Jedro

V zadevi gre za odločanje o pravicah in obveznostih, ki so uvedene z določbami ZNISESČP, v obsegu in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Sodba ESČP v zadevi Ališić in ostali ne prestavlja neposredne podlage za odločanje o posamičnih pravicah, temveč se z njo, zaradi okoliščin sistemske narave, Republiki Sloveniji nalaga obveznost uvedbe splošnih ukrepov na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko B.B., C.C. in vsi drugi, ki so v enakem položaju kot onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank, ki jo je Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Navedbi tožnika, da svoj zahtevek uveljavlja na podlagi 147. odstavka Sodbe v zadevi Ališić in ostali, zato ni mogoče slediti.

V okviru pilotnega postopka v zadevi Ališić je ESČP v letu 2017 izdalo dva sklepa o nedopustnosti, in sicer v zadevi Hodžić proti Sloveniji, v katerem se v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotavlja, da pritožnikovi prihranki (enako kot v zadevi Ališić) niso bili preneseni na privatizacijski račun, in v zadevi Zeljković proti Sloveniji, v kateri se v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotavlja, da so bili (drugače kot v zadevi Ališić in enako kot v primeru tožnika v tem upravnem sporu) pritožnikovi prihranki preneseni na privatizacijski račun. V obeh sklepih je sodišče ugotovilo, da zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić (ZINSESČP) izpolnjuje merila, določena v pilotni sodbi. Ustreznost sheme potrjuje tudi Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić in ostali v smislu 46. člena Konvencije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. 0042-702/2016/2 z dne 17. 3. 2017 zavrnila zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi se, na podlagi dokazov, ki jih je predložil tožnik in katerih točnost potrjujejo uradoma pridobljeni podatki in dokumenti, ugotavlja, da je tožnik sredstva na devizni knjižici št. 112771 v celoti prenesel na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju: Agencija) in zato ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah (2. člena) Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). Ker je že iz vloge tožnika razvidno, da je devizno vlogo v celoti prenesel na svoj posebni privatizacijski račun, to pa potrjujejo tudi podatki Agencije, ki jih je skladno s četrtim odstavkom 9. členom ZNISESČP pridobila tožena stranka, je v zadevi odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP. 2. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in odločitev v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, njeno odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek, v obeh primerih pa tudi povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Izpodbijana odločitev je po navedbah tožbe neskladna s 147. odstavkom sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014 (v nadaljevanju: Sodba v zadevi Ališić in ostali), ki določa obveznost Republike Slovenije za poplačilo neizplačanih in v postopku privatizacije neporabljenih deviznih vlog. V obravnavani zadevi je s potrdilom Agencije izkazano, da znašajo neporabljena sredstva na računu tožnika 23.364,96 BAM oziroma 11.963,82 EUR. Sicer pa imajo “prenesene stare devizne vloge“, ki jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, pravno naravo pristopa k dolgu, kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je v skladu s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarno zavezana k plačilu obveznosti.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnik je namreč vlogi priložil kopijo svoje devizne knjižice št. 112771, iz katere je razvidno, da je imel na isti knjižici dva podračuna, in sicer podračun za vezano vlogo št. 7670000 in vpoglednega št. 72710. Stanje na dan 31. 12. 1991 je bilo na podračunu št. 7670000 22.280,34 DEM, na podračunu št. 72710 pa 1.0884,62 DEM. Iz hranilne knjižice je nadalje razvidno, da je tožnik vsa sredstva na knjižici po obeh podračunih, v znesku 22.280,34 EUR (stanje na dan 31. 12. 1991) prenesel na posebni privatizacijski račun in da je bila njegova devizna vloga takrat saldirana, saj je bilo stanje po obeh podračunih 0,00 DEM. Navedeno potrjuje žig na naslovni strani hranilne knjižice, iz katerega izhaja, da je banka A. d.d. Sarajevo prenesla tožnikovo devizno vlogo na “jedinstveni RN Z.P.P.-a“. Enak žig se nahaja tudi na 3. strani hranilne knjižice, kjer se izkazuje prenos sredstev v breme v višini 22.280,34 DEM ter stanje (saldo) v višini 0,00 DEM, kakor tudi na 5. strani hranilne knjižice, kjer se prav tako izkazuje prenos sredstev v breme v višini 1.084 DEM ter stanje (saldo) v višini 0,00 DEM. Enaki podatki izhajajo tudi iz ostalih potrdil, ki jih je tožnik priložil zahtevi za verifikacijo. Iz potrdila banke A. d.d. Sarajevo št. 77 z dne 18. 3. 1998 je razvidno, da je tožnik vsa zgoraj navedena sredstva prenesel na svoj posebni privatizacijski račun, ki se glasi na ime in priimek tožnika ter njegov EMŠO (JMB – jedinstveni matični broj) ... Potrdilo Agencije št. 04-14-2028/15 z dne 17. 12. 2015 nadalje izkazuje, da je iz baze podatkov “Jedinstvenih računa građanina“ (v nadaljevanju: JRG) razvidno, da je na JRG št. ..., ki glasi na ime in priimek tožnika, znesek v višini 23.765,79 BAM, ki je bil prenesen iz banke A. Sarajevo ter pri Agenciji registriran 14. 4. 1999. V potrdilu je navedeno, da Agencija ni pristojna za izplačilo stare devizne vloge in da je za izplačilo stare devizne vloge pristojno “Federalno ministarstvo finansija“, to je Ministrstvo za finance Federacije BiH, iz česar po navedbah odgovora na tožbo jasno izhaja, da je za izplačilo te stare devizne vloge pristojna Federacija BIH in ne Republika Slovenija. Tudi izvod izpiska iz posebnega privatizacijskega računa Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 16. 12. 2015 izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge banke A. Sarajevo v višini 23.765,79 BAM. Tudi podatki, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP potrjujejo, da je tožnik svojo devizno vlogo v celoti (oba podračuna) prenesel na posebni privatizacijski račun. Potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014 izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge banke A. Sarajevo v višini 23.765,79 BAM in potrjuje točnost dokazil, ki jih je predložil tožnik. Ob tem tožena stranka izpostavi še, da je že tožnik sam v zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge, pod točko V. navedel, da so bila njegova sredstva v višini 23.364,96 (manjka sicer valuta) dne 18. 3. 1998 prenesena na njegov poseben privatizacijski račun.

