Jedro

Niti pogodba o zaposlitvi niti pravilnik tožene stranke ne dajeta podlage za ugotovitev, da bi bil do božičnice upravičen delavec v sorazmerju s tem, kolikšen del leta je bil zaposlen pri toženi stranki. Iz tega razloga je tožnica, ki je del leta 2006 opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko, del tega obdobja pa je bila v bolniškem staležu, za leto 2006 upravičena do božičnice.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni a) v drugem in tretjem odstavku točke I/6 izreka tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v božični plači za leto 2003 v znesku 2.677,68 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov od navedenega bruto zneska izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 12. 2003 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v božični plači za leto 2006 v bruto znesku 2.752,48 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov od navedenega bruto zneska izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2006 dalje do plačila, zahtevek za izplačilo zneska 734,60 EUR pa se zavrne.“ b) v II. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki, zvišajo na znesek 5.612,56 EUR (od zneska 3.527,75 EUR).

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 428,69 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe. Tožeča in tožena stranka sami krijeta stroške svojih odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/3 izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati razliko v nadomestilu plače za obdobje od junija 2006 do decembra 2006 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz točke I/3 izreka izpodbijane sodbe. V točki I/4 izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 891,26 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V I./5. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2006 v znesku 9.953,87 EUR, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto znesek skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za 1.373,05 EUR) pa je v tem delu njen tožbeni zahtevek zavrnilo. V prvi alinei točke I/6 izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati razliko v božični plači za leto 2003 v bruto znesku 380,00 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov od navedenega bruto zneska izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2003 do plačila, medtem, ko je v drugem odstavku točke I/6 izreka v presežku njen tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.677,68 EUR zavrnilo. V drugi in tretji alinei točke I/6 izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna razliko v božični plači za leto 2004 v bruto znesku 747,36 EUR, za leto 2005 pa v znesku 759,20 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplača ustrezno neto razliko v plači, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tretjem odstavku točke I/6 izreka je zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo božične plače za leto 2006 v višini 3.487,08 EUR. V točki I/7 izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati razliko v regresu za leto 2004 v bruto znesku 731,53 EUR, za leto 2005 v bruto znesku 781,90 EUR in za leto 2006 v bruto znesku 783,61 EUR, odvesti predpisane dajatve in izplačati neto razliko v regresu z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 3.527,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnica se pritožuje le zoper zavrnilni del točke I/6 izreka izpodbijane sodbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in toženi stranki naloži, da izplača tožnici še razliko v božični plači za leto 2003 v bruto znesku 2.677,68 EUR, za leto 2006 pa razliko v božični plači v bruto znesku 2.752,48 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od božične plače za leto 2003 od 17. 12. 2003 dalje do plačila, od božične plače za leto 2006 pa od 16. 12. 2006 dalje do plačila. Poleg tega izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških in predlaga pritožbenemu sodišču, da tožnici prizna tudi zavrnjeni del njenih pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da ji vtoževana božična plača za leto 2003 in 2006 pripada na podlagi 7. člena individualne pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka kot delodajalec enostransko ni mogla spreminjati določb pogodbe o zaposlitvi in tožnici izplačati oziroma priznati manj pravic, kot jih je določala pogodba o zaposlitvi. Božična plača iz 7. člena pogodbe ni vezana na prisotnost na delu, saj bi v takšnem primeru pogodbeno določilo glasilo, da pripada delavcu božična plača v višini 1/12 povprečne mesečne plače za vsak mesec prisotnosti na delu v letu. Dejstvo, da tožnica v letu 2003 ni bila pri toženi stranki zaposlena vse leto in da je bila v letu 2006 delno v bolniškem staležu, na njeno pravico do izplačila božične plače, kot je določena s pogodbo o zaposlitvi, ne vpliva. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o božični plači za leto 2003 upoštevati povprečno plačo, ki jo je tožnica v tem obdobju prejela, za leto 2006 pa tudi nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da je božična plača vezana na število mesecev zaposlitve pri toženi stranki, tega pa ne določa niti 7. člen pogodbe o zaposlitvi. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, saj je sodišče prve stopnje npr. tožnici priznalo za sestavo tožbe 500 točk, čeprav bi ji šla po odvetniški tarifi (glede na vrednost spora ob vložitvi tožbe 6.633.134,20 SIT) nagrada 700 točk, posledično so v prenizkem znesku priznane tudi preostale nagrade za opravljena pravdna dejanja. Sodišče bi moralo upoštevati tudi ustrezno število točk po odvetniški tarifi po razširitvi tožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in ugodilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne ter ji naloži v plačilo povrnitev vseh pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži v plačilo povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z angažiranjem izvedenca finančne stroke. Prvostopenjsko sodišče namreč ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za ugotovitev pravilne višine terjatev tožeče stranke. Dokazno breme je bilo na strani tožeče stranke. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti, saj bi moralo sodišče prve stopnje njihov tek omejiti na čas, dokler ne dosežejo glavnice.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi tožene stranke zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih stranki v pritožbah le pavšalno zatrjujeta. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v delu odločitve o vtoževani božični plači za leto 2003 in 2006 ter glede stroškov postopka.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala denarne terjatve iz naslova razlike v plači glede na pripadajoči dodatek za delovno dobo za obdobje od junija 2003 do maja 2006, iz naslova razlike v nadomestilu plače za obdobje od junij 2006 do december 2006, iz naslova odškodnine zaradi prenizko izplačanega nadomestila plače za čas bolniškega staleža v januarju 2007, iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 in 2006, iz naslova razlike v izplačilu božične plače za obdobje od leta 2003 do 2006, iz naslova razlike v regresu za letni dopust za leto 2004 do 2006, poleg tega pa je zahtevala tudi povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. Pd 315/2006 z dne 9. 4. 2008 najprej v celoti zavrnilo, tožnici pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožnica. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1111/2008 z dne 4. 6 2009 pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo (razen glede zavrnitve tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po ponovno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje z delno sodbo opr. št. Pd 374/2009 z dne 24. 11. 2009 naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati dodatek za delovno dobo za obdobje od junija 2003 do maja 2006 v vtoževanem znesku ter izplačati ustrezni neto dodatek za navedeno obdobje skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper to odločitev je vložila pritožbo tožena stranka, vendar pa je bila njena pritožba s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 200/2010 z dne 22. 4. 2010 zavrnjena, izpodbijana delna sodba pa potrjena. Glede na takšno stanje spisa je moralo sodišče prve stopnje odločiti še o preostalem delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razliko v nadomestilu plače za obdobje junij 2006 – december 2006, na odškodnino zaradi prenizko izplačanega nadomestila plače za čas bolniškega staleža za januar 2007, na odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2006, na izplačilo razlike v božični plači za obdobje od 2003 do 2006, na izplačilo regresa za letni dopust za obdobje od 2004 do 2006 in glede stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zvezi s pravilnostjo odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prisojeno razliko v nadomestilu plače za obdobje od junija 2006 do decembra 2006, na prisojeno odškodnino v višini 891,26 EUR, na prisojeno odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2006, na prisojeno razliko v božični plači za leto 2003, 2004 in 2005, niti na prisojeno razliko v regresu za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006, vse z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, do plačila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi ustrezno in podrobno obrazložilo. Pritožbeno sodišče s takšno obrazložitvijo (glede ugodilnega dela izpodbijane sodbe) v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker sodišče prve stopnje v zvezi z odločanjem o pravilnosti višine tožničinih tožbenih zahtevkov ni postavilo izvedenca finančne stroke, s čimer naj bi storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je praktično celoten tožbeni zahtevek tožnice temeljil na dejstvu, da ji tožena stranka v vtoževanem obdobju ni priznavala dodatka na delovno dobo (čeprav ji je ta dodatek z ozirom na ugotovitev tako prvostopenjskega sodišča kot tudi pritožbenega sodišča pripadal) in ker je ta dodatek znašal 0,5 % na vsako leto delovne dobe (kar med strankama niti ni bilo sporno) je sodišče prve stopnje lahko samo preverilo pravilnost izračunov, ki jih je tekom postopka vložila v spis tožnica (A6, A11, A16) in jih v tožbi ter pripravljalnih vlogah tudi ustrezno obrazložila. Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da je tožena stranka predlagala izvedenca finančne stroke le po potrebi (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 3. 1. 2007), sicer pa je tožbeni zahtevek tožnice po višini le pavšalno prerekala. Razen tega je potrebno ugotoviti, da v primeru, če se sodišče odloči, da katerega od predlaganih dokazov (tudi dokaza z izvedencem finančne stroke, ki je bil v tem primeru predlagan le „pogojno“) ne izvede, ne pomeni, da s tem sodišče krši določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišču prve stopnje nikakor ni mogoče očitati, da toženi stranki ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem z nezakonitim postopanjem (zlasti z opustitvijo vročitve). Neizvedba vseh (ali nekaterih od) predlaganih dokazov ima lahko za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. S pritožbenim očitkom o neizvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke tožena stranka v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa, kot je bilo že ugotovljeno, ni podana. Izvedeni dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča nudijo dovolj podlage za ugotovitev utemeljenosti dela tožbenega zahtevka tožnice, s katerim je tožnica uspela. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici prisoditi vtoževane zakonske zamudne obresti le do dneva, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico. 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je zares določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ta člen pa je bil z uveljavitvijo Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je pričel veljati 22. 5. 2007, črtan. To pomeni, da so na podlagi 376. člena OZ prenehale teči le tiste zakonske zamudne obresti, pri katerih vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ni dosegla glavnice do 22. 5. 2007. To pa so bile zakonske zamudne obresti od terjatev, ki so dospele v plačilo do 17. 3. 2002. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da so vse denarne terjatve, ki jih je tožnica vtoževala v tem individualnem delovnem sporu, dospele v plačilo po 17. 3. 2002, zakonske zamudne obresti od teh terjatev niso prenehale teči z dnem, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico, temveč se njihov tek nadaljuje vse do plačila.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tožnica upravičena do obračuna ter izplačila razlike v božični plači, kot to zatrjuje v pritožbi. 7. člen individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2003, s katero je bila tožnica, ki je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, imenovana za direktorico oddelka za zakladništvo, je določal, da ji pripada dodatna božična plača v višini njene povprečne plače, ki ji je bila v banki izplačana v prvih enajstih mesecih leta. 41. člen Pravilnika o plačah in drugih prejemkih ter napredovanju delavcev tožene stranke (Pravilnik, B8) je določal, da se zaposlenim v primeru ustrezne uspešnosti poslovanja tožene stranke na podlagi sklepa uprave banke enkrat letno izplača božičnica v višini do ene njihove povprečne bruto plače, izračunane na podlagi prejete bruto plače zadnjih enajstih mesecev. Božičnica se izplača do 24. decembra za tekoče leto. Niti pogodba o zaposlitvi niti Pravilnik ne dajeta podlage za ugotovitev, da je bil do božične plače upravičen delavec v sorazmerju s tem, kolikšen del leta je bil pri toženi stranki zaposlen. Tako določba 7. člena pogodbe o zaposlitvi kot tudi določba 41. člena Pravilnika namreč določata le višino božične plače. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica v letu 2003 od dneva zaposlitve tožene stranke pa do vključno novembra 2003 prejela povprečno bruto plačo 5.890,92 EUR, ji po stališču pritožbenega sodišča pripada tudi božičnica v tej višini. Ker je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo božičnico v nižjem znesku (saj je zmotno štelo, da je potrebno pri določitvi višine božične plače upoštevati čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki v letu 2003), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v zvezi z zavrnitvijo dela njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo božične plače za leto 2003, ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še preostali del razlike v božični plači za leto 2003 v znesku 2.677,68 EUR bruto, pri čemer je tožnica upravičena do izplačila ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2003, ko je tožena stranka prišla v zamudo z izplačilom tega dela božične plače tožnice. Iz istih razlogov je utemeljena tudi tožničina