Jedro

Za omejitev pravice do pritožbe, ki jo je treba vložiti v predpisanem roku, sicer se zavrže, obstojijo ustavno upravičeni razlogi. V interesu pravne varnosti in v interesu samih strank ter v neposredni zvezi z učinkovitostjo pravice do sodnega varstva in pravice do sojenja v razumnem roku je namreč nujno, da je določen prekluziven rok za pritožbo. Zakonsko določen osemdnevni rok za pritožbo v sporih majhne vrednosti tudi ni prekratek glede na praviloma manj zapletene zadeve, manjši pomen za stranke ter razmerje med vrednostjo spora in stroški postopka. Ob tem velja dodati, da EKČP v 6. členu in Ustava RS v 29. členu sicer določata primeren čas za obrambo, vendar navedeno velja za kazenske in ne civilne postopke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo toženca z dne 28. 8. 2019 zoper sodbo P 9/2019 z dne 29. 7. 2019. 2. Zoper sklep se pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter da upošteva, da pritožbeni rok osem dni ni primeren čas za obrambo, in da upošteva vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), pravico do javnega sojenja in neposredne obravnave pred sodiščem. Predlaga tudi pošteno in nepristransko sojenje. Navaja, da iz 23. in 25. člena Ustave RS, ki zagotavljata vsebinsko presojo brez vsakršnih omejitev, izhaja, da je sodišče dolžno presojati pritožbo ne glede na zamujen rok. Obrazložitev sodišča, da je pritožba prepozna, je zato protiustavna. To potrjujeta tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 29. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavljata primeren čas za obrambo, kar rok osem dni za vložitev pritožbe vsekakor ni. Toženec je v primerjavi z državnimi organi, ki si vselej vzamejo najmanj trideset dni za odločanje o pravicah in dolžnostih strank v postopku, postavljen v neenak položaj pred zakonom, kar predstavlja kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Nadalje navaja, da sodišče ni omogočilo tožencu sodelovanja na javnem sojenju, kar je v nasprotju s 24. in 29. členom Ustave RS. Nasprotuje odločitvi sodišča o tožbenem zahtevku in uveljavlja kršitev Ustave RS, EKČP ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V takih sporih se lahko stranke pritožijo zoper sodbo sodišča prve stopnje v osmih dneh (tretji odstavek 458. člena ZPP).

5. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje P 9/2019 z dne 29. 7. 2019 vročena tožencu dne 19. 8. 2019 ter da je toženec pritožbo zoper navedeno odločbo vložil priporočeno po pošti dne 28. 8. 2019, kar je po izteku osemdnevnega pritožbenega roka. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožbo toženca zoper sodbo zavrglo kot prepozno na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP.

6. Toženec se z navedeno odločitvijo ne strinja, ker meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju Ustave RS in EKČP njegovo pritožbo zoper sodbo vsebinsko obravnavati, kljub temu, da jo je vložil prepozno. Meni tudi, da osemdnevni pritožbeni rok ni primeren rok za obrambo. Povzete pritožbene navedbe, s katerimi toženec uveljavlja protiustavnost določb ZPP, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, niso utemeljene.

7. Smisel pravice do pritožbe je v tem, da pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb. Zakonske določbe, ki omogočajo sodišču zavrženje pritožbe, ne da bi jo vsebinsko obravnavalo, je zato mogoče šteti kot omejitev pravice do pritožbe. Vendar to še ne pomeni, da je ta omejitev nedopustna. Treba je upoštevati, da so pravice v sodnem postopku že po svoji naravi takšne, da je nujno, da zakon določi način njihovega izvrševanja, ter da lahko tudi druge ustavne pravice omejijo pravico do pritožbe (15. člen Ustave). Pri vseh zakonskih določbah, ki sodišču omogočajo, da pritožbo zavrže, je zato treba ugotoviti, ali za to omejitev pravice do pritožbe obstojijo ustavno upravičeni razlogi.1

8. Za omejitev pravice do pritožbe, ki je določena s predhodno navedenimi določbami ZPP, v skladu s katerimi je treba vložiti pritožbo v predpisanem roku, sicer se zavrže, obstojijo ustavno upravičeni razlogi. V interesu pravne varnosti in v interesu samih strank ter v neposredni zvezi z učinkovitostjo pravice do sodnega varstva in pravice do sojenja v razumnem roku je namreč nujno, da je določen prekluziven rok za pritožbo. Zakonsko določen osemdnevni rok za pritožbo v sporih majhne vrednosti tudi ni prekratek glede na praviloma manj zapletene zadeve, manjši pomen za stranke ter razmerje med vrednostjo spora in stroški postopka.2 Ob tem velja dodati, da EKČP v 6. členu in Ustava RS v 29. členu sicer določata primeren čas za obrambo, vendar navedeno velja za kazenske3 in ne civilne postopke.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki ga toženec utemeljuje z navedbo, da določitev osemdnevnega roka za pritožbo toženca v primerjavi z državnimi organi, ki si vselej vzamejo najmanj trideset dni, da odločijo o pravicah in dolžnostih strank v postopku, postavlja v neenak položaj pred zakonom. Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Položaj toženca pa ni v bistvenem enak s položajem državnih organov. Gre namreč za različne pravne subjekte, ki imajo povsem različne vloge v postopku - toženec je stranka pravdnega postopka, državni organi pa so tisti, ki odločajo o pravicah in dolžnostih strank v (različnih) postopkih. Za kršitev načela iz 14. člena pa tudi načela iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enakopravnost med strankami postopka in ne med strankami in sodiščem, zato v tem primeru ne gre.

10. Pritožbene navedbe, da tožencu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku na javnem sojenju, in ostale navedbe, s katerimi toženec izraža nestrinjanje s postopkom, ki ga je sodišče prve stopnje vodilo do izdaje sodbe, in v njem sprejeto odločitvijo (sodbo), so nerelevantne, saj se ne nanašajo na izpodbijano odločitev o zavrženju pritožbe zoper sodbo. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 A. Galič v Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 393. 2 Ibidem, str. 394. 3 Ena izmed minimalnih pravic, ki jih zagotavlja EKČP v 6. členu tistemu, ki je obdolžen kaznivega dejanja, je, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.