4. Iz definicije neizplačane stare devizne vloge iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP so izključene devizne vloge ali njihovi deli, ki so jih varčevalci Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo prenesli na “Jedinstveni račun građana pri Agenciji za privatizaciju Federacije BiH oziroma Zavodu za platni promet Federacije BiH“ na podlagi relevantnih predpisov ali na privatizacijske račune v drugih entitetah BiH. Zato tožena stranka skladno z načelom zakonitosti ni imela podlage, da v predmetnem postopku odloči drugače, kot da, na podlagi opisanega dejanskega stanja ter drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, tožnikovo zahtevo zavrne. Stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v Sodbi v zadevi Ališič in ostali, da naloženi ukrepi ne veljajo za tiste, ki so stare devizne vloge uporabili v procesu privatizacije v Federaciji BiH (v nadaljevanju FBiH), je potrebno razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH. Pomembno je, da so varčevalci prejeli s tem povezane pravice v razmerju do FBiH, saj že te predstavljajo obliko premoženja in s tem obliko poplačila varčevalcev, za katerega je odgovorna FBiH. Iz navedenega po stališču tožene stranke sledi, da Republika Slovenija ni odgovorna za stare devizne vloge deviznih varčevalcev banke A., Glavne podružnice Sarajevo, katerih razmerja so bila prenesena na posebne privatizacijske račune, čeprav iz tega naslova niso bili ali niso bili v celoti poplačani. Stare devizne vloge, ki so bile prenesene na posebne privatizacijske račune, po prenosu niso več obveznost banke A., Glavne podružnice Sarajevo, pač pa je zanje odgovorna FBiH.

5. Sicer pa je ESČP že obravnavalo mehanizem, ki ga je za namene izvršitve Sodbe v zadevi Ališić in ostali z ZNISESČP vzpostavila Slovenija. Kot izhaja iz Sklepa v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08 z dne 27. 4. 2017, je potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačilo varčevalcev, tudi z vidika vprašanja, ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz Sodbe v zadevi Ališić in ostali, in skladnost ZNISESČP z navedeno sodbo.

6. Razlaga tožnika, da je s prenosom stare devizne vloge na poseben privatizacijski račun prišlo do pristopa k dolgu, je napačno. Tudi iz potrdila Agencije izhaja, da je za izplačilo stare devizne vloge pristojno Federalno ministrstvo za finance, kar pomeni, da je za izplačilo vloge odgovorna FBiH. V tej zvezi tožena stranka poudari še, da je ESČP v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini (št. 27912/02) med drugim potrdilo, da je z Zakonom o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Sl. novine FBiH, št. 27/97 in nasl., v nadaljevanju Zakon FBiH/97) FBiH prevzela odgovornost za terjatve iz naslova starih deviznih vlog (obveznost plačila), zato mora spoštovati zaveze, ki si jih je določila s svojim pravom.

7. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi prereka navedbe odgovora na tožbo in vztraja pri tožbenih stališčih. Sodbi v zadevah Hodžič in Suljagič, na kateri se sklicuje tožena stranka, ne vsebujeta stališč, ki bi bila povezana z obravnavano zadevo. Vztraja tudi, da gre pri prenosu sredstev za pristop k dolgu po 432. členu OZ in solidarno odgovornost tožene stranke. Svojega drugačnega stališča tožena stranka ne obrazloži. Tožnik kot upnik v spremembo dolžnika ni privolil, zato tudi ni mogoče govoriti o prevzemu dolga v smislu 427. člena OZ.

8. Tožnik ni osebno nikoli izvršil prenosa svojih deviznih sredstev na poseben privatizacijski račun niti ni za kaj takega nikogar pooblastil. Prenos sredstev je bil opravljen brez aktivne vloge tožnika, na nezakonit in neustaven način. Na podlagi Uputstva o evidenciji i realizaciji potraživanja građana sa jedinstvenog računa (Sl. novine FBiH, št. 1/98 s spremembami, v nadaljevanju: Navodilo), je privatizacijski račun državljanov odpiral Zavod za plačilni promet FBiH na podlagi matične številke državljanov in po uradni dolžnosti. Banke so bile dolžne Zavodu za plačilni promet dostaviti podatke o deviznih vlogah varčevalcev, Zavod pa je na privatizacijskih računih državljanov prikazal njihovo terjatev iz naslova deviznih vlog. Podružnica banke A. v Sarajevu, ki ni bila predmet privatizacije v BiH, Zavodu teh podatkov ni bila dolžna dostaviti. Zakaj jih je dostavila in zakaj jih je Zavod za plačilni promet prevzel in izkazal na privatizacijskem računu, ni problem varčevalcev oziroma tožnika. Ker so prenos torej opravile banke same, brez pristanka varčevalcev, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 navedene določbe Navodila oziroma Zakona FBiH/97 razveljavilo. Izpodbijana odločba je zato tudi v nasprotju z 2. členom ZNISESČP, po katerem stare devizne vloge niso stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9. Tožena stranka je na poseben poziv sodišču predložila dokazila, ki izhajajo iz 79. odstavka Sodbe v zadevi Ališić in ostali, in v zvezi z njimi opozorila, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno, saj varčevalca B.B. in C.C., za razliko od tožnika, nista opravila prenosa svojih deviznih vlog na privatizacijski račun. Navedeno po mnenju tožene stranke tudi dokazuje, da so bili prenosi na privatizacijske račune opravljeni na podlagi svobodne volje imetnikov takšnih vlog, torej na podlagi njihovega aktivnega ravnanja, kot to sicer izhaja tudi iz drugih istovrstnih zadev.

10. V pripravljalni vlogi tožena stranka uvodoma opozarja na procesno predpostavko – pravočasnost tožbe, ki glede na prejemni žig sodišča na tožbi, ki ji je bila posredovana v odgovor (11. 8. 2017), ni izpolnjena. Nadalje nasprotuje spremembi tožbe s širitvijo tožbenih razlogov v pripravljalni vlogi, saj tožnik dejanskemu stanju, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, v tožbi ni ugovarjal. Gre tudi za nedopustne novote, ki se v skladu z 20. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri odločanju ne upoštevajo. Iz previdnosti v nadaljevanju, z upoštevanjem priloženega stališča Ministrstva za finance št. 492-18/208/3 z dne 6. 3. 2018, na tožnikove navedbe tudi vsebinsko odgovori. Ključno v zadevi je, da je s prenosom terjatev z banke na privatizacijski račun varčevalec pridobil terjatev do ..., banka pa je bila s tem razbremenjena odgovornosti do varčevalca. Varčevalec po prenosu vloge na privatizacijski račun ni bil več v razmerju s tedanjo banko A. d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, temveč s FBiH. Varčevalci so namreč, s prenosom vloge na privatizacijski račun prejeli s tem povezane pravice v razmerju do FBiH, ki predstavljajo obliko premoženja (iz 11. člena Zakona FBiH/97 izhaja, da privatizacijski račun predstavlja certifikat) in s tem način poplačila varčevalcev.

11. ESČP je v Sodbi v zadevi Ališić in ostali izrecno izpostavilo, da gre v primeru neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcev banke A. d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo (v nadaljevanju: Glavna podružnica Sarajevo) v osnovi za nasledstveno vprašanje, Republiki Sloveniji pa naložilo izvedbo posameznih ukrepov, ki bodo omogočili poplačilo starih deviznih vlog varčevalcev, ki so v enakem položaju, kot pritožnika B.B. in C.C. Pri tem je nadalje poudarilo, da ta obveznost ne velja v primeru varčevalcev, ki so jim bile devizne vloge v celoti plačane, kot so na primer tisti, ki so stare devizne vloge lahko uporabili v postopku privatizacije premoženja v lasti FBiH (147. odstavek). V zvezi s tožbenim stališčem, po katerem naj bi navedeno pomenilo, da mora biti devizna vloga tudi porabljena, tožena stranka opozarja, da je v Sodbi uporabljen termin “used“ in ne na primer “spent“ in da francoska jezikovna različica relevantnega besedila 147. odstavka Sodbe glasi: “par exemple celles qui ont pu les retirer pour des raisons humanitaires (paragraphes 25 et 44 ci-dessus) ou en disposer dans le cadre du processus de privatisation mené en FBiH“, kar bi bilo mogoče prevesti “kot na primer, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali z njimi razpolagali v okviru procesa privatizacije v BiH“. To po prepričanju tožene stranke potrjuje stališče, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, da so bile posamezne devizne vloge prenesene na posebne privatizacijske račune, in ne to, ali so bile v postopku privatizacije pozneje tudi porabljene.

12. Čeprav navedba tožnika, da sam osebno ni izvršil prenosa deviznih sredstev na posebni privatizacijski račun, po mnenju tožene stranke za odločitev ni relevantna, iz previdnosti obrazloženo zavrača tudi trditev, da je do prenosa deviznih sredstev prišlo brez tožnikovega sodelovanja. Sodelovanje tožnika pri prenosu nenazadnje dokazujejo tudi vpisi prenosa v tožnikovi devizni knjižici, do katerega bi brez njene predložitve banki in sodelovanja tožnika ne moglo priti. Da do prenosa sredstev ni prišlo avtomatično, na podlagi samega zakona, dokazujejo primeri drugih vlagateljev (tudi vlagateljev v zadevi Ališić) ter njihove izjave v postopku verifikacije, tudi tistih, ki se vodijo pred naslovnim sodiščem in se konkretno navajajo v vlogi. Tožnik pa tudi ni z ničemer izkazal, da bi prenosu nasprotoval oziroma z njim ne soglašal. Odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje, pa ni razveljavitvena in na njeni podlagi tudi ni prišlo do razveljavitve že izvršenih prenosov deviznih vlog. Slovenija je s sprejetjem ZNISESČP v celoti sledila Sodbi v zadevi Ališić in ostali, kar je ESČP v posameznih odločbah že tudi potrdilo. Navsezadnje je Odbor ministrskih namestnikov Sveta Evrope dne 15. 3. 2018 sprejel tudi končno resolucijo CM/ResDH (2018)111, s katero je Svet Evrope uradno zaključil nadzor nad izvrševanjem Sodbe v zadevi Ališić in ostali.

13. Ne držijo tudi navedbe tožnika, da gre v konkretnem primeru za pristop k dolgu s strani FBiH, saj so določbe Zakona FBiH/97 jasne, obstoj obveznosti FBiH pa izhaja tudi iz sodbe v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini, kakor nenazadnje tudi iz posameznih odločitev sodišč in organov FBiH oziroma Bosne in Hercegovine.

14. V nadaljnji (drugi) pripravljalni vlogi tožnik nasprotuje navedbam tožene stranke v zvezi s spremembo tožbe in o prenehanju obveznosti tožeče stranke zaradi prenosa terjatve na FBiH, ki je v pravnem pogledu povsem neobrazložena. Navedbe tožene stranke o vlogi tožnika ob prenosu sredstev na privatizacijski račun so po mnenju tožnika nepomembne, saj tožnik svoj zahtevek in vračilo prihrankov zahteva na podlagi Sodbe v zadevi Ališić in ostali, ki je tožeča stranka ne upošteva in tudi ne namerava upoštevati. Vsebina 147. odstavka Sodbe v zadevi Ališić in ostali je jasna, sodišče pa se za lažje razumevanje v njej sklicuje na 25., 32., 43. in 52. odstavek sodbe, v katerih je pojasnjeno, kaj pomenijo “humanitarni razlogi“ in “proces privatizacije v FBiH“. Besedilo je povprečnemu bralcu razumljivo in za njeno tolmačenje ni potrebno posebno strokovno znanje, in še manj primerjava besedila z angleško in francosko jezikovno različico sodbe.

15. Na naroku za glavno obravnavo stranki z dodatno argumentacijo vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih in predlogih. Ob sklicevanju na 79. odstavek Sodbe v zadevi Ališić in ostali tožnik meni, da je njegov dejanski položaj enak, saj je ESČP na podlagi potrdila Agencije, ki je identično potrdilu, ki ga je predložil tožnik, ugotovilo, da pritožnika svojih deviznih vlog nista uporabila v postopku privatizacije. Dodatno opozarja na ugotovitev ESČP, da so devizna sredstva v pretežnem delu končala v Ljubljani (90. odstavek) in zato (v 121. odstavku) ni sledilo predlogu, da je treba za prihranke uporabiti načelo teritorialnosti. Zato vztraja pri odgovornosti Republike Slovenije. Tožena stranka drugače kot tožnik meni, da je situacija v obravnavanem primeru drugačna, saj pritožnika Ališić in Sadžak svojih sredstev nista nikoli prenesla na privatizacijski račun. V zvezi z odgovornostjo Republike Slovenije pa poudari, da iz Sodbe v zadevi Ališić in ostali izhaja zaveza, da je za poplačilo obveznosti podružnic banke A., konkretno v Sarajevu, odgovorna banka A. in posledično Republika Slovenija, vendar pa se zaveza nanaša le na tiste obveznosti, ki so, kot v zadevi Ališić in ostali, ostale na banki A. 16. Tožba ni utemeljena.

17. Sodišče ugotavlja, da je tožba pravočasna, o čemer po vpogledu sodnega spisa na glavni obravnavi med strankama ni spora. Navedbe tožnika v prvi pripravljalni vlogi, ki jim tožena stranka nasprotuje, ne predstavljajo spremembe tožbe po določbah 184. člena Zakona o pravdnem postopku in tudi niso nedopustne po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, saj tožnik z njimi odgovarja na pravna stališča, ki se navajajo v odgovoru na tožbo.

18. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo predložene upravne spise, dokazila, ki izhajajo iz 79. točke Sodbe v zadevi Ališić in ostali (kopiji bančnega izpiska na ime B.B. in na ime C.C. na dan 31. 12. 1991, Sporazum o oročavanju sredstava na deviznom računu z dne 27. 12. 1976, ki se nanaša na devizni račun C.C., podatke na mikrofilmu, ki se nanašajo na račun B.B. in C.C., Potrdilo Agencije za privatizacijo FBiH z dne 16. 4. 2013 o stanju na privatizacijskih računih B.B. in C.C.) in jih je na poziv sodišča predložila tožena stranka, dopis Ministrstva za finance Republike Slovenije št. 492-18/2018-3 z dne 6. 3. 2018, Končno resolucijo Odbora ministrskih namestnikov Sveta Evrope CM/ResDH(2018)111 z dne 15. 3. 2018 in listine, ki se nahajajo v sodnih spisih opr. št. I U 324/2017, I U 2343/2017, I U 2408/2017, I U 2473/2017, I U 368/2017 in I U 2211/2017, ki jih je tožena stranka predložila oziroma predlagala v pripravljalni vlogi. Dokaz z zaslišanjem priče D.D., ki ga je na naroku predlagal tožnik, je sodišče zavrnilo kot nepotreben in nesubstanciran.

