Jedro

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca za škodo na vozilu na podlagi prvega odstavka 177. člena ZDR-1, torej da so podani vsi elementi odškodninske obveznosti iz prvega odstavka 131. člena OZ: protipravno ravnanje toženca, ker na vozilu ni odstranil strešne antene, to ravnanje je v vzročni zvezi z nastalimi poškodbami vozila, toženčevo ravnanje je bilo hudo malomarno. Ravnal je v nasprotju s tem, kar se pričakuje od profesionalnega voznika, skrajno nepazljivo in v nasprotju z navodili delodajalca (tožnice), pri čemer se ne zahteva, da bi bila takšna navodila za delo v pismeni obliki, kot zmotno meni toženec v pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi glede odločitve o plačilu zneska 1.881,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2018 do plačila v točki I izreka ter glede odločitve o pravdnih stroških v točki II izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan toženec tožnici plačati znesek 3.283,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2018 do plačila, v presežku je zahtevek (za znesek 1.510,03 EUR in zakonske zamudne obresti od 17. 7. 2018) zavrnilo (točka I izreka). Tožencu je naložilo, da plača tožnici pravdne stroške v znesku 382,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prerekal tako navedbo tožnice, da ob nakladanju vozila VW Polo ni odstranil strešne antene, čeprav mu je bilo takšno navodilo tožnice znano, in da je prišlo do poškodbe na tem vozilu ob spuščanju prikolice. Drugačna ugotovitev v izpodbijani sodbi ni pravilna. Toženec je navedbe tožnice prerekal v odgovoru na tožbo, na prvem naroku za glavno obravnavo in ob svojem zaslišanju. Navedel je, da je do poškodbe na vozilu prišlo zaradi okvarjenih hidravličnih cevi tovornjaka, na kar je tožnico ves čas opozarjal. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi bila tožencu dokazana velika malomarnost (ali naklep), pa tudi ni navedlo, zakaj bi bila dolžnost toženca, da odstrani strešno anteno (Ali je to določeno s pravilnikom tožnice?). Vse akontacije, ki jih je tožnica tožencu nakazala za stroške, je toženec porabil za plačilo cestnin, carinskih terminalov, servisov in podobno, ničesar ni zadržal zase. Listine, ki to potrjujejo, je toženec predložil pravočasno, sodišče prve stopnje pa jih neutemeljeno ni upoštevalo. Poleg tega je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je verjelo izpovedi tožnice (njenega zakonitega zastopnika), ne pa toženca. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek tudi v tem delu zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica na pritožbo odgovarja. Navaja, da ni sporno, da je bilo vozilo VW Polo poškodovano, toženec pa njenih trditev, da je do škode prišlo, ker ni odstranil strešne antene, ni prerekal. Da je do škode prišlo ob spuščanju prikolice, je jasno razvidno iz fotografij vozila. Toženec je bil kot voznik dolžan zagotoviti, da je tovor pravilno naložen in razložen z vozila. Da mora odstraniti strešno anteno, je nedvomno vedel, saj je sicer tako ravnal, druga vozila niso bila poškodovana. Ravnal je najmanj hudo malomarno. Tožnica je tožencu plačevala akontacije za stroške, pri čemer nikoli ni predložil dokazil, zakaj je ta denar porabil. Tako je bil obogaten na škodo tožnice. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo na vozilu VW Polo, je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, glede dela, ki se nanaša na plačilo po neupravičeni obogatitvi pa je predvsem zaradi zmotne uporabe procesnih pravil o prekluziji dejansko stanje nepopolno ugotovilo in zahtevku najmanj preuranjeno ugodilo.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca za škodo na vozilu VW Polo na podlagi prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), torej da so podani vsi elementi odškodninske obveznosti iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.): protipravno ravnanje toženca, ker na vozilu ni odstranil strešne antene, to ravnanje je v vzročni zvezi z nastalimi poškodbami vozila, toženčevo ravnanje je bilo hudo malomarno. Ravnal je v nasprotju s tem, kar se pričakuje od profesionalnega voznika, skrajno nepazljivo in v nasprotju z navodili delodajalca (tožnice), pri čemer se ne zahteva, da bi bila takšna navodila za delo v pismeni obliki, kot zmotno meni toženec v pritožbi. Toženec navedb tožnice, podanih na prvem naroku za glavno obravnavo, da je bil vzrok za nastanek škode (protipravno ravnanje, ki je v vzročni zvezi s škodo), da toženec, čeprav je bilo dano takšno navodilo vsem voznikom tožnice in so se ga tudi držali, pred natovarjanjem vozila ni odstranil strešne antene, ni prerekal z zatrjevanjem drugačnih dejstev (da mu takšna navodila niso bila dana, da se jih vozniki niso držali, da je strešno anteno odstranil), ampak je zatrjeval, da je do škode prišlo zaradi okvarjene hidravlične cevi tovornjaka. Za svoje navedbe je predlagal zaslišanje prič A.A. in B.B., pri čemer se je zavezal predložiti naslov, na katerega bi sodišče prve stopnje A.A. vabilo, ter sporočiti ime ter naslov za pričo B.B., pa tega ni storil. Sam je, ko je bil zaslišan kot stranka, potrdil, da je do škode prišlo zaradi okvarjene hidravlične cevi tovornjaka, sodišče prve stopnje pa je tako njegove navedbe kot izpoved upoštevalo ter se do tega opredelilo, kot je razvidno iz obrazložitve - pravilno je pojasnilo, da tudi če bi sledilo navedbam toženca, da je do škode prišlo zaradi okvarjene hidravlične cevi tovornjaka, zaradi katere je vozil po mestu z dvignjeno prikolico, na kateri je bilo vozilo, je do nesreče prišlo zaradi njegovega ravnanja, ker ni odstranil strešne antene, ki se je ob trku v veje dreves ali napeljavo odtrgala s strehe vozila.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice tudi v delu, v katerem je uveljavljala 1.881,00 EUR preplačanih akontacij po pravilu o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ. Toženec je za svoje navedbe, da je prejete akontacije porabil za stroške, povezane z delom (plačilo cestnin, carinskih terminalov, servisov, vgradnje go-boxa in podobno), pravočasno, na prvem naroku za glavno obravnavo, predložil listine, ki so sicer res v tujem jeziku in za katere sodišču prve stopnje v dodeljenem roku ni dostavil overjenega prevoda. Vendar pa je toženec hkrati s predložitvijo listin, iz katerih so vidni zneski, ki so bili po navedbah toženca porabljeni za stroške, povezane z delom, predlagal, da ga sodišče prve stopnje o tem zasliši. Sodišče prve stopnje tega ni storilo kot tudi ni upoštevalo toženčevih navedb, da so predložene listine kopije, ker je originalne izvode izročil tožnici, kot tudi ne navedb, da je (z akontacijami) plačal dva računa, in sicer enega za 84,14 EUR in drugega za 145,66 EUR. Na drugem naroku za glavno obravnavo je toženec predložil dodatne listine, ki jih je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot prepozne na podlagi 286.a člena ZPP. Toženec v pritožbi takšno oceno utemeljeno graja. 286.a člen ZPP v petem odstavku kot prepozne določa listine, ki jih stranka predloži po poteku roka, ki ga je določilo sodišče (takšne listine se upoštevajo ob pogoju nekrivde ali če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora), za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj toženec ni predložil tistih listin, za katere mu je bil na prvem naroku za glavno obravnavo določen rok, ampak druge listine. Te bi bile prepozne na podlagi tretjega odstavka 286. člena ZPP, vendar ocena sodišča prve stopnje, da bi njihova dopustitev zaradi zagotavljanja pravice do izjave nasprotne stranke zavlekla reševanje spora, ni pravilna, saj bi se tožnica do listin lahko opredelila na samem naroku.

8. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca v delu, ki se nanaša na plačilo po neupravičeni obogatitvi in ki je utemeljena, ugodilo. Na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavilo in v tem obsegu ter glede pravdnih stroškov zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v nakazani smeri dopolni dokazni postopek ter nato ponovno presodi o utemeljenosti zahtevka tožnice za plačilo 1.881,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2018 do plačila.

9. Ker v ostalem niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca sicer zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP ob spoznanju, da je bilo predvsem zaradi zmotne uporabe procesnih pravil o prekluziji dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri takšni odločitvi je upoštevalo, da bi se, če bi opravilo pritožbeno obravnavo, s strani toženca predloženi in predlagani dokazi, od katerih je odvisna ugotovitev za odločitev bistvenih dejstev, prvič izvajali pred pritožbenim sodiščem. To pa ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu dokazne ocene in nato odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje, ki je dokaze izvedlo neposredno (4. člen ZPP), v nasprotju s pritožbenim sodiščem (drugi odstavek 347. člena ZPP) že izvedenih dokazov v ponovljenem postopku ne bo ponovilo, ampak jih le dokazno ocenilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.