavala Nemčija tudi zato, ker bi bil s premestitvijo tja soočen z dejanskim tveganjem kršitve njegovih temeljnih pravic, ki bi pomenilo nečloveško in poniževalno ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Azilni dom v Nemčiji je bil umazan, odnos uslužbencev do njega pa rasističen. Soočen je bil z nasiljem. Žalili so ga, mu grozili in ga celo pretepli. To vse skupaj pa kaže na sistemske pomanjkljivosti v Nemčiji. Zaradi opisanega ravnanja v azilnem domu je utrpel hude zdravstvene težave. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravi.

4.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga, naj se izvršitev izpodbijanega akta zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi zoper sklep. Pri predlogu za izdajo začasne odredbe se sklicuje na nehumano ravnanje z njim v Nemčiji v primeru vrnitve v Nemčijo. Utrpel bi težko popravljivo škodo.

Odgovor na tožbo

5.Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe in se sklicuje na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, zato pri njem vztraja in predlaga, naj se tožba zavrne.

Pripravljalna vloga tožeče stranke

6.Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponovno prereka obrazložitev izpodbijanega sklepa in navaja, da je odgovor na tožbo zelo skop in da tožena stranka ne prereka zatrjevanega in dokazanega dejstva, da je opustila opravo osebnega razgovora s tožnikom. Zato naj sodišče to dejstvo šteje za priznano.

Dokazni postopek

7.Sodišče je v navedeni zadevi dne 16. 9. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika, ostale dokazne predloge tožnika pa je zavrnilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8.Tožnik je na zaslišanju povedal, da je o predaji Nemčiji izvedel šele takrat, ko je odločitev o tem prejel od svoje odvetnice. V azilnem domu v Nemčiji je bil podvržen nasilju in je trpel zaradi dikriminacije s strani policije in drugih oseb. V posledici tega ima zdravstvene težave, in sicer psihične težave, zaradi katerih je jemal zdravila, boleha pa tudi zaradi astme, zaradi katere prav tako jemlje zdravila. V Španiji ima sestrično.

K točki I izreka:

9.Tožba je utemeljena.

10.V skladu z določbo prvega odstavka 16. člena Uredbe 2024/1351 države članice obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki zaprosi na ozemlju katerekoli izmed držav članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, ki je odgovorna država članica na podlagi meril iz poglavja II ali klavzul iz poglavja III tega dela. Prvi pododstavek tretjega odstavka 16. člena navedene uredbe pa določa, da kadar država članica prosilca ne more predati državi članici, ki je bila prvotno določena kot odgovorna, ker se utemeljeno domneva, da bi bil prosilec s premestitvijo v to državo članico soočen z dejanskim tveganjem kršitve njegovih temeljnih pravic, ki bi pomenilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu člena 4 Listine, država članica, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja II ali klavzule iz poglavja III tega dela, da bi ugotovila, ali je mogoče kot odgovorno določiti drugo državo članico. Listina EU v 4. členu določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali poniževalnemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja tudi iz 3. člena EKČP. Tožnik v tožbi navaja, da mu v primeru izročitve Nemčiji grozi tveganje kršitve pravic v smislu čl. 4 Listine EU. Vendar pa v upravnem postopku ni bil opravljen osebni razgovor, kjer bi se to ugotavljalo.

11.V 22. členu Uredbe 2024/1351 je določeno, da pristojni organi države članice, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice, iz člena 38 (1) za olajšanje postopka za določitev odgovorne države članice opravijo osebni razgovor s prosilcem za namen uporabe člena 39. Namen razgovora je tudi prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 19. Pristojni organi zbirajo informacije o specifičnem položaju prosilca, tako da mu proaktivno zastavljajo vprašanja, na podlagi katerih bi se lahko določilo odgovorno državo članico za namen uporabe člena 39. Nadalje je v navedenem členu med drugim določeno, da ima prosilec možnost, da pristojnim organom predloži ustrezno utemeljene razloge za razmislek o uporabi člena 35(1). V drugem odstavku 22. člena Uredbe 2024/1351 so določene izjeme, ko se osebni razgovor lahko opusti. Le-ta se lahko opusti, če je prosilec pobegnil, če se prosilec ni udeležil osebnega razgovora in ni navedel opravičljivih razlogov za svojo odsotnost, ali je prosilec po prejetju informacij iz člena 19 že na drug način zagotovil ustrezne informacije za postopek za določitev odgovorne države članice.

12.Po presoji sodišča je utemeljena tožbena navedba, da osebni razgovor iz neupravičenih razlogov ni bil opravljen, saj iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi bila podana katera izjema iz drugega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351. Tožnik ni pobegnil ali bil vabljen na osebni razgovor, ki se ga iz neupravičenih razlogov ne bi udeležil. Kot je razvidno iz navedenega določila, je namen osebnega razgovora prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 19. V členu 19 pa je zelo obsežno in podrobno opisano, kaj vse vključujejo informacije, s katerimi je treba seznaniti prosilca. Ker osebni razgovor ni bil opravljen, tožnik s temi informacijami ni bil seznanjen, zaradi česar je prišlo do kršitve pravil postopka in s tem povezano tudi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja.

13.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj tožniku ni bila dana možnost, da se opredeli do vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za njegovo predajo Zvezni republiki Nemčiji. Na zaslišanju na sodišču je povedal, da je o predaji Nemčiji zvedel šele takrat, ko je odločitev o tem prejel od svoje odvetnice. Tako je tožnik šele v tožbi imel možnost, da izrazi vse svoje zadržke v zvezi s predajo Zvezni republiki Nemčiji, med drugim tudi tiste, ki se nanašajo na njegovo bivanje v azilnem domu, za katerega trdi, da je bil tam soočen z nasiljem. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Dejansko stanje v zvezi s predajo tožnika Zvezni republiki Nemčiji bi bilo potrebno ugotavljati v upravnem postopku z upoštevanjem načela zaslišanja stranke ter osebnim razgovorom s tožnikom.

14.Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in ker so bila dejstva nepopolno ugotovljena (3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

15.Ker je sodišče že iz teh razlogov sklep odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in zato tudi ni izvedlo predlaganih dokazov z vpogledom v AIDA poročila o stanju v Nemčiji, v članek Nevarno igranje krščanskih demokratov s skrajno desnico v Nemčiji, ter s postavitvijo izvedenca psihiatra. V ponovljenem postopku bo mora tožena stranka upoštevati zgoraj navedena stališča sodišča.

K točki II izreka:

16.Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

17.V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

18.Tožnik težko popravljivo škodo izkazuje s sklicevanjem na nehumano ravnanje z njim v Nemčiji, ki ga je v obrazložitvi tožbe nekoliko podrobneje pojasnil s tem, ko je povedal, da je bil v azilnem domu v Nemčiji soočen z nasiljem, da so ga žalili, mu grozili in ga celo pretepli ter da je zaradi tega utrpel zdravstvene posledice. Na zaslišanju na sodišču je prav tako povedal, da je bil v azilnem domu v Nemčiji podvržen nasilju. Rekel je še, da ima v posledici tega zdravstvene težave, ki so psihične narave.

19.Tožena stranka v odgovoru na tožbo na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, pač pa je predlagala zavrnitev tožbe. Zaradi tega sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 te tožnikove navedbe šteje za priznane in je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo. Zaradi izdaje začasne odredbe pa tudi ne bi bila prizadeta javna korist.