19. Po izvedenem dokaznem postopku in potem, ko je slišalo stranki, sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in utemeljena v določbah ZNISESČP, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in se na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. So pa po presoji sodišča razlogi odločitve pomanjkljivi. Listine namreč izkazujejo le (med strankama nesporen) prenos tožnikove stare devizne vloge na poseben privatizacijski račun, ne izkazujejo pa okoliščin opravljenega prenosa. Ugotovitev, da je sredstva na privatizacijski račun prenesel tožnik, je v izpodbijani odločbi neobrazložena. Dejstvo, da tožena stranka ugotovitve tudi ne oceni kot pravno nepomembno, pa bi narekovalo postopanje skladno z 9. členom ZUP, po katerem je treba pred odločitvijo o zadevi stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ugotovljeno procesno kršitev je sodišče v skladu z 2. alineo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v upravnem sporu odpravilo, obrazložitev izpodbijane odločbe pa na tej podlagi dopolnjuje z dodatnimi razlogi, ki jih navaja v nadaljevanju.

Presoja skladnosti izpodbijane odločbe z določbami ZNISESČP

20. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerim se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi. Po, za obravnavano zadevo relevantnem, prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po določbah 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do banke A. d.d. Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice banke A. d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neizplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim … stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

21. V zadevi gre torej za odločanje o pravicah in obveznostih, ki so uvedene z določbami ZNISESČP, v obsegu in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Sodba ESČP v zadevi Ališić in ostali ne prestavlja neposredne podlage za odločanje o posamičnih pravicah, temveč se z njo, zaradi okoliščin sistemske narave, Republiki Sloveniji nalaga obveznost uvedbe splošnih ukrepov na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko B.B., C.C. in vsi drugi, ki so v enakem položaju kot onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank (146. odstavek), ki jo je Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Navedbi tožnika (v drugi pripravljalni vlogi), da svoj zahtevek uveljavlja (neposredno) na podlagi 147. odstavka Sodbe v zadevi Ališić in ostali, zato ni mogoče slediti.

22. Zatrjevane neskladnosti izpodbijane odločbe z določbami drugega odstavka 2. člena ZNISESČP sodišče ne ugotavlja. Ob nesporni ugotovitvi, da je imel tožnik po stanju na dan 31. 12. 1991 terjatev do Glavne podružnice Sarajevo na podlagi devizne hranilne vloge (devizna knjižica št. 112771) in nespornem stanju tožnikove terjatve na dan 31. 12. 1991, je med strankama namreč nesporno tudi dejstvo, da je bila tožnikova stara devizna vloga na podlagi predpisov države delovanja Glavne podružnice Sarajevo prenesena na posebni račun za namene posebne uporabe (dne 18. 3. 1998 prenesena na JRG in pri Agenciji na JRG št. 1508951191768, ki glasi na ime in priimek tožnika, vpisana dne 14. 4. 1999). To pa je po presoji sodišča dejstvo, ki izključuje obveznost banke A. d.d. Ljubljana, katere izpolnitev je za namen izvršitve Sodbe v zadevi Ališić in ostali s sprejemom ZNISESČP prevzela Republika Slovenija.

23. Izpodbijana odločba pa po presoji sodišča tudi ni v nasprotju z nadaljnim besedilom drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki kot stare devizne vloge, ki jih iz definicije neizplačanih deviznih vlog izključuje drugi odstavek, primeroma navaja tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Gre namreč za določbo pojasnjevalne narave, ki ne posega v izključitev prenesenih starih deviznih vlog iz neizplačanih starih deviznih vlog. Takšna razlaga je skladna tudi z namenom zakonodajalca, ki izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 ( EVA: 2015-1611-0074 z dne 28. 5. 2015), v kateri se kot podlaga, na kateri so varčevalci sarajevske podružnice devizne vloge prenesli na privatizacijske račune, primeroma navaja Zakon FBiH/97. 24. Slediti pa tudi ni tožbenemu stališču, da je glede na zatrjevane okoliščine prenosa, s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun FBiH le pristopila k dolgu Glavne podružnice Sarajevo iz naslova devizne hranilne vloge. Devizna vloga tožnika pri Glavni podružnici Sarajevo, je bila na posebni račun za namen uporabe v postopku privatizacije (JRG) nesporno prenesena na podlagi Zakona FBiH/97, torej na podlagi predpisa države delovanja podružnice. Gre torej za zakonski prenos sredstev. Opravljeni prenos na JRG je v obravnavani zadevi razviden iz stanja sredstev na tožnikovi devizni knjižici, ki po prenosu sredstev na privatizacijski račun izkazuje saldo v višini 0,00 DEM in ob upoštevanju 1044. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih1 (v nadaljevanju ZOR) v razmerju med banko in vlagateljem dokazuje opravljena vplačila oziroma dvige iz devizne hranilne vloge.

Presoja skladnosti določb ZNISESČP s sodbo EKČP v zadevi Ališić in ostali

25. Ker je po navedenem s prenosom devizne vloge tožnika na poseben privatizacijski račun prenehala terjatev do Glavne podružnice Sarajevo iz naslova stare devizne vloge, za katero se v 112. odstavku Sodbe v zadevi Ališić in ostali ugotavlja odgovornost banke A. d.d. Ljubljana in posledično v 116. odstavku vzpostavlja odgovornost Republike Slovenije, 2. členu ZNISESČP, na katerem temelji izpodbijana odločitev, tudi ni mogoče očitati neskladja s Sodbo v zadevi Ališić in ostali.

26. Položaj pritožnikov B.B. in C.C. v zadevi Ališić in ostali se v bistvenem razlikuje od položaja tožnika v tem upravnem sporu. Iz 79. odstavka Sodbe v zadevi Ališić in ostali sicer izhaja, da je v dokumentu, ki ga je izdala Agencija FBiH za privatizacijo, navedeno, da pritožniki niso uporabili svojih starih deviznih vlog v privatizacijskem procesu. Po vpogledu listin, ki so navedene v 79. odstavku Sodbe v zadevi Ališić in ostali, sodišče ugotavlja, da iz dokumenta Agencije FBiH za privatizacijo izhaja ugotovitev, da za pritožnika JRG ne obstoji. ESČP je torej svoj sklep, da pritožnika svojih starih deviznih vlog nista porabila v privatizacijskem procesu, napravilo na podlagi ugotovitve, da prenos deviznih sredstev na privatizacijski račun ni bil opravljen. Na tej podlagi sodišče nadalje ugotavlja, da listine izkazujejo obstoj terjatve pritožnikov B.B. in C.C. do Glavne podružnice Sarajevo, za katere se, skladno s 116. odstavkom Sodbe v zadevi Ališić in ostali vzpostavlja odgovornost Republike Slovenije. Navedeno potrjuje tudi nadaljnji (80.) odstavek, v katerem se ugotavlja, da imajo pritožniki (še vedno - dostavek sodišča) stare devizne vloge v zneskih, ki so navedeni v 10. odstavku.

27. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve Sodbe v zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Ker se, kot že navedeno, po razumevanju tega sodišča s Sodbo v zadevi Ališič vzpostavlja odgovornost Republike Slovenije za dolg Glavne podružnice Sarajevo do varčevalcev iz naslova starih deviznih vlog, se sodišče strinja z razlago tožene stranke, da so v smislu sodbe v zadevi Ališić in ostali neizplačane stare devizne vloge “uporabljene“ v procesu privatizacije FBiH takrat, ko je odgovornost bank zanje prenehala, torej s prenosom premoženja varčevalcev na posebni privatizacijski račun. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1., ki ga je v Sodbi v zadevi Ališić in ostali določilo ESČP. 28. V okviru pilotnega postopka v zadevi Ališić je ESČP v letu 2017 izdalo dva sklepa o nedopustnosti, in sicer v zadevi Hodžić proti Sloveniji, v katerem se v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotavlja, da pritožnikovi prihranki (enako kot v zadevi Ališić) niso bili preneseni na privatizacijski račun, in v zadevi Zeljković proti Sloveniji, v kateri se v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotavlja, da so bili (drugače kot v zadevi Ališić in enako kot v primeru tožnika v tem upravnem sporu) pritožnikovi prihranki preneseni na privatizacijski račun. V obeh sklepih je sodišče ugotovilo, da zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić (ZINSESČP) izpolnjuje merila, določena v pilotni sodbi. Ustreznost sheme potrjuje tudi Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić in ostali v smislu 46. člena Konvencije.