pritožba, ki se nanaša na zavrnitev njenega tožbenega zahtevka za izplačilo božične plače za leto 2006. Del leta 2006 je tožnica delala, medtem, ko je bila del navedenega obdobja v bolniškem staležu. Niti 7. člen pogodbe o zaposlitvi niti 41. člen Pravilnika ne dajeta podlage za ugotovitev, da tožnica, ki je del leta 2006 opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi, del tega obdobja pa je bila v bolniškem staležu, za leto 2006 ni upravičena do božične plače v višini njene povprečne bruto plače, ji je bila v tem letu izplačana za obdobje dejansko opravljenega dela pri toženi stranki. Ker je tudi v tem delu pritožba tožnice utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki se je nanašal na vtoževano božično plačo za leto 2006, delno spremenilo (glede na višino, ki jo je tožena stranka izpodbijala s pritožbo) in v tem delu tožnici prisodilo obračun božične plače za leto 2006 v znesku 2.752,48 EUR bruto in izplačilo ustreznega neto zneska po odvodu predpisanih dajatev. Z ozirom na predlog sklepa o izplačilu božičnice za leto 2006 (B7) in sklep uprave z dne 12. 12. 2006 (B10) je pritožbeno sodišče tožnici prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od neto pripadajočega zneska božične plače za leto 2006, ki so pričele teči 16. 12. 2006 in tečejo vse do plačila. Iz citiranih listin je namreč razvidno, da je tožena stranka svojim delavcem božičnico izplačala 15. 12. 2006. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljen tudi pritožbeni ugovor tožnice, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Glede na vrednost spornega predmeta je znašala nagrada za sestavo tožbe po tar. št. 15/1/a Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) v zvezi z 18. členom OT 700 odvetniških točk, glede na razširitev tožbe, ki je bila podana v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2008, pa se je vrednost spornega predmeta povišala, tako, da so se nagrade za posamezna opravljena pravna opravila odmerila upoštevaje 1100 odvetniških točk (kot bi bila vredna nagrada za sestavo tožbe). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče nagrade za posamezna pravna opravila, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno opredelilo, skladno z navedeno višjo vrednostjo spornega predmeta zvišalo (tako za tožnico kot toženo stranko). Tožnici je priznalo nagrado za vsa opravljena dejanja, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, s tem, da je upoštevalo višjo vrednost spornega predmeta. Toženi stranki je priznalo nagrado za vsa opravljena dejanja, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje (z izjemo priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 875 točk, ki ni bil potreben, za pribavo pravnomočnosti 50 točk in za potrditev pravnomočnosti 50 točk, saj so nagrade za ta opravila že vključena v nagrado za zastopanje). Pritožbeno sodišče je torej tožnici priznalo pravdne stroške v višini 8527 točk (po vrednosti točke 0,459 EUR), kar znaša 3.913,89 EUR, 20 % DDV, 438,00 EUR iz naslova prevoznih stroškov za pristop na naroke za glavno obravnavo in sodne takse za tožbo, pritožbo in sodbo v višini, kot to izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče tožnici priznalo njene pravdne stroške v višini 6.588,52 EUR. Na enak način je pritožbeno sodišče odmerilo tudi pravdne stroške tožene stranke. Ti stroški sestavljajo stroške priznanih nagrad za opravljena pravna opravila v znesku 4.253,55 EUR (za 9267 odvetniških točk), 20 % DDV, stroški pristopa pooblaščenca tožene stranke na naroke za glavne obravnave v znesku 150,48 EUR in stroške sodnih taks v višini, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo za 5.610,87 EUR njenih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnica (tudi z ozirom na odločitev pritožbenega sodišča) v tem postopku uspela do 92 %, kar pomeni, da je dolžna tožena stranka del njenih pravdnih stroškov v znesku 6.061,43 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov glede na uspeh tožene stranke v pravdi (8 %) in sicer v znesku 448,87 EUR. Po pobotu teh stroškov je dolžna tožena stranka tožnici povrniti del njenih pravdnih stroškov v znesku 5.612,36 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče. Ker je bil pritožbeni razlog tožnice glede zmotne uporabe materialnega prava utemeljen, pritožba tožene stranke pa je bila neutemeljena v celoti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo na podlagi določbe 5. alinee 358. člena ZPP in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, medtem ko je pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo vse priglašene pritožbene stroške in sicer za sestavo pritožbe 500 točk, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) in sodne takse za pritožbo (147,78 EUR) znaša 428,69 EUR. Navedene stroške mora tožena stranka tožnici povrniti v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, prav tako pa vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora.