Jedro

Drži, da zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo po sebi ne opravičuje omejitve gibanja, kar zatrjuje tožnik v tožbi. Vendar so neutemeljena njegova nadaljnja izvajanja, da toženka v konkretnem primeru ni celovito ugotavljala dejanskega stanja, saj je iz prej povedanega razviden cel spekter (nespornih) okoliščin, ki jih je toženka pri odločanju upoštevala, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa so tudi spoznavni razlogi, ki so bistveni za sprejeto odločitev, vključno z okoliščinami, ki utemeljujejo zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, in razlogi, zaradi katerih mu ni bilo mogoče izreči milejšega ukrepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Policijska uprava Ljubljana, Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju: toženka), je z odločbo z dne 27. 1. 2024 tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih, pri čemer se omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce tožniku odreja od 26. 1. 2024 od 20.00 ure dalje do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Odločeno je bilo še, da tožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na določbe 76. in 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Pojasnjuje, da je bila tožniku 16. 1. 2024 izdana odločba o vrnitvi s prepovedjo vstopa za obdobje treh let (št. 2255-241/2020/26a (3E651-11), v nadaljevanju: odločba o vrnitvi). Dne 16. 1. 2024 je bila tožniku (že) izdana tudi odločba o omejitvi gibanja in nastanitvi v Centru za tujce, ki jo je tukajšnje sodišče s sklepom in sodbo, št. III U 15/2024 z dne 25. 1. 2024 (v nadaljevanju: sodba z dne 25. 1. 2024), odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka je izpodbijano odločbo, torej odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, izdala v ponovljenem postopku, po tem, ko je tožnika, v prisotnosti tolmača za arabski jezik in pooblaščene odvetnice, 26. 1. 2024 zaslišala kot stranko in ga še pred zaslišanjem temeljito seznanila s pomenom in razumevanjem določb V. poglavja ZTuj-2 (nezakonito prebivanje, odpoved prebivanja, prostovoljni odhod in odstranjevanje tujcev) ter s kakšnim namenom, s kakšnimi razlogi in na katerih pravnih podlagah teče predmetni postopek. Seznanila ga je tudi z njegovimi pravicami. Tožnik je na izrecno vprašanje uradne osebe odgovoril, da tokrat razume, zakaj je v postopku in kakšni so razlogi zanj, razume tudi seznanitev uradne osebe, da bo z odločbo ponovno nastanjen v Centru za tujce.

3. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka v bistvenem povzema izjave tožnika in njegove pooblaščenke, kot izhajajo iz zapisnika z dne 26. 1. 2024. Med drugim je tožnik povedal, da se v matično državo ne želi vrniti. Osebnih dokumentov nima, niti jih ni poskušal pridobiti, potni list je izgubil v Turčiji. V Sloveniji ima interes počakati na odločitev o njegovi ponovni nameri za mednarodno zaščito.

4. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik predhodno vložil dve prošnji za mednarodno zaščito, in sicer 9. 7. 2020 in 30. 3. 2022. Po vložitvi prve prošnje je po nekaj dneh samovoljno zapustil Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS), zato je pristojni organ 14. 9. 2020 postopek ustavil. Drugo prošnjo je tožnik vložil po tem, ko je bil prvič vrnjen iz Švice, prošnja je bila 19. 4. 2022 zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tožnik je 13. 5. 2022 ponovno samovoljno zapustil RS, to je pred tem, ko je Upravno sodišče odločilo o njegovi tožbi zoper zavrnilno odločbo, zato je sodišče s sklepom, št. I U 526/2022 z dne 27. 5. 2022, tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja tožnikovega pravnega interesa. V Centru za tujce se tožnik nahaja od 3. 1. 2024, kamor je bil nastanjen s strani inšpektorja za mednarodno zaščito pod strožji policijski nadzor, 15. 1. 2024 je podal ponovno namero za mednarodno zaščito. Nadalje toženka še navaja, da iz uradnih evidenc izhaja, da je Švica tožniku izrekla prepoved vstopa in bivanja v Schengenu z veljavnostjo od 23. 3. 2022 do 22. 3. 2025, Nemčija mu je ukrep izrekla z veljavnostjo od 26. 9. 2023 do 26. 9. 2026, Francija pa z veljavnostjo od 27. 9. 2023 do 27. 9. 2028. 5. Ko je bil tožnik 26. 1. 2024 zaslišan, je povedal, da trenutno nima nikjer nastanitve, bi si pa lahko začasno bivališče v RS uredil v nekaj dneh. Lahko bi si tudi pridobil denarna sredstva od sorodnikov, ta denarna sredstva so pravzaprav njegova last. Tožniku je bilo tekom zaslišanja omogočeno, da je poklical prijatelja po imenu A. A. Po zaključenem telefonskem pogovoru je tožnik povedal, da lahko že takoj biva pri prijatelju, bivanje pa mu mora dovoliti tudi lastnik stanovanja. Stanovanje naj bi bilo na naslovu ... (v Ljubljani), v bližini kina ..., stavba ..., stanovanje ...