29. Drugačne presoje skladnosti določb ZNISESČP s sodbo v zadevi Ališić in ostali pa po presoji sodišča tudi ne narekujejo okoliščine prenosa devizne vloge. Sodišče v tej zvezi namreč ugotavlja, da sredstva na privatizacijski račun (JRG) tožnika na podlagi Zakona FBiH/97 niso bila prenesena brez sodelovanja tožnika oziroma celo proti njegovi volji, kot se s sklicevanjem na pravno podlago prenosa in brez navedbe kakršnihkoli konkretnih okoliščin, zatrjuje v tožbi. Ugotavlja namreč nasprotno, in sicer da je tožnik pri prenosu deviznih sredstev aktivno sodeloval. Aktivno ravnanje tožnika pri prenosu stare devizne vloge na posebni privatizacijski račun dokazuje že predložena fotokopija devizne knjižice z vpisom saldacije devizne vloge po obeh podračunih s stanjem 0,00 DEM in potrditvijo prenosa tožnikove devizne vloge na “jedinstveni RN Z.P.P.-a“, do katerih brez predložitve devizne knjižice s strani tožnika ne bi moglo priti. Sodišče v tej zvezi opozarja na 52. člen Navodila, po katerem so banke kot znesek terjatve, ki je prenesen na “Jedinstveni račun štediše“, v devizni knjižici vpisale verificirani znesek devizne hranilne vloge, po tem, ko je bila ob udeležbi varčevalca izvršena verifikacija zneska devizne hranilne vloge in posredovan podatek varčevalca o enotni matični številki. Da prenos sredstev ni bil prisilen, neodvisen od volje varčevalcev, pa dokazuje tudi dejstvo, da pri večini varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo prenos deviznih sredstev ni bil opravljen. Ustavno sodišče FBiH je s sodbo2 ugotovilo neustavnost 3., 7., 11. in 18. člena Zakona 97, vendar s svojo odločitvijo ni poseglo v že izvedene prenose sredstev na poseben privatizacijski račun. V prenose sredstev tudi ni posegla novela Zakona FBiH/973, ki je z novim 20. a členom (4. člen novele) varčevalcem omogočila vrnitev prenesenih sredstev na račun deviznega varčevanja. Po navedeni določbi je bila namreč Agencija za privatizacijo v Federaciji BiH dolžna neizkoriščene terjatve, ki izhajajo iz starega deviznega varčevanja, ki so bile prenesene na “Jedinstveni račun“ vrniti na račun imetnika v roku 30 dni od vložitve zahteve varčevalca. Da bi bil v obravnavani zadevi povratni prenos terjatve na tej podlagi opravljen, tožnik niti ne zatrjuje. Ponovne vzpostavitve terjatve tožnika do Glavne podružnice Sarajevo na tej podlagi pa listine, ki jih je vpogledalo sodišče, tudi ne izkazujejo. Sicer pa je tožnik imel tudi možnost udeležbe v postopku privatizacije, iz katerega varčevalci podružnic tujih bank po določbah Zakona FBiH/97 niso bili izključeni, temveč so bili skladno z 2. členom novele Zakona FBiH/974 (novim 5.a členom) iz njega izključeni le, če v treh mesecih od dneva njene uveljavitve niso vložili (nepreklicne) izjave, da se terjatev uporablja za namene iz 18. člena tega zakona.

30. Ker so po povedanem tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

1 Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89 in 57/89 2 Službene novine FBiH, št. 7/01 3 Zakon o izmjenama i dopunama zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Službene novine FBiH, št. 57/03 4 Zakon o izmjenama i dopunama zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Službene novine FBiH, št. 44/04