6. Glede na navedene ugotovitve in glede na to, da tožnika na podlagi odločbe o vrnitvi ni mogoče takoj odstraniti, saj je brez dokumentov in tako ni mogoče potrditi njegove resnične identitete, pri čemer si tožnik niti ni poskušal pridobiti dokumentov, toženka zaključuje, da je ukrep po izpodbijani odločbi utemeljen. Ugotovljene okoliščine namreč kažejo, da se bo poskušal izogniti odstranitvi iz RS. Vztraja pri nameri za mednarodno zaščito, ne želi se vrniti v Alžirijo, po drugi strani pa je večkrat samovoljno odstopil od prošnje za pridobitev mednarodne zaščite in odpotoval v različne države EU, kar kaže na nespoštovanje zakonodaje EU in na to, da institut mednarodne zaščite izkorišča za potovanja po EU, kjer je bil tudi obravnavan zaradi nespoštovanja zakonodaje in so mu bili izrečeni zgoraj navedeni ukrepi. S svojim ravnanjem tožnik ni pokazal, da si želi v RS urediti status zakonitega bivanja. Omejitev gibanja tožniku in nastanitev v Centru za tujce je zato nujna. Ukrep je nujen tudi zaradi preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti, da se prepreči nastop novih morebitnih v naprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu in ki posredno in neposredno izhajajo iz dejstva, da gre za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in je bila zaradi odklonskih ravnanj obravnavana tudi v več drugih državah EU.

7. Glede na vse navedene okoliščine toženka ocenjuje, da tožniku ni mogoče izreči milejšega ukrepa. V zvezi s tem v obrazložitvi izpodbijane odločbe še navede, da je tožnik ni prepričal, da ima možnost bivanja na območju Ljubljane, saj mu tudi domnevni prijatelj v telefonskem razgovoru pove, da je to odvisno od lastnika stanovanja, kjer tožnikov prijatelj trenutno biva. Drugih možnosti bivanja pa tožnik v postopku ne navede. V zvezi s preživljanjem pa tožnik ne želi navesti vsote denarja, s katero naj bi (s pomočjo sorodnikov iz Švice) razpolagal. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka tožnika še opozori na določbo prvega odstavka 81. člena ZTuj-2, po kateri se po uradni dolžnosti v najkrajšem možnem času po izreku ukrepa omejitve gibanja in nastanitve tujca v Centru za tujce, ali na prošnjo tujca, izreče milejši ukrep, če se lahko tudi na tak način zagotovi namen iz prvega odstavka 76. člena ZTuj-2. 8. V zaključnem delu obrazložitve izpodbijane odločbe toženka še pojasni, da se z odločbo o vrnitvi tožniku ne nalaga vrnitve v matično državo Alžirijo, pač pa odstranitev iz RS oziroma Schengenskega območja, kar pomeni, da se tujca ob izdelavi ustreznega potovalnega dokumenta lahko odstranjuje v prvo varno državo izven Schengenskega območja in ne v Alžirijo. Tožnik tako zaradi predmetne odstranitve ne bo podvržen aretaciji in zaporu v Alžiriji, česar se boji.

9. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da jo vlaga iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži v plačilo njegove stroške postopka.

10. V tožbi poudarja, da je tukajšnje sodišče v 43. točki obrazložitve sodbe z dne 25. 1. 2024 zapisalo, da se zaradi odprave odločbe toženke z dne 16. 1. 2024 zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, kar pomeni, da mora toženka takoj prenehati z izvrševanjem ukrepa. Toženka je navedeno sodbo prejela 26. 1. 2024, vendar ukrepa ni prenehala izvrševati, pač pa je tožnika istega dne prepeljala v Ljubljano in mu po zaslišanju izdala predmetno izpodbijano odločbo, ni pa tožnika izpustila na prostost. Tožnik je tako nezakonito pridržan že od 3. 1. 2024, kar vse izhaja iz odredbe in poročila, izdanih v zadevi Upravnega sodišča I U 176/2024. Toženka nezakonito posega v prostost tožnika in ukrepe odreja izhajajoč iz nezakonitega stanja, pri čemer gre za organe iste države. V izreku izpodbijane odločbe je napačno navedeno, da se tožniku gibanje omeji od 26. 1. 2024 dalje, saj mu toženka gibanje dejansko in na podlagi nezakonitega stanja omejuje že od 16. 1. 2024 oziroma od 3. 1. 2024. Izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe sta si v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določbe upravnega postopka in odločbe zato ni mogoče preizkusiti.

11. Toženka v obrazložitvi odločbe ni navedla nobenih utemeljenih razlogov, zakaj tožniku ni bilo mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom o prostovoljni vrnitvi.

12. Tožnik toženki nadalje očita, da ni pravilno ocenila ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih bi mu morala izreči milejši ukrep, ocene toženke pa tudi ni mogoče preveriti. Prebivanje si je namreč tožnik uredil pri prijatelju. Drži sicer, da mora privolitev dati lastnik stanovanja, kar pa še ne pomeni, da tožnik do prostovoljne zapustitve območja RS ne bi imel kje prebivati, če ga je bil prijatelj A. A. pripravljen začasno vzeti pod streho. Tožnik pa je tudi izrazil pripravljenost, da se redno javlja na policijski postaji in da bo spoštoval odločitve organov RS. Ponovno je podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar kaže, da si skuša svoj status urediti. Od 26. 10. 2023, ko je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, pa do 3. 1. 2024 je bil v Azilnem domu in RS ni zapustil, kar kaže, da ni begosumen, zato se postavlja vprašanje o nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa.

13. Trditve toženke, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja nujen zaradi preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti, da se prepreči nastop novih morebitnih v naprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu in ki posredno in neposredno izhajajo iz dejstva, da gre za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in je bila obravnavana v drugih državah EU, ni mogoče preizkusiti. Ne drži, da tožnik ne želi razkriti svoje identitete. Res je, da ne poseduje osebnih dokumentov, kar pa ne pomeni, da ne želi razkriti identitete. Glede na sodno prakso Sodišča EU pa zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, ne opravičuje omejitve gibanja, pač pa se mora v vsakem posameznem primeru presojati, ali se lahko izreče milejši ukrep, kar toženka v konkretnem primeru ni ugotavljala in presojala, zato je tožniku izrekla povsem nesorazmeren ukrep. Za ugotovitev begosumnosti je treba upoštevati celoviti dejanski položaj. V konkretnem primeru begosumnost tožnika ni podana, zato omejitev gibanja ni (nujno) potrebna.

14. Tožba je bila skupaj s prilogami vročena toženki, ki je sodišču poslala izpodbijano odločbo, zapisnik o zaslišanju stranke v postopku z dne 26. 1. 2024 in obvestilo z dne 27. 1. 2024. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. K razlogom izpodbijane odločbe dodaja, da je tožnik v predhodnih postopkih svoj priimek navajal kot ... in ..., na naroku pred Upravnim sodiščem v zadevi III U 15/2024 pa je povedal, da je pravilno B. B., kar v odsotnosti dokumenta, ki bi izkazoval njegovo istovetnost, ni gotovo. Toženka poudarja še, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi sodbe z dne 25. 1. 2024, s katero je bila zadeva toženki vrnjena v ponovni postopek. Iz sodbe pa ne izhaja, da bi morala toženka tožnika najprej izpustiti na prostost, nekaj časa počakati in šele nato odločiti v ponovljenem postopku. Pa tudi sicer to vprašanje zadeva izvršitev sodbe z dne 25. 1. 2024 in ni predmet tega postopka.

15. Dne 1. 2. 2024 so Center za tujce, toženka in pooblaščenka tožnika sodišču z vlogami sporočili, da se tožnik ne nahaja več v Centru za tujce, saj mu je bil 31. 1. 2024 odrejen pripor. Toženka je ob tem izpostavila, da je tožnik utemeljeno osumljen storitve kar 16 kaznivih dejanj, kar tudi kaže na utemeljenost izpodbijane odločbe. Tožnik v vlogi z dne 1. 2. 2024 prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztraja pri svojih stališčih, kot izhajajo iz tožbenih navedb.

16. Sodišče je 2. 2. 2024 v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, ki sta se ga udeležili obe stranki po pooblaščenkah. Na obravnavi sta obe stranki vztrajali pri svojih navedbah in stališčih.

17. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je vpogledalo izpodbijano odločbo; listine sodnega spisa tukajšnjega sodišča št. III U 15/2024, med katerimi je tudi tam izpodbijana odločba z dne 16. 1. 2024, sodba z dne 25. 1. 2024 in zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 25. 1. 2024; zapisnik o zaslišanju stranke v postopku z dne 26. 1. 2024; odredbo Upravnega sodišča št. I U 176/2024-10 z dne 25. 1. 2024 in poročilo Upravnega sodišča št. I U 176/2024-12 z dne 26. 1. 2024; dopolnitev odgovora Ministrstva za notranje zadeve z dne 26. 1. 2024, skupaj z odločbo Policije z dne 16. 1. 2024 in plačilnim nalogom; obvestilo Policije, Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana z dne 27. 1. 2024; sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 1. 2024 o odreditvi pripora in uradni zaznamek o privedbi z dne 26. 1. 2024. **K I. točki izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce od 26. 1. 2024 od 20.00 ure dalje do tožnikove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev.

20. Z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: i.) ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2; ii.) ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom (prvi odstavek 76. člena ZTuj-2). Z namenom ugotovitve istovetnosti tujca se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje Republike Slovenije (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Skladno z določbo 68. člena ZTuj-2 so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršnakoli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge. Na tem mestu sodišče pripominja, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, v 68. členu ZTuj-2 navedene primeroma, in da lahko že ena sama okoliščina, v kontekstu dejanskega stanja konkretnega primera, kaže na nevarnost pobega.

21. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, po tem, ko je tukajšnje sodišče s sodbo z dne 25. 1. 2024 odpravilo odločbo toženke z dne 16. 1. 2024, s katero je bil tožniku odrejen istovrstni ukrep (to je omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce v Postojni) in sicer od 16. 1. 2024 od 13.00 ure dalje. Iz obrazložitve sodbe je razvidno (39. točka obrazložitve), da je odločbo z dne 16. 1. 2024 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (zgolj) iz razloga, ker se je sodišču postavil dvom, ali je tožnik kot stranka v postopku dejansko vedel za kakšen postopek gre, kakšne so njegove pravice in kakšno odločitev lahko sprejme toženka. Sodišče je namreč ugotovilo, da so se s tožnikom skorajda istočasno vzporedno vodili kar trije vsebinsko povsem različni postopki. Za tožnika ni sporno, da je toženka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe s strani sodišča ugotovljeno kršitev odpravila, kar tudi nedvoumno izhaja iz vsebine zapisnika o zaslišanju stranke v postopku z dne 26. 1. 2024. 22. Tožnik v tožbi ne prereka, da je v postopku izvedbe odstranitve iz RS na podlagi odločbe o vrnitvi z dne 16. 1. 2024. V tožbi toženki sicer očita, da v izpodbijani odločbi ni pojasnila, zakaj mu ni bil določen rok za prostovoljni odhod. V zvezi s to tožbeno navedbo sodišče pojasnjuje, da za predmetni postopek ni relevantna, saj se nanaša na vprašanje zakonitosti odločbe o vrnitvi, ki je samostojen upravni akt in kot tak podvžen pravnim sredstvom kot to izhaja iz določbe sedmega odstavka 64. člena ZTuj-21, tožnik pa v obravnavanem postopku ni navajal, da je zoper odločbo o vrnitvi vložil pritožbo oziroma tožbo v upravnem sporu.

23. Nadalje sodišče ugotavlja, da v zadevi tudi niso sporna dejstva, ki jih je v postopku ugotovila toženka in na podlagi katerih temelji izpodbijana odločba, saj tožnik ugovarja oceni teh dejstev s strani toženke, obstoja ugotovljenih dejstev pa ne zanika. V obravnavani zadevi tako ni sporno, da je tožnik v letu 2020 nezakonito vstopil v RS. Prošnjo za mednarodno zaščito je v RS vložil v letu 2020 in nato še v letu 2022 (po tem, ko ga je v RS vrnila Švica) ter v obeh primerih RS samovoljno zapustil še pred tem, ko je bilo o njegovih prošnjah za mednarodno zaščito odločeno (v letu 2020, ko je bila zadeva še v fazi upravnega postopka, v letu 2022 pa v fazi sodnega postopka). Nadalje tudi ni sporno, da je tožnik 26. 10. 2023 vložil tretjo prošnjo za mednarodno zaščito in na odločitev še čaka. Sporno tudi ni, da so tožniku izdale ukrepe prepovedi vstopa in bivanja v Schengenu tri države (Švica z veljavnostjo od 23. 3. 2022 do 22. 3. 2025, Nemčija z veljavnostjo od 26. 9. 2023 do 26. 9. 2026 in Francija z veljavnostjo od 27. 9. 2023 do 27. 9. 2028). Tožnik priznava, da nima osebnih dokumentov, da si jih v tem času (od nezakonitega vstopa v RS v letu 2020) tudi ni poskušal sam pridobiti, ne prereka pa tudi navedbe toženke, da se je v postopkih predstavljal z različnimi priimki (..., ... in B. B.). Nesporno je tudi, da tožnik zavrača vrnitev v matično državo in da je trenutno v priporu, ker je utemeljeno osumljen storitve več kaznivih dejanj.

24. Ob tako ugotovljenem (nespornem) dejanskem stanju je po presoji sodišča toženka tožniku utemeljeno in skladno z zgoraj citirano pravno podlago (20. točka obrazložitve) tožniku izrekla ukrep kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka pri odločanju ugotavljala in ocenila (tudi) sorazmernost izrečenega ukrepa. Ocenila je, da v konkretnem primeru ni možno učinkovito uporabili milejših ukrepov. Po presoji sodišča je ta ocena toženke razumna in ustrezno obrazložena. Tožnik je v postopku zatrjeval, da bi si lahko prebivanje zagotovil v Ljubljani pri prijatelju, pod pogojem, da bi mu bivanje dovolil tudi lastnik stanovanja. Zatrjeval je tudi, da bi si lahko pridobil sredstva za preživljanje, pri čemer sodišče pripominja, da je tožnik naknadno, ob vložitvi tožbe, sodišče prosil, da ga oprosti plačila sodne takse zanjo (v višini 148,00 EUR), saj nima lastnih finančnih sredstev. Pravi, da bi se redno javljal na policijski postaji, ne poseduje pa nobenih dokumentov. Ob vseh prej navedenih nespornih dejstvih je toženka tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi pravilno ocenila, da obstaja utemeljen sum glede tožnikove izkazane istovetnosti, da obstaja nevarnost, da bo tožnik zapustil RS in da je odrejeni ukrep nujen, saj njegovega namena v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito doseči z milejšimi ukrepi. Tožnik sicer sodišče opozarja, da čaka na odločitev v zvezi z njegovo (tretjo) prošnjo za mednarodno zaščito in da RS nima namena zapustiti, vendar je, poleg vsega navedenega, nesporno dejstvo, da je že dvakrat RS samovoljno zapustil, ko so organi še odločali o njegovih dveh predhodnih prošnjah za mednarodno zaščito.

25. Drži, da zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo po sebi ne opravičuje omejitve gibanja, kar zatrjuje tožnik v tožbi. Vendar so neutemeljena njegova nadaljnja izvajanja, da toženka v konkretnem primeru ni celovito ugotavljala dejanskega stanja, saj je iz prej povedanega razviden cel spekter (nespornih) okoliščin, ki jih je toženka pri odločanju upoštevala, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa so tudi spoznavni razlogi, ki so bistveni za sprejeto odločitev, vključno z okoliščinami, ki utemeljujejo zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, in razlogi, zaradi katerih mu ni bilo mogoče izreči milejšega ukrepa. Sodišče zato tem razlogom sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe med drugim navedla, da je odrejeni ukrep nujen tudi zaradi preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti, da se prepreči nastop novih morebitnih v naprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu in ki posredno in neposredno izhajajo iz dejstva, da gre za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in je bila zaradi odklonskih ravnanj obravnavana tudi v več drugih državah EU. Tožnik ugovarja, da te navedbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem sodišče odgovarja, da se ta razlog toženke sicer nanaša na bodoča negotova dejstva, vendar sam po sebi ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, ki jo je toženka utemeljila na zgoraj povzetih razlogih in ki, kot rečeno, izrek predmetnega ukrepa utemeljujejo in sodišču tudi omogočajo preizkus izpodbijane odločbe.

26. Tožnik zatrjevanja o nezakonitosti izpodbijane odločbe v velikem delu utemeljuje na navedbah, da je bil nezakonito pridržan pred izdajo izpodbijane odločbe, to je od 16. 1. 2024 oziroma že od 3. 1. 2024 dalje, in da izpodbijana odločba izhaja iz nezakonitega stanja. Predmet tega postopka je, kot že rečeno, presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je bil ukrep (omejitve gibanja in nastanitev v Centru za tujce) tožniku odrejen od 26. 1. 2024 od 20.00 ure dalje. Istovrstni ukrepi, ki so bili tožniku odrejeni pred 20.00 uro dne 26. 1. 2024, so bili odrejeni z drugimi upravnimi akti, ki niso predmet presoje v tem upravnem sporu, pač pa so (bili) predmet drugih postopkov, izpodbijana odločba pa na teh aktih tudi ne temelji, zato ne morejo vplivati na njeno zakonitost. Tožbene navedbe v tem delu so za predmetni postopek brezpredmetne, vključno s tistimi, ki se nanašajo na izvršitev sodbe z dne 25. 1. 2024, saj se, med drugim, nanašajo na obdobje pred ukrepom po izpodbijani odločbi.

27. Glede na vse zgoraj navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožbo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

28. Izrek o stroških postopka tožeče stranke (tožena stranka povračila stroškov postopka ni zahtevala) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 V skladu z določbo sedmega odstavka 64. člena ZTuj-2 se lahko tujec zoper odločbo o vrnitvi pritoži v petih dneh od vročitve odločbe. O pritožbi odloči ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v osmih dneh. Zoper odločbo o vrnitvi se lahko vloži tožba v upravnem sporu v osmih dneh od vročitve odločitve ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, s katero je bil postopek